Dan po finalu svetovnega prvenstva, v katerem spet ni bilo Anglije, bo z nogometom obsedeni nekdanji ministrant, ki je začel politično kariero kot parlamentarni raziskovalec, nadaljeval kot poslanec, večkratni minister in minister v senci ter župan, postal že sedmi britanski premier v zadnjih desetih letih. Prvi katolik na tem položaju.
Sindrom vsiljivca
Andrew Murray Burnham se je rodil 7. januarja 1970 v vasi Aintree, ki je predmestje Liverpoola. Ker je irskega porekla, pravi, da je najprej Britanec, potem severnjak, zatem Liverpoolčan in šele na četrtem mestu Anglež. Oče je bil do upokojitve telefonski tehnik, mati receptorka v ambulanti. Osnovna in srednja šola, ki ju je obiskoval, sta bili katoliški. In bil je ministrant, kar ni bilo ovira, da se ne bi že pri petnajstih letih včlanil v takrat še zelo levičarsko laburistično stranko. Leta kasneje je dejal, da je imel katoliško vzgojo, a da ni kdo ve kako veren. »Katoliški družbeni nauk je opora moji politiki. V šoli smo morali brati katehizem, a ta je močan, trden in pravilen.« Sam ni hotel na univerzo, a sta bila, tako on, njegova starša tako »noro navdušena« nad tem, da bi se Andy, srednji od treh sinov, poskusil vpisati na elitno univerzo Cambridge, da sta ga prepričala. Uspelo mu je. Študiral in diplomiral je iz angleščine, pravi pa, da je imel med študijem »sindrom vsiljivca«. Odločil se je tudi za podiplomski študij in je magister umetnosti, humanistike in družbenih ved. Na univerzi je spoznal bodočo ženo nizozemskega rodu Marie-France van Heel, marketinško direktorico, ki naj bi imela velik vpliv nanj. Očitno ne tako velik, da bi preprečila vrnitev družine v London, ki naj bi ji nasprotovala. Njuna romanca se je začela leta 1989 in Burnham je ne samo enkrat dejal, da je bilo to, da je spoznal svojo bodočo ženo, najboljše, kar se mu je zgodilo na univerzi. Vseeno se je med študijem veliko posvečal športu, posebno kriketu, nogometu in karateju, o katerih je tudi pisal za športne strani univerzitetnega časopisa.
Družina in Everton sta sveta
Razmerje ni bilo brez problemov. Marie-France van Heel se je z njegovim dovoljenjem, ki ga je nerad dal, prijavila na televizijski zmenkarski šov Blind Date (Zmenek na slepo) leta 1992. Med kandidati za zmenek je izbrala »Willa iz Surreyja«. Zmenek se je končal porazno, sploh ker je Will bodočo Burnhamovo ženo opisal kot »mrzlo ribo«. Najbrž ironično je, da je ta Will kasneje postal marketinški direktor konservativne stranke. Kljub temu zmenku sta se Marie-France in Andy leta 2000 poročila in imata sina in dve hčerki. Čeprav se bodoča prva dama izogiba soju žarometov, je znano, da se je leta 2010 odločila za preventivno dvojno mastektomijo (odstranitev obeh dojk), ko je spoznala, da nosi gen za raka dojke. Burnham je javno govoril o tem težkem obdobju in pohvalil ženin pogum in odločitev, da se znebi »oblaka strahu«. Ko gre za družino, se Burnham drži svetega pravila, da mora biti družina konec tedna skupaj doma. Kot mu je sveta udeležba na tekmah nogometnega kluba Everton (Starmer, ki ga bo zamenjal v ponedeljek, je zapriseženi arsenalovec). Ko gre za značaj prihajajočega premierja, ga vsi, ki so mu blizu, opisujejo kot toplega, prijaznega človeka, ki ima rad, da ga imajo ljudje radi. Burnham ima rad tudi poezijo in vztraja pri tem, da sam piše svoje govore. Njegova glavna politična svetovalka naj bi bila mati Eileen, ki naj bi jo vedno prvo seznanil s svojimi idejami. Vsi, ki so mu blizu, pravijo, da mu je v politiki pomagalo izjemno dosledno »komunitaristično« prepričanje, da ljudje lahko uživajo svoje individualne pravice le, če so zasidrane v dobro delujočih skupnostih z nadzorom nad svojo okolico.
Trmasti socialist in mehki levičar
Bil naj bi tudi izjemno trmast in imel železno voljo, kar naj bi bila dobra novice za vse tiste, ki mislijo, da je spet vsiljivec, ki se bo naselil na Downing Streetu 10 kljub temu, da ga je izvolilo manj kot 25.000 Britancev (tisti, ki so glasovali zanj na nadomestnih poslanskih volitvah v Makerfieldu, kar mu je omogočilo vrnitev v parlament) oziroma 0,05 odstotka volilnega telesa. In da bi zato moral razpisati predčasne volitve. Tisti, ki ga bolje poznajo, pravijo, da bo slej ko prej sprejel to pogumno odločitev, ker bo hotel svoj mandat.
Burnham, ki menda ni ravno oboževalec kraljeve družine, se razglaša za socialista ali mehkega levičarja. Kako levičarski bo na premierskem položaju, na katerem bo imel isti največji problem, kot ga je imel Starmer, Nigela Faragea in njegovo stranko Reformirajmo Združeno kraljestvo? Prihajajoča primopredaja na Downing Streetu 10 je že znižala zaostanek laburistov za desničarskimi evrofobnimi faražisti v raziskavah javnega mnenja, delno tudi zaradi Farageevih finančnih mahinacij, a ima še vedno zelo solidno prednost. Med laburisti leta 2016, ko Burnham ni hotel sodelovati v udaru, in leta 2026, ko ga je vodil, je velika razlika. Pred desetimi leti jih je vodil levičar Jeremy Corbyn, ki je leta 2015, po drugem zaporednem porazu laburistov na volitvah, zmagal na volitvah novega vodje stranke. Za Burnhama, ki je zasedel drugo mesto, je bila Corbynova politika preveč levičarska. Zato so ga številni poskušali zrušiti. Zakaj Burnham ni sodeloval v poskusu udara, čeprav se ni strinjal s Corbynovo politiko? Zaradi političnega oportunizma. Če je hotel postati prvi župan širšega Manchestra, je potreboval podporo na tisoče »corbynistov«, ki so se včlanili v laburistično stranko, ko je njeno krmilo zasedel Corbyn, zato ni hotel javno nasprotovati njemu in njegovi politiki. Maja 2017 je postal prvi izvoljeni župan širšega Manchestra, napovedal »svit nove zore« in poudaril, da je bila britanska politika vse predolgo vse preveč »londoncentrična«.
Mančestrizem
Zakaj je letos, deset let kasneje, vodil udar proti za njegov politični okus vse preveč sredinskemu Keiru Starmerju, ki je pred izvolitvijo leta 2024 zvenel precej levičarsko? Zaradi očitno neminljive premierske ambicije in, spet, političnega oportunizma – od pomladi naprej se je Starmerjev stolček vse bolj majal. Že na začetku leta se je Burnham hotel vrniti v parlament, pa mu vodstvo laburistične stranke ni dovolilo kandidirati na tedanjih nadomestnih poslanskih volitvah. Tega si ni upalo narediti na junijskih nadomestnih poslanskih volitvah v Makerfieldu, ki je manchestrsko volilno okrožje. Sprožil jih je Burnhamov zaveznik Josh Simmons, ki je maja odstopil kot laburistični poslanec samo zato, da bi imel Burnham priložnost za vrnitev v parlament. Ta odstop je bil začetek uspešnega političnega udara proti Starmerju. Velika večina laburističnih poslancev ga ima za rešitelja stranke pred porazom na naslednjih volitvah. V britansko politiko prihajajo velike spremembe. Burnham naj bi na sever, v Manchester, izvozil enoto Downing Streeta 10, od tam pa na jug in druge konce vsaj angleškega dela Britanije tako imenovani mančestrizem, svojo politično filozofijo, ki naj bi jo razvil, ko je bil devet let župan tako imenovanega večjega Manchestra. Burnham je mančestrizem opisal kot konec neoliberalizma, socializem, prijazen do podjetij, ter sodoben in učinkovit odziv na past visoke neenakosti v družbi in nizke gospodarske rasti, ki sta posledici privatizacije gospodarske moči v osemdesetih letih in pretirane centralizacije politične moči finančnega ministrstva v Londonu, za kar je kriva predvsem desničarska ikona, železna lady Margaret Thatcher, ki je med dvanajstletno vladavino (1997–1990) zavestno ekonomsko in v vseh drugih ozirih zanemarjala sever Anglije.
