Zvezdan Pirtošek, nevrolog: Pri demenci ljubljeni človek neusmiljeno izginja

Svojci bolnikov z demenco so v hudih stiskah pogosto prepuščeni samim sebi. »Pomemben del človekove življenjske zgodbe je tudi njegova zgodba sina, hčerke ali moža. Pri demenci ta zgodba polzi kot iz peščene ure.« Če želi biti slovenska družba humana, bi morala tem družinam po besedah Zvezdana Pirtoška stati ob strani precej bolj kot danes. To bo odvisno tudi od političnih odločitev, na primer o plačilu vsakodnevne skrbi za obolele.

Kje so centri za kakšno čustvo ali vrsto spomina, raje kot na modelu možganov ponazori na svoji glavi. Ko pogovor preide k skrbi za nevrološke bolnike, se dr. Pirtošek, ki na ljubljanski medicinski fakulteti vodi katedro za nevrologijo, spominja ljudi, s katerimi se je srečal kot zdravnik. Na primer gospoda, ki se je pošalil, da z obiskom ambulante dela uslugo svojcem. In njegove žene, ki je počakala, da je mož odšel na stranišče, potem pa je povedala, da se doma ne vede več kot človek, ki ga je poznala vrsto let.

Če nam je demenca dana v zibelko, je ne moremo preprečiti. Lahko pa razvoj demence ublažimo in odložimo, če se motnje zavedamo in jo poznamo. Najprej s slogom življenja. Pa s pravočasno uvedbo zdravil, s katerimi lahko do neke mere zadržujemo napredovanje in bolniku dlje časa omogočimo dostojnejše življenje. Ker raziskave novih zdravljenj demence hitro napredujejo, bo bolniku zgodnja diagnoza omogočila hitrejšo vključitev v prihodnje raziskave z novimi zdravili. Skrbnikom pa zgodnja diagnoza omogoči, da svojca dojamejo kot bolnika, in ne kot zoprnega čudaka, in da se na nove okoliščine ustrezno pripravijo. Tudi tako, da bolniku čim prej pomagajo do socialne ali finančne pomoči.

S presejanjem sicer ne ugotavljamo alzheimerjeve demence, pač pa dejavnike, ki kažejo na to možnost. Testiranih bo 450 prostovoljcev v šestih slovenskih regijah. Nekatere bomo po potrebi napotili na dodatno obravnavo. Žal se v Sloveniji medicina še vedno ukvarja predvsem z že razvito demenco, do česar moramo biti kritični. Raziskave namreč kažejo, da se pot, ki vodi v demenco, začne že desetletje ali dve pred postavitvijo diagnoze.

Bolniki z demenco in njihovi svojci upravičeno pričakujejo, da začnemo v zdravstvu ukrepati bolj zgodaj. Dolgo je prevladoval argument, naj z novico o kognitivnem upadanju ne strašimo prezgodaj, saj tako ali tako ni mogoče ničesar storiti. A to ne drži. Danes želimo ljudje o svojem zdravstvenem stanju izvedeti čim več. Diagnoza, četudi huda, nas dostikrat reši negotovosti in tesnobnosti. Če je pri demenci dovolj zgodnja, podarja obolelemu možnost avtonomnega in dostojanstvenega načrtovanja življenja. Kako dragoceno darilo. V letih, ko bo še lahko samostojno odločal o sebi, želi morda odplačati posojilo ali urediti odnose z družino. Nekateri si želijo tudi vnaprej izraziti, kaj želijo in česa ne, ko bo bolezen tako močno napredovala, da bodo misel, spomin in telo popolnoma razgrajeni. Človeku je znanje, tudi če ga kruta resnica najprej zamaje, večinoma v pomoč in oporo. Res pa ob tem ne smemo pozabiti, da so med nami tudi ljudje, ki so iz teh ali onih razlogov ranljivi in resnice ne zmorejo prenesti. Prostovoljce smo zato izbirali med zdravimi starejšimi ljudmi.

Večinoma še vedno videvamo bolnike, ki imajo že zelo napredovalo in očitno bolezen. Pogosto jih pripeljejo svojci, potem ko – na primer – njihov dedek odtava od doma. Če dobro pomislijo, so pogovori z njim sicer že dolgo postajali vse bolj siromašni in stereotipni. Ali pa pripeljejo elegantno urejeno gospo, ki se prijazno pomenkuje o vremenu in o svojem sinu. Šele v trenutku, ko jo povprašamo, katero leto je, kako je ime vnuku ali kje smo, maska pade in bolnica nemočno in v zadregi molči. Pogosto gre v takem primeru za izobražence, ki jih intelektualno delo dlje časa varuje pred demenco. Znanje tujega jezika po eni od študij na primer demenco odloži za skoraj pet let. Pri teh bolnikih je prisotna kognitivna rezerva, ko s frazami in vljudnimi pogovori spretno prikrivajo prve znake demence. A ko bo ta rezerva s časom, stresom, boleznijo ali osamelostjo izzvenela, bo demenca lahko izbruhnila hitreje in bolj silovito.

