Zadnje mesece pa v mednarodni javnosti, posebej v znanstvenih krogih, raste zaskrbljenost zaradi uničevalskih posegov v brazilskem delu Amazonije, ki so posledica predatorske okoljske politike skrajno desnega predsednika Jaira Bolsonara. V sedmih mesecih, odkar je na oblasti, je bilo izkrčenih več kot 3000 kvadratnih kilometrov deževnega pragozda, samo junija letos okoli tisoč, kar pomeni 88,4 odstotka več kot v istem mesecu lani. Znanstveniki opozarjajo, da se pospešeno krčenje prvobitnega gozdnega pokrova Amazonije približuje 20 do 25 odstotkom, torej meji, ko naj ne bi bilo več mogoče ustaviti nepopravljivega spreminjanja krajine v degradirano savano, kar bi hudo prizadelo biotsko pestrost in avtohtone prebivalce ter pospešilo podnebne spremembe na svetovni ravni.
Narava kot ovira gospodarski rasti
Bolsonaro in njegova vladna ekipa sta v sedmih mesecih vladavine dokazala, da jima je vloga Brazilije kot izvozne velesile kmetijskih pridelkov ljubša od vloge čuvarja pljuč planeta. Vse od nastopa predsedniškega mandata januarja letos si prizadeva izpolniti obljubo, dano v lanskoletni volilni kampanji, da bo pospeševal industrijsko kmetijstvo ter omejil in zmanjšal obseg zaščitenih območij, kjer živijo staroselci in druge skupnosti, ki so se izkazali za najboljše in najpomembnejše varuhe deževnega pragozda. Ta zajema skoraj 60 odstotkov brazilskega teritorija, to je okoli 5,2 milijona kvadratnih kilometrov. Krčenje gozdnih površin in nezakoniti rudarski posegi so bili v zadnjem desetletju nekako zaustavljeni z višjimi kaznimi in večjim policijskim nadzorom, ob podpori nacionalnih institucij, kot je Nacionalni inštitut za raziskovanje vesolja (INPE). Slednji razpolaga s štirimi sateliti, ki dnevno snemajo amazonski gozd, ti posnetki pa omogočajo spremljanje in natančno lociranje nezakonitih posegov.
A to je zdaj preteklost, kajti zaščiteni del brazilskega ozemlja je po prepričanju Bolsonara velika ovira za gospodarsko rast. Ko je prevzel vodenje države, je bil eden prvih njegovih ukrepov ta, da je odstavil direktorja Brazilskega inštituta za varstvo okolja in obnovljivih naravnih virov (IBAMA) Luciana Evarista, ki je bil med najbolj učinkovitimi funkcionarji, kar zadeva izvajanje zaščite okolja in boja proti organiziranim kriminalnim skupinami, ki sodelujejo pri ilegalnih posegih v Amazonijo oziroma pri teritorialni razlastitvi staroselcev. Bolsonaro se je zatem namenil združiti ministrstvo za kmetijstvo in ministrstvo za okolje in prostor ter posledično ukiniti proračun za varovanje pragozda. A mu je močan brazilski kmetijski lobi to odsvetoval, češ da to ni najbolj modra poteza, saj bi jim s tem lahko nakopal trgovinske sankcije Evropske Unije, kamor je Brazilija lani izvozila za okoli 100 milijard evrov kmetijskih proizvodov.
Napad na »vegane«
Naslednja Bolsanarova poteza je bilo imenovanje Tereze Cristine za ministrico za kmetijstvo in Ricarda Sallesa za ministra za okolje in prostor. Zdaj oba bijeta boj proti zaščiti Amazonije in sta velika nasprotnika teorij o klimatskih spremembah. Aktualni brazilski minister za zunanje zadeve Ernesto Araujo celo pravi, da so teorije klimatskih sprememb marksistična izmišljotina. Cristinova pripada kmetijskemu lobiju in je v šestih mesecih na položaju kmetijske ministrice sprostila prodajo 262 agrotoksikov, zato ji je brazilska javnost nadela vzdevek »muza strupov«. Na eni strani si prizadeva za ukinitev statusa nekaterih zaščitenih območij, ki so pod upravo staroselcev in po katerih hlepijo veleposestniki, na drugi strani pa poskuša doseči spremembo namembnosti Amazonskega fonda, ki sta ga za zaustavitev deforestacije Amazonije ustanovili Norveška in Nemčija, ter se tako dokopati do približno 1,3 milijarde dolarjev v fondu.
Salles, ki je v Bolsonarovem kabinetu odgovoren za okoljski resor, je bil prej minister za okolje v zvezni državi Sao Paulo, kjer so ga zaradi korupcije odstavili. Prva njegova poteza v novi funkciji je bila ukinitev financiranja nevladnih organizacij, ki delujejo na področju varstva pragozda, češ da gre za ekstremistične organizacije (imenuje jih »eko-šiiti«). Naloga obeh ministrov je izpeljati Bolsonarov načrt izkoriščanja lesnega in rudnega bogastva Amazonije ter pridobivanja novih površin za živinorejo ter monokulture s krčenjem pragozda.
