Ljudje protestirajo, ker ne morejo uresničiti svojih sanj in priložnosti v življenju. To je realnost Gaze. Obstaja mlajša generacija, ki želi nekaj narediti. Ne želi biti tiha, zato so se odločili začeti te pohode. Želijo si življenja, dostojanstva in človekovih pravic. Zakaj po vsem tem visokem krvnem davku še protestirajo? Zato, ker je to palestinska kultura. Desetletja smo se upirali izraelskemu kolonializmu in za to smo plačevali visoko ceno. Nikoli nismo odnehali in se predali. To ni le palestinska kultura, temveč kultura vsakega naroda pod represijo. Ti ljudje ne bodo ostali tiho. V nekem trenutku se bodo uprli in povzdignili glas.
Po zadnjem krogu nasilja v Gazi je Hamas slavil, ker je Avigdor Lieberman odstopil s položaja obrambnega ministra. Pri zadnjih vojnah v Gazi so slavili, če so s premirjem kaj izborili za palestinsko ljudstvo – denimo če se je olajšalo prehajanje meje med Egiptom in Gazo.Ne vem, kaj roji Hamasu po glavi. Ima lastne frustracije. Izgubil je veliko moči in podporo arabskega sveta. Z odstopom Avigdorja Liebermana so se veselili majhne zmage, dejansko pa to ni zmaga za nikogar. V izraelskem sistemu okupacije in uničevanja palestinskih življenj ena oseba ni pomembna. Ta sistem zaradi odstopa ene osebe ne bo postal boljši. Lahko pa postane celo slabši. Radi bi se oklepali majhnih zmag, ker želijo s tem dvigati moralo. Takšne zmage jim namreč služijo kot dokazi, da še vedno lahko spreminjajo stvari in imajo vpliv. To ni le težava Hamasa. Enako velja za Fatah. Celotno palestinsko vodstvo bi moralo odstopiti. Ker jim ni uspelo izpolniti obljub, se oklepajo majhnih zmag. Vsi so pod pritiskom. Vsi so izgubili moč. Izrael si je močno prizadeval, da bi to vodstvo izgubilo moč, zmožnost vplivanja na življenja Palestincev in uresničevanja palestinskega osvobodilnega cilja.
Če nista ne Hamas ne PLO ničesar dosegla, da bi izpolnila stremljenja Palestincev, je bil potem Izrael uspešen pri poskusih delitve palestinskih organizacij?Ja. Izrael je bil uspešen pri delitvi palestinske družbe. Vse od mirovnih sporazumov iz Osla je obstajal sofisticiran proces »deli in vladaj« ter »deli in osvajaj«. Njegovo bistvo je, da je Palestincem odvzel skoraj vso moč, pa še za tisto, ki so jo imeli, so se med seboj bojevali. Bojevali so se glede moči za zastopstvo v zakonodajnem svetu, glede volitev, vladanja palestinskemu ljudstvu in zastopanja Palestincev v svetu. Od Osla naprej se je ustvarila iluzija, da imajo Palestinci avtonomijo. Toda vse je še naprej nadzoroval Izrael. Tudi veliko politik mednarodne skupnosti je prispevalo k delitvi med palestinskim ljudstvom.
Toda tako Hamas kot PLO sta verjela, da lahko skozi mirovni proces iz Osla dobita oblast.To je ta iluzija. Bojujeta se okoli te trohice moči, dejansko pa je nimata. Poslednjo oblast nad palestinskimi ozemlji in palestinskimi življenji ima Izrael.
V zadnjih tednih je palestinska uprava napovedala, da umikajo priznanje Izraela. Je to kakor koli spremenilo odnos Izraelcev do Palestincev? Je bila to modra odločitev?To ni nova odločitev. Zadnjih nekaj let so z izjavami napovedovali takšno odločitev, pred kratkim so jo spet obnovili. Zdi se mi, da hočejo s to napovedjo reči, da imajo strategijo, potem ko so izgubili legitimnost med palestinskim ljudstvom. Ta napoved dejansko kaže na veliko mero frustracije in poskus, da ostanejo relevantni. Toda mirovni sporazum iz Osla je spodletel. Iluzija mirovnih pogovorov ničesar ni prinesla Palestincem, Izraelu pa je dala še več moči, več nadzora in naselbin. Tudi svet je pustil Palestince na cedilu. Na Izrael ni izvajal pritiska. Prav nasprotno ga je opolnomočil, s tem ko mu je dajal obsežna finančna sredstva. Izrael je uničeval palestinsko gospodarstvo in onemogočal, da bi postalo neodvisno. Palestinska družba je postala odvisna od tuje finančne pomoči, s katero se je Palestincem narekovalo politično agendo. Videli smo zgolj sporočila za javnost, v katerih se kritizira izraelske kršitve palestinskih človekovih pravic, nismo pa videli konkretnih dejanj. Zato je palestinsko vodstvo prišlo do točke, na kateri je.