Ne gre pa samo za to, da ljudje do zdravljenja pridejo pozno. Nekateri zdravil sploh ne dobijo. Še pred nekaj leti smo v Sloveniji ugotavljali, da je med bolniki z ugotovljeno demenco zdravljena le kakšna tretjina.

Ozaveščenost je danes večja, pri čemer je treba posebej pohvaliti Slovensko združenje za pomoč pri demenci Spominčica. Vseeno se mnogi zdravniki in laiki še vedno niso otresli prepričanja, da pri demenci ni pomoči. Nekateri pa se sprašujejo, ali bolnik, ki ima že toliko tablet, na primer za pritisk, za sladkorno bolezen in tako naprej, res potrebuje še zdravilo proti demenci. Ko gre za demenco, je v družbi in stroki še vedno precej nihilizma.

Projekt Adam je namenjen tudi spreminjanju tega odnosa. Ključni cilj je ozaveščanje, hkrati pa želimo najti način, kako bi s pomočjo vprašalnika identificirali tiste, ki potrebujejo dodatne preglede. Ugotoviti poskušamo tudi to, ali bi lahko z metodo merjenja možganskih valov, ki ni tako draga, izboljšali domet obstoječih testov za ugotavljanje kognitivnega upada. Demenco lahko odkrivamo s slikanjem ali pregledom možganske tekočine, ne ena ne druga metoda pa ni enostavna ali poceni. Iskati je treba druge poti, in to čim prej: morda ravno na točki, ko ljudje že sami čutijo, da z njihovim umom nekaj ni v redu.

Začetki alzheimerjeve bolezni, ki je najbolj znana in obsega okoli 70 do 75 odstotkov vseh demenc, se res kažejo predvsem s pozabljanjem, zlasti nedavnih dogodkov. A gre tudi za pozabljanje besed. Bolnik se na primer ne more spomniti, kako se reče kljuki na vratih. Opiše jo kot »tisto, s čimer odprem vrata«. Ta bolezen se običajno začne v centru za spomin, a ne vedno. Lahko je prizadet predel za orientacijo v prostoru. Bolnik se ne bo takoj izgubljal; dostikrat se mu bodo ulice, po katerih hodi že celo življenje, zazdele čudne. Bolj kot prej bo moral pomisliti, kje mora zaviti, da bi prišel do trgovine.

Čisto drugače pa se začnejo tako imenovane frontotemporalne demence, ki zajamejo prednji del možganov. Človek se začne vesti bolj nenavadno ali težavno kot prej, predvsem pa se to vidi, ko je doma. Med kratkim obiskom v ambulanti bo dostikrat čisto ustrezno odgovarjal na zdravnikova vprašanja. Spominjam se gospe, ki mi je pripovedovala o tej demenci. Njen 72-letni mož, upokojen učitelj, skrben oče, ded in zelo ljubeč mož, je spoznal neko mlado dekle, ki se mu je zasmililo, saj je bilo brez denarja in avta. Dvignil je denar, ki sta ga z ženo varčevala, da bi lahko vnuk študiral v tujini, dekletu kupil avto in šel z njo na izlet v tujino. S tega izleta je ženi pošiljal razglednice, ne da bi se mu zdelo karkoli narobe. Neki drugi bolnik s frontotemporalno demenco se je v restavraciji povsem normalno pogovarjal, nato pa naenkrat vstal, vzel jabolko gostu ob sosednji mizi in ga pojedel. Nekateri od teh bolnikov izgubijo zavore, ko gre za spolnost, kar bližnje spravlja v posebej hudo zadrego.

Žilne oziroma vaskularne demence štejemo za pogojno ozdravljive. Bolnikom pomagamo tako, da pomagamo njihovemu srcu in žilam. Te demence so z boljšo skrbjo za srce in ožilje vse redkejše. Ozdravljive pa so lahko demence, ki jih povzročajo slabo delovanje ščitnice, pomanjkanje vitaminov B, tumor ali nabiranje tekočine v možganih. Pri slednjem kirurg na primer vstavi majhno cevko, po kateri tekočina steče iz možganov.

S tem, ko je prebivalstvo vse starejše, pa se povečuje število bolnikov z alzheimerjevo in drugimi nevrodegenerativnimi demencami. Pri 85 letih ima demenco že okoli tretjina do polovica posameznikov. Še pred kratkim so mnogi trdili, da lahko živimo skoraj neomejeno, če bomo le premagali bolezni. Nedavne študije pa nakazujejo, da je človeška biološka meja 120 let, le sem in tja bo kdo doživel desetletje več. Je teh 120 let blagoslov ali prekletstvo? Odgovor bo odvisen predvsem od tega, kako čilo telo in misel bomo imeli.

Danes vemo, da se po 60. letu število bolnikov z demenco vsakih pet let podvoji. In da za vsakega bolnika z demenco skrbita eden ali dva človeka. To pomeni, da v Sