Marsikdo se morda še spomni Noriegovega mahanja s sabljo, preden so ga pred 36 leti Američani, potem ko so vojaško posredovali, iz Paname odpeljali na sojenje v Miamiju. ZDA so posredovanje, ki se je začelo 20. decembra 1989, utemeljevale z bojem proti tihotapljenju mamil, nujnim zavarovanjem Panamskega prekopa, obrambo demokracije in zaščito 30.000 ameriških državljanov v Panami. Povod za napad, ki so ga v Washingtonu načrtovali več mesecev, je bila ustrelitev poročnika ameriških marincev na eni od kontrolnih točk panamske vojske.
Že pred tem pa je ameriški senat Noriego označil za »eno največjih napak ameriške zunanje politike«. Noriega se je namreč do vzvodov oblasti dokopal s podporo ZDA kot tajni agent Cie. Potem pa je v 80. letih tesno sodeloval s Fidelom Castrom, članom medellinskega kartela pa je omogočil, da jim je panamska država pomagala pri pošiljanju drog v ZDA. Kot poveljnik panamske vojske je vrsto let postavljal predsednika države, maja 1989 pa je razveljavil predsedniške volitve, ker je zmagal opozicijski kandidat.
K predaji so ga prepričali tudi s heavy metalom
Čeprav je Panama trinajstkrat manjša od Venezuele, so ZDA pred 36 leti za ugrabitev Noriege uporabile veliko večjo vojsko kot v soboto za ugrabitev Madura. Kar 300 letal in 30.000 ameriških vojakov, od katerih jih je bilo 13.000 že od prej nameščenih ob Panamskem prekopu, je sodelovalo v operaciji. V operaciji je bilo ubitih 24 ameriških vojakov, 325 jih je bilo ranjenih, med Panamci je bilo smrtnih žrtev 314.
Noriega se je med posredovanjem z 32 pripadniki svojega režima zatekel na vatikansko veleposlaništvo. Ker se nunciature ni spodobilo napasti, so se Američani odločili za psihološki pritisk. Vedeli so, da Noriega ne prenese heavy metala, zato so ga na ves glas predvajali. Dokončno sta ga k predaji prepričala neki škof in Noriegova ljubica, ki je bila povezana z Američani.
Američani so ga zatem na Floridi zaradi prekupčevanja z mamili obsodili na 40 let zapora. V zaporu je, kot je zatrjeval sam, začel živeti v skladu s Svetim pismom in zaradi vzornega vedenja so mu znižali zaporno kazen. Leta 2010 so ga izročili Franciji, ki ga je preganjala zaradi pranja denarja, a ta ga je kmalu izročila Panami, kjer so mu sodili zaradi umorov enajstih opozicijskih politikov. Umrl je leta 2017 v bolnišnici v Panami v starosti 84 let.
Ustavno kršenje mednarodnega prava
Ameriško tožilstvo bi se zdaj pri sojenju Maduru, ki je prav tako obtožen tihotapljenja mamil, lahko zgledovalo po sojenju Noriegi. Noriegovi odvetniki so tedaj administracijo predsednika Georgea Busha starejšega obtožili, da je z napadom na Panamo in aretacijo Noriege, ki naj bi imel kot dejanski voditelj države imuniteto, kršila mednarodno pravo. Najbrž se bo na tak način branil tudi Maduro. Argumenti Noriege in njegovih odvetnikov pa so bili neuspešni predvsem zato, ker ameriška sodišča niso hotela preučiti vprašanja, ali je bilo vojaško posredovanje v Panami zakonito. »Zvezna sodišča so trdila, da pri sojenju kriminalcu ni pomembno, na kakšen način je obtoženec prišel na ameriško sodišče. Ni jih zanimalo, ali so ga aretirali na tujih tleh in ali so pri tem uporabili prekomerno silo,« pravi Clark Neily z washingtonskega Inštituta Cato.
Verjetno bo tudi Maduru spodletel poskus obrambe v tej smeri. Bolj prepričljivo kot Noriega, ki ni bil nikoli predsednik Paname, pa se bo lahko opiral na imuniteto. Vendar je šlo pri njegovih zmagah vsaj nazadnje skoraj gotovo za volilno prevaro. Sicer pa je že leta 1989 William Barr, tedaj še kot visoki uradnik in pravni svetovalec pravosodnega ministrstva, zapisal v uradnem pravnem stališču ministrstva, da ima predsednik ZDA »ustavno pravico«, da ukaže zvezni policiji FBI aretacijo posameznika v tuji državi, čeprav gre za kršenje mednarodnega prava. Barra je morda tudi zaradi tega mnenja Bush starejši postavil za pravosodnega ministra, to je storil tudi Trump v prvem mandatu. A številni pravniki se z Barrom ne strinjajo, saj je mednarodno pravo nad nacionalnim.