Ker pa predsednik nima na svoji strani dovolj parlamentarnih glasov za spremembo zakonodaje, ki regulira gospodarjenje s pragozdom, sta se njegova ministrska podanika te naloge lotila po drugi poti. Gozdarjem, farmarjem oziroma veleposestnikom, rudarjem in (nehote) tudi vsemu, kar pride zraven, kot so organizirane združbe kriminalcev, ki s kopanjem zlata v Amazoniji perejo mamilarski denar, sta namignila, da lahko vdirajo in posegajo v pragozd. Salles je celo izdal navodila, kako se izogniti kaznovanju. V tem času se je zmanjšal policijski nadzor nad izkoriščanjem oziroma uničevanjem pragozda, število prijav kršitev okoljevarstvene zakonodaje je upadlo. Vse to je vodilo do prej navedenih podatkov o 3000 kvadratnih kilometrih izkrčenih gozdov v zadnjih šestih mesecih, kar pomeni podvojitev uničenih površin v primerjavi z lani, kot sta ugotovili obe državni agenciji, IBAMA in INPE.
Na te podatke se je Bolsonaro konec julija žolčno odzval in jih označil za neresnične. Dejal je, da se ti državni agenciji obnašata kot nevladne organizacije, ki zanj niso nič drugega kot komunisti, in da so za varstvo okolja zaskrbljeni samo vegani. Ministru Sallesu je naročil, naj agencijo IBAMA očisti vseh teh ljudi, ki razširjajo take podatke, evropske države pa je obtožil vmešavanja v brazilsko politiko. Na tiskovni konferenci z evropskimi dopisniki pred nekaj dnevi je na novinarsko vprašanje odvrnil: »Amazonija je naša, in ne vaša.« Očitke o pustošenju Amazonije je zavrnil z besedami: »Evropejci so svoje gozdove uničili, zato nimajo pravice kritizirati Brazilije.« Izrazil je tudi namen, da legalizira rudarjenje v amazonskem pragozdu, in rezervate domorodnih skupin označil za oviro na poti razvoja države, ki živi od surovin. Rekel je: »Logično je, da nevladne organizacije iz drugih držav nasprotujejo legalizaciji rudarjenja, saj želijo, da bi bili domorodci še naprej ujeti v živalskem vrtu,« s čimer je mislil na rezervate.
Zlatokopska mrzlica
Na srečanju z gospodarstveniki minuli torek v Sao Paulu je brazilski predsednik zagotavljal, da ima država vse vzvode za razvoj amazonske regije. Po njegovi oceni je med najmanj razvitimi zvezna država Roraima, ki meji na Venezuelo, a naj bi imela tako velik potencial, »da bi lahko v 20 letih s primerno tehnologijo dosegla podoben ekonomski razvoj, kot ga je Japonska; imajo vse, a kaj, ko je 60 odstotkov teritorija zaostalega zaradi indijanskih rezervatov in drugih zadev, povezanih z varovanjem okolja«. Zadnje dni Bolsonaro vztrajno ponavlja, da je treba sprostiti rudarjenje na zaščitenih staroselskih območjih Amazonije in s tem »spodbuditi gospodarski razvoj«.
Prav te Bolsonarove izjave so stimulans za prodor rudarjev in raznih drugih skupin v zaščitene predele Amazonije, kjer ogrožajo domorodce, ki poskušajo pred njimi obraniti svoj teritorij. Pred kratkim je BBC objavil satelitske posnetke brazilskih zveznih držav Amazona in Roraima, s katerih je razvidno, da so se od januarja do junija pomnožili ilegalni prodori rudarjev, ki na teh zaščitenih območjih kopljejo različne minerale. Po navedbah BBC analize posnetkov razkrivajo obsežna izkrčena območja, »velika več kot deset nogometnih igrišč, kjer kopljejo zlato brez vsakršnega nadzora ustreznih državnih institucij«. Zvezna država Roraima je zlatonosna in je postala proizvodni vir za izvoz te plemenite kovine, čeprav uradno v državi ni nobenega rudnika zlata. Z zlatokopom se po podatkih ekoloških aktivistov na zaščitenih območjih nezakonito ukvarja okoli 10.000 rudarjev. Da se to dogaja na teritoriju domorodne skupnosti Yanomami, potrjujejo posnetki, na katerih je na gladini rek mogoče videti splave za spiranje rečnega zlata, sredi ogromnih kraterjev, ki so nastali po deforestaciji, pa zapuščene rovokopače in drugo mehanizacijo. Izsekavanje gozda pospešuje rečno sedimentacijo in nastanek zajezitev z mirnejšo vodo, ki je ugodno leglo komarjev, ti pa so povzročitelji malarije. Pri pridobivanju zlata se uporablja tudi živo srebro, ki onesnažuje reke in okolje ter zastruplja staroselsko prebivalstvo.
