V teh dneh je Alice Weidel, sopredsedujoča nemške skrajno desne stranke Alternativa za Nemčijo (AfD), žarela od sreče. Njeno trinajstletno delo v stranki, v kateri je s podporo enega od ustanovnih očetov stranke Alexandra Gaulanda hitro napredovala, je končno obrodilo sadove. Hči podjetnika, ki je v njej prebujal zanimanje za politiko z branjem časopisov že v otroštvu, je po siloviti zmagi stranke na deželnih volitvah v Saški - Anhalt spet sanjala o naskoku na kanclersko mesto. Da bo AfD verjetno prvič prevzela oblast v kakšni nemški zvezni deželi, je izkoristila za napoved, da trenutno vladajoča krščansko-demokratska unija (CDU) kanclerja Merza nikoli več ne bo zmagala na volitvah. Weidlova na prihodnjih zveznih volitvah cilja na vsaj 40 odstotkov glasov, če ne kar na več kot polovico, in seveda na kanclersko mesto.
Čeprav je AfD v javnomnenjskih raziskavah trenutno na prvem mestu, obe veliki ljudski stranki povojnega obdobja – krščanski demokrati in socialdemokrati (SPD) – pa skupaj komaj presežeta aktualni javnomnenjski domet AfD, še zdaleč ni gotovo, da utegne Weidlova postati naslednja nemška kanclerka. Če bi se to zgodilo, bi v povojni Nemčiji padli vsi tabuji in požarni zidovi, ki so preprečevali, da v nemški politiki ne bi bilo mesta za skrajno desno stranko, ki relativizira nacifašizem, je ksenofobna, protiukrajinsko in prorusko usmerjena, ostro nastopa proti multikulturalizmu, zagovarja suverenizem in je v petih od šestnajstih zveznih deželah že opredeljena za ekstremistično.
Če kdo pooseblja transformacijo in radikalizacijo stranke, ki se je ob svoji ustanovitvi poskušala predstavljati kot meščanska stranka, osredotočena na kritiko establišmenta, je to zagotovo 47-letna Weidlova. Za vstop v politiko, konkretno za AfD, se je odločila, ker je bila stranka ob ustanovitvi leta 2013 evroskeptična in je nasprotovala ohranjanju Nemčije v evrskem območju. Čeprav stranka v svojem programu še naprej vztraja pri slovesu od evra in vrnitvi nemške marke, saj naj bi evro omejeval nemško suverenost, država pa naj bi morala prevzemati odgovornost za dolgove in finančne težave drugih članic, je Weidlova svoje nasprotovanje evru precej omilila. Zdaj pravi, da je za izstop iz evra verjetno že prepozno. Ta poteza bi bila namreč za nemško gospodarstvo tako draga in tvegana, da ga sama ne zagovarja več neposredno.
V zahodnem delu Nemčije rojena ekonomistka je po študiju ekonomije, po katerem se je v doktorski disertaciji pozneje osredotočila na kitajski pokojninski sistem, lep čas preživela na Kitajskem. Potem ko je sprva v Nemčiji delala kot analitičarka za mednarodne korporacije, med njimi tudi Goldman Sachs, jo je življenjska pot po dobljeni štipendiji za izmenjavo na Kitajskem odnesla v cesarstvo sredine, do katerega jo je vezala prav posebna ljubezen. Tekoče govori mandarinščino, ki se je je kot najstnica začela učiti preko jezikovnih kaset pri štirinajstih letih, zato je lep čas delala tudi pri Bank of China.
Polna notranjih nasprotij
Prav Kitajska in delo za multinacionalke sta eden od paradoksov voditeljice nacionalistično usmerjene stranke, ki se ozira navznoter in želi tujce s konceptom remigracije izgnati iz Nemčije v njihove domovine. To je bilo le eno od preprostih sporočil, s katerimi je AfD zmagala na Saškem. S preverjenim udrihanjem čez kanclerja Merza zaradi slabe gospodarske situacije in s povezovanjem ljudskega nezadovoljstva zaradi visokih življenjskih stroškov z migracijsko politiko je našla veliko strinjanja pri ljudeh, da bo manj denarja namenjenega za priseljence, ki jih je na Saškem že tako manj kot v drugih zveznih deželah, več pa bodo namenili socialnim transferjem za nemške družine.