Kakšna je zdaj pot iz »izraelskega apartheida«?Nikoli ne izgubim upanja. Kot pripadnica mlade generacije sem prepričana, da upanje obstaja. Izrael je na toliko načinov poskušal uničiti palestinski upor. Kljub temu se ljudje v Gazi še naprej upirajo, v tem morda najbolj bednem kraju na svetu. To je veliko znamenje zame. Tudi drugod po Zahodnem bregu upor še poteka na drugačne načine od tradicionalnega protestiranja na ulicah. Protestira se z umetnostjo, kulturo, s sodelovanjem v gibanju za bojkot, dezinvesticije in sankcije proti Izraelu. Sprememba bo prišla od mladih ljudi. Zgodila se bo, ko se bo pojavilo mlado vodstvo in zamenjalo tradicionalno ter prineslo nove poglede in strategije.
Vendar moramo biti realistični. Okupacija se ne konča v dveh ali treh letih ali desetletjih. Ljudje drugod po svetu so se dolgo borili, da bi končali apartheid ali kolonializem. Kdaj se bo izraelska represija končala, ne vem. Sem pa trdno prepričana, da ne bo obstala za vedno in jo bomo lahko presegli. Palestinci dan za dnem na različnih forumih razpravljamo, kako končati represijo, kako zamenjati strategijo in kako zamenjati vizijo dveh držav, ki je tako zelo dolgo prevladala v diskurzu o izraelsko-palestinskem konfliktu. Veliko političnih gibanj v Palestini in po svetu zdaj začenja dojemati, da to ni vzdržljiva rešitev, saj jo je Izrael pokončal.
Se motim, da oborožen upor, ki je prevladoval od 70. do 90. let prejšnjega stoletja, ni več aktualen za mlado palestinsko generacijo?Vprašanje nadaljevanja oboroženega upora kot učinkovitega sredstva je del razprav med Palestinci. Takšen upor je sicer pravica Palestincev. Vprašanje pa je, ali je učinkovit. Palestinci so dejansko poskusili vse druge možnosti – od mirovnih pogajanj do mirnih demonstracij. To smo počeli zadnjih dvajset let. Z vidika Palestincev se torej postavlja vprašanje, zakaj bi morali v zameno za podporo mednarodne skupnosti prisluhniti njenemu nareku, kakšno obliko upora naj izvajamo. Pravico Palestincev do upora je treba spoštovati. Toda sami se morajo odločiti, katero obliko bodo uporabili. Čeprav z miroljubnim uporom nismo ničesar dosegli, vemo tudi, da ničesar ne bomo dosegli z nasilnim uporom, saj ima Izrael vojaško premoč nad nami.
Ali se ta razprava ne dogaja prepozno, ko pa bodo v kratkem ZDA Palestincem in Izraelcem predstavile »dogovor stoletja«?Ne gre sicer za novo razpravo. Zame je pri tem vprašanju ključen polom palestinskega vodstva. Mogoče je res prepozno, da bi nam lahko še kaj uspelo narediti. Zelo se bojimo tega »dogovora stoletja«. Na cedilu so nas pustile arabske države, vemo tudi, da se je razmerje moči v regiji spremenilo in nam ni več naklonjeno. Arabske države se zdaj odkrito sestajajo z Izraelom. Imajo povsem druge interese kot podporo palestinski svobodi. Toliko sprememb je uperjenih proti nam. Nimam rešitev, kaj lahko storimo sedaj. Celo stoletje se nam je vsiljevalo stvari: okupacijo, naselbine in nakbo – ustanovitev države Izrael. Zdaj prihaja še ena odločitev, ki nam bo vsiljena. In proti njej se moramo upirati. Ne vem, kaj se bo zgodilo. Četudi bi se naše vodstvo strinjalo s tem dogovorom, ga bodo zavrnili navadni ljudje.
Je preselitev ameriškega veleposlaništva v Jeruzalem okrepila izraelsko represijo Palestincev?Da in ne. Po eni strani je Izraelu dalo več legitimnosti, hkrati pa je tudi res, da Izrael ni potreboval Trumpove podpore. Ta je bila dobrodošla za legitimnost proti zunanjemu svetu, navznoter se namreč pri kršitvah palestinskih pravic zaradi tega ni nič spremenilo. Izrael nikoli ni prenehal ustvarjati dejstva na terenu in graditi naselbin.
Gibanje za bojkot, dezinvesticije in sankcije (BDS) proti Izraelu ne pričakuje sprememb čez noč. Majhen uspeh so dosegli prav v teh dneh, ko so najemodajalci v izraelskih naselbinah na Zahodnem bregu morali s portala Airbnb umakniti svoje oglase. Je to način, kako naj mednarodne skupnost izvaja pritisk na Izrael?To je edini način, od katerega lahko v mednarodni skupnosti kaj pričakujemo. Namesto donacij Palestincem bi raje videla prave politične akcije prek bojkota, sankcij in dezinvesticij. Države to lahko storijo. To je edini učinkoviti način, da se ustavi okupacija. Izrael se boji gibanja BDS, proti njemu se borijo z milijoni dolarjev in mu poskušajo odvzeti legitimnost na vsakem koraku. To gibanje lahko prinese spremembe.
