Medtem ko se politična kriza na vzhodni strani Atlantika poglablja, se Epsteinove žrtve v Washingtonu spopadajo z birokracijo v prizadevanjih za pravico.
To neskladje odraža relativno politično moč Trumpa in morda celo eksistencialno šibkost Starmerja.
Kaže, da britanske politične institucije, namenjene odgovornosti in preiskovanju, še vedno delujejo, medtem ko Trumpov nadzor nad ministrstvom za pravosodje in njegov trden prijem nad republikanskim kongresom pomenita, da je obvarovan pred resnim nadzorom, piše CNN.
Predvsem pa globalni doseg Epsteinovih dokumentov — ki zdaj segajo tudi na Norveško in Poljsko — poudarja ogromno razsežnost škandala, ki se še naprej širi skoraj sedem let po smrti njegovega glavnega akterja.
In Starmer ni edini, ki čuti ta pritisk.
Javno ogorčenje zaradi povezav z Epsteinom je v Združenem kraljestvu tako močno, da je kralj Karel III. svojemu bratu in Epsteinovemu znancu, nekdanjemu princu Andrewu, odvzel kraljeve nazive in ga prisilil, da se je izselil iz svojega prebivališča na posestvu gradu Windsor.
V Združenih državah ni bilo nobene primerljive odstranitve s položaja za kogarkoli, ki je imel povezave z Epsteinom, za katerega so preiskovalci ugotovili, da je leta 2019 v zaporu storil samomor, še preden bi mu sodili zaradi trgovine z ljudmi in zlorab mladoletnih deklet.
Najvidnejša osebnost, ki je utrpela posledice zaradi prijateljstva z Epsteinom, je bil morda nekdanji finančni minister Larry Summers. Nekdanji predsednik Univerze Harvard se je lani umaknil iz javnega življenja, potem ko so elektronska sporočila z Epsteinom razkrila seksistične pripombe in prošnje za romantične nasvete. Dejal je, da ga je tega »globoko sram«.
Trump pa medtem poskuša najnovejši val ogorčenja pustiti za seboj, potem ko je ministrstvo za pravosodje vztrajalo, da nadaljnjih pregonov ne bo.
Ni dokazov, da bi Trump zagrešil kakršnokoli kaznivo dejanje, oblasti pa niso vložile obtožnic proti njemu ali komurkoli drugemu, omenjenemu v na novo objavljenih dokumentih.
Čeprav so nekatere omembe Trumpa v Epsteinovih dokumentih njemu neškodljive, druge vključujejo na novo razkrite, nepreverjene obtožbe o spolnem napadu ter nove podrobnosti o tem, kako so nekatere Epsteinove žrtve opisovale svoje stike s prihodnjim predsednikom.
Toda Trump je ta teden CNN-ovi Kaitlan Collins dejal: »Res je čas, da se država loti česa drugega.«
Starmer v krizi
Tudi Starmer si želi, da bi se Združeno kraljestvo lotilo česa drugega.
Njegov premierski položaj je bil v četrtek zjutraj na nitki, potem ko je upor poslancev njegove Laburistične stranke dodatno oslabil delovanje Downing Streeta 10, ki se že tako opoteka iz krize v krizo.
Premier je bil med burno sejo poslanskih vprašanj v sredo prisiljen priznati, da je vedel za prijateljstvo nekdanjega ministra Petra Mandelsona z Epsteinom — a ga je kljub temu imenoval za veleposlanika v Washingtonu.
Starmer je Mandelsona nato odpustil lani po prejšnji objavi Epsteinovih dokumentov, ki so pokazali, da je Mandelson še naprej podpiral svojega prijatelja tudi potem, ko je bil ta leta 2008 na Floridi obsojen zaradi spolnih kaznivih dejanj.
Toda škandal se je ta teden znova razplamtel, ko so na novo razkriti dokumenti nakazali, da je Mandelson morda Epsteinu med vrhuncem finančne krize leta 2008 posredoval tajne in tržno občutljive informacije. To bi bilo za Epsteina in njegove povezave na Wall Streetu neprecenljivo. Mandelson se zdaj sooča s kazensko preiskavo ter je odstopil iz zgornjega doma parlamenta in iz Laburistične stranke.
»Mandelson je izdal našo državo, naš parlament in mojo stranko,« je Starmer povedal parlamentu.
Nekdanji veleposlanik v Washingtonu se je v izjavi za BBC prejšnji mesec opravičil za svoje razmerje z Epsteinom.
»Motil sem se, ko sem mu po obsodbi verjel in nadaljeval povezavo z njim. Nedvoumno se opravičujem ženskam in dekletom, ki so trpele,« je dejal Mandelson.
Ta teden je dodal, da je iz Laburistične stranke izstopil, da bi jo obvaroval »nadaljnje zadrege«.
Toda Starmerjeva jeza v resnici ne pojasni, zakaj so posledice afere Epstein v Britaniji veliko hujše kot v Washingtonu, kjer so bili dokumenti objavljeni.
To je zgodba o premieru, ki je manj kot dve leti po prepričljivi volilni zmagi že politično na izposojenem času. Njegov mučen nastop v parlamentu v sredo je utrdil podobo voditelja na robu prepada in okrepil ugibanja o izzivu njegovemu vodstvu znotraj Laburistične stranke.
V Washingtonu, kjer predsedniki služijo fiksne mandate, je težko razumeti pritisk, pod katerim so britanski premierji.