Da je stranka polna notranjih nasprotij, se sicer kaže tudi pri vprašanju Kitajske, do katere stranka z Weidlovo na čelu zavzema bolj pragmatičen odnos od evropskega – ob zagovarjanju trajnih in prijateljskih odnosov s Kitajsko nasprotuje politiki sekanja vezi s cesarstvom, saj bi to zelo škodilo izvozno naravnani nemški industriji, ki ima na Kitajskem veliko podružnic.
Vsaj dve notranji nasprotji še žreta Weidlovo, ki sicer med prvimi vsako jutro prihaja v nemški bundestag, kjer pogosto pripravlja goreče govore, če je čas, pa v jutranjih urah dvigne še kakšno utež, ki jo ima shranjeno v pisarni, in malce potelovadi. Prva velika boleča točka zanjo so različni pogledi na družino. AfD kot zagovornica konservativnih pogledov na partnerske zveze poudarja, da lahko družino sestavljajo le moški, ženska in otroci, medtem ko Weidlova poudarja, da je družina tam, kjer so otroci. Seveda z razlogom. Kajti sama je kot istospolno usmerjena že od leta 2009 v zvezi s Sarah Bossard, švicarsko režiserko, ki je v zvezo prinesla svoja dva biološka sina. Stranka njene istospolne zveze ne problematizira, Weidlova pa ne izraža dvomov o strankarskem postulatu, da sta dvospolnost in heteroseksualnost stebra desničarske ideologije, o katerih ne gre podvomiti. Simbioza je tako popolna. Ne zmoti je niti dejstvo, da Weidlova, ki si želi postati nemška kanclerka, vsak petek sede na letalo in odleti k svoji družini v Švico, kjer ima domicil.
Druga velika bolečina ob Marine Le Pen najbolj prepoznavni evropski skrajni desničarki je nacistična preteklost njenega dedka. Bil je vojaški sodnik v nacistični Nemčiji, pozneje oproščen sumov, da je storil kaj napačnega. Sama zagovarja trditev, da ne morejo zdajšnje generacije Nemcev zaradi državne zgodovinske krivde prevzemati odgovornosti za zločine nacistov. Od nacizma se poskuša distancirati. Tudi zato, da bi olepšala AfD, katere člani gojijo simpatije do nacističnega režima. Da to počne z veliko mero zgodovinskega revizionizma, je postalo jasno na njenem predvolilnem pogovoru z ameriškim milijarderjem Elonom Muskom, enem izmed navdušenih privržencev gibanja Maga, od koder vedno znova prihajajo spodbude in pohvale za politiko AfD. »Adolfa Hitlerja so označili za desničarja in konservativca. Bil je popolnoma nasprotno. Ni bil konservativec, ni bil libertarec, bil je komunist, socialist. Mi pa smo popolno nasprotje, smo libertarna konservativna stranka,« je v pogovoru z Muskom pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, na katerih so postali druga najmočnejša politična sila v državi, svoje videnje zgodovine razlagala Weidlova.
Koristna stranki in stranka njej
Weidlova je ta čas najbolj prepoznaven obraz AfD. Če je sprva v strankarskih komisijah preučevala prav ekonomska vprašanja, je njene kakovosti hitro odkril eden od ustanovnih očetov stranke Alexander Gauland. Potreboval je njene drugačne poglede in ozadje, da je stranki dal podobo širokega razpona, ki vključuje različne. Weidlova je po drugi strani profitirala od njegovega političnega mecenstva, saj je s tem pridobila težo v stranki. Rada nastopa kot uglajena ženska s podobo bankirke. Njen zaščitni znak so temna poslovna obleka, bela srajca in nakit okoli vratu, najraje z biseri. AfD želi predstaviti kot normalno, sposobno in moderno politično silo – ne kot stranko marginalnih skrajnežev. Toda z uporabo radikalnega jezika nikoli zares ne naredi te želene transformacije.
Njena politična vzornika sta nekdanja britanska železna lady, Margareth Thatcher, ki jo ceni zaradi tega, ker je Britanijo po gospodarski krizi spet postavila na noge. Prav tako ji je blizu ameriški predsednik Donald Trump, ki ga spoštuje zaradi njegove protimigracijske in suverenistične politike. Letos se je po njegovih zunanjepolitičnih avanturah od Venezuele do Irana malce ogradila od njega. Tudi to je verjetno del strategije, kako radikalnost AfD narediti splošno sprejemljivo in jo predstaviti kot normalnost. Le tako lahko namreč upa, da bo pobrala velik del glasov iz konservativnega centra – nujnih za zmago na volitvah.