Opozorila mednarodne skupnosti
Brazilija izvaža kmetijske industrijske proizvode v 150 držav po svetu. Leta 2018 je postala največja svetovna proizvajalka soje, njen delež v mednarodni trgovini s hrano je 7 odstotkov in si ga želi v naslednjih letih povečati na 10 odstotkov. Velike zaslužke si obeta od nedavno podpisanega prostotrgovinskega sporazuma z EU, ki pa še ni ratificiran. Vendar pa lahko ravnanje Bolsonarove vlade ogrozi to več milijard dolarjev vredno trgovanje, opozarja nekdanji brazilski minister za okolje in prostor Edson Duarte. Francoski predsednik Emmanuel Macron je že posvaril, da njegova država ne bo ratificirala tega sporazuma, če bo Brazilija nadaljevala s kršenjem dogovorov, doseženih na področju varstva okolja, in če bi odstopila od Pariškega sporazuma, kot napoveduje Bolsonaro. Tudi nemški minister za sodelovanje in ekonomski razvoj Gerd Müller je jasno povedal, da je Amazonija globalen imperativ in pogoj, ker »ima ključno vlogo pri absorpciji ogljikovega dioksida, ki se sprošča v zrak, kar pomeni, da je ta tropski pragozd bistvenega pomena za ustavitev globalnega segrevanja«.
Zaradi teh in še drugih neposrednih ali posrednih svaril iz Evrope poskuša Bolsonaro zdaj prikriti začetek infrastrukturne gradnje v Amazoniji, s katero namerava oživiti stari projekt iz časa hladne vojne. Gre za vojaški načrt iz leta 1980, imenovan Calha Norte, po teritoriju, ki je neke vrste koridor iz osrednjega dela Brazilije v osrčje Amazonije. Calha Norte zajema obsežen pas ozemlja, ki poteka čez osem zveznih držav (Acre, Amapa, Amazona, Mato Grosso, Mato Grosso do Sul, Para, Rondonia in Roraima), do brazilske meje na severovzhodu s Surinamom in obeh Gvajan ob Atlantskem oceanu. Načrt pokriva 1,5 milijona kvadratnih kilometrov površja. Po zagotovilih obrambnega ministrstva naj bi bil edini namen tega projekta omogočiti brazilski vojski večjo operativno mobilnost. A temu malokdo verjame, saj je v načrtu predvidena gradnja več cestnih povezav čez Amazonijo in več mostov, vključno z mostom čez amazonsko reko. Predvidena je tudi gradnja vsaj ene hidrocentrale in drugih infrastrukturnih objektov, kar kaže na to, da je dejanski namen projekta omogočiti prodor »gospodarskemu izkoriščanju osrčja pragozda«, kar je Bolsonarova mantra. Pred kratkim so omenjene zvezne države obiskali minister za okolje in prostor Salles ter drugi vladni uradniki, ki so ta projekt predstavljali lokalni srenji. Po poročanju lokalnih novinarjev je minister za okolje in prostor tamkajšnjim mogotcem pojasnjeval začasen odlog izvajanja projekta, rekoč, da poteka globalna gonja proti temu projektu, z namenom »zrelativizirati nacionalno suverenost Brazilije nad Amazonijo«, ter da obstajajo notranji, zunanji in psihološki pritiski, ki jih izvajajo nevladne naravovarstvene organizacije in domorodne skupnosti.
Po mnenju sedanje brazilske vlade gre za nekakšen komplot proti Braziliji, s ciljem, da bi dosegli vzpostavitev ekološkega koridorja čez Amazonijo, ki ga je predlagal neki kolumbijski ekolog. Njegov predlog naj bi se imenoval »trojni A« (Andi, Amazonija, Atlantik), a je o njem znano le to, kar je lani povedal Bolsonaro; po njegovih besedah naj bi ta načrt »obsegal 135 milijonov hektarjev tropskega gozda«. Res ali ne, to bi bila rešitev za Amazonijo, a pod pogojem, da bi bilo upravljanjem v rokah in pod nadzorom mednarodne skupnosti. Varovanje okolja in vpliv na klimatske spremembe ne poznata meja in nista samo notranja zadeva ene države ali njene suverenosti. Bolsonaro se je do zdaj izkazal za avtoritarnega vladarja, ki mu mednarodna skupnost ne more zaupati. Na srečanju z gospodarstveniki minuli teden v Sao Paulu je ponovno zatrdil, da so najnovejši podatki o deforestaciji Amazonije lažni, in cinično pripomnil, da Macron in Angela Merkel »še nista dojela, da ima Brazilija novo vodstvo in (pravega) predsednika republike«.