Takoj ko nov voditelj prestopi znamenita črna vrata na Downing Streetu, se v razgreti westminstrski skupnosti začnejo ugibanja, kako dolgo bo zdržal. Ta manija in zakulisno spletkarjenje, ki preganja vse premierje, se je še okrepila v enajstih letih političnih pretresov, v katerih je država, nekoč znana po stabilnosti, zamenjala kar pet premierjev pred Starmerjem.
Afera Epstein je tudi najnovejše poglavje v 30-letni politični tragediji Petra Mandelsona, politika z izjemnimi sposobnostmi, katerega vzdevek »princ teme« odraža tako občudovanje sodobnikov kot tudi njegove spektakularne padce v prejšnjih laburističnih vladah.
Mandelson je skupaj s prihodnjima premierjema Tonyjem Blairom in Gordonom Brownom v devetdesetih letih prejšnjega stoletja znova naredil Laburistično stranko privlačno za volivce. Po hudih porazih proti konservativcem pod Margaret Thatcher in Johnom Majorjem so jo pomaknili proti politični sredini. Toda ta pot je razkrila Mandelsonovo usodno slabost — hrepenenje po družbi bogatih, slavnih in vplivnih — kar je sprožilo škandale, ki so privedli do več odstopov in ga nazadnje pripeljali do usodnega prijateljstva z Epsteinom.
Tretja posledica afere Epstein je novo poglavje v večni britanski drami o kraljevi družini. Zgodba o prijateljstvu Andrewa Mountbatten-Windsorja z Epsteinom že leta polni senzacionalne naslove, ne nazadnje tudi zaradi njegovih lastnih neresnic. Poravnava, ki jo je Andrew dosegel s pokojno Virginio Giuffre — ki jo je Epstein zlorabljal in je nekdanjega princa obtožila spolne zlorabe — je bila za mnoge Britance zadnja kaplja, čeprav Andrew ni priznal krivde ali odgovornosti.
Njegova nepriljubljenost je znova odprla razpravo o razkošnem življenjskem slogu članov kraljeve družine, zlasti tistih, ki so bolj oddaljeni od prestolonasledstva. Potreba po zaščiti institucije pojasnjuje neusmiljeno krizno upravljanje, zaradi katerega je bil Andrew prikrajšan za nazive in izgnan v skromnejše prebivališče na kraljevem posestvu Sandringham.
Trump ima prednosti, ki jih Starmer nima
Doslej zapleti okoli Epsteina niso imeli usodnega vpliva na Trumpa. Predsednika niso obtožili nobenega kaznivega dejanja — čeprav njegovi pretekli stiki z Epsteinom mečejo senco dvoma na njegovo izbiro prijateljev.
In čeprav Trump ni več tako politično močan kot nekoč, ni tako ranljiv, da bi obstajala kakršnakoli možnost, da bi ga odstranili iz Bele hiše. Starmerjev položaj je bistveno bolj ogrožen.
Zdi se, da je Trump na tej točki skoraj imun na politično škodo, povezano z vprašanjem značaja. Afera Epstein je le ena od številnih nenehno vrtinčastih kriz in zgražanj v Trumpovi Ameriki — od ostrega obračuna z migranti v Minnesoti, v katerem sta umrla dva protestnika, do njegovih novih poskusov spodkopavanja zaupanja v volilni sistem pred vmesnimi volitvami.
Trumpova taktika je, da ustvari toliko hrupa, da posamezne grožnje njegovemu političnemu položaju izginejo v kakofoniji.
Poleg tega se mu ni treba soočati z areno kričečih poslancev, kakršna je še dodatno ranila Starmerja med poslanskimi vprašanji. Ko je vprašanj o Epsteinu deležen Trump — še posebej s strani novinark, kot je bila ta teden CNN-ova Kaitlan Collins — pogosto eksplodira.
Nasprotno pa je Trump republikanski kongres spremenil v krotko glasovalno mašino.
Res je, da se Epsteinovi dokumenti objavljajo le zaradi upora republikanskih kongresnikov, ki so čutili pritisk svoje baze. A malo je znakov, da bi se ta edinstveni politični trenutek lahko ponovil — še posebej, ker lahko Trump izvaja pritisk na člane stranke, ki se soočajo z zahtevnimi predvolitvami v stranki.
Republikansko vodstvo v predstavniškem domu prav tako ne kaže volje, da bi administraciji postavilo resna vprašanja. Predsednik odbora za nadzor James Comer je sicer dosegel, da sta nekdanji predsednik Bill Clinton in nekdanja državna sekretarka Hillary Clinton privolila v pričanje na podlagi sodnega poziva. Toda nobene želje nima, da bi na zaslišanje povabil Trumpa.
Ni dokazov o kaznivem ravnanju Clintona v zvezi z afero Epstein, nekdanji predsednik pa je zanikal kakršnokoli poznavanje Epsteinovih zločinov.
Trump je v torek dejal, da mu je »žal«, da morata Clintonova skozi to preizkušnjo.
Toda to presenetljivo sočutje verjetno ne pomeni nenadnega otoplitve njegovih odnosov z nekdanjim predsednikom in poraženim tekmecem iz volitev leta 2016. Trump morda preprosto sluti, da bo pričanje Clintonov zanetilo še eno nadaljevanje škandala, ki ga nikakor ne more utišati.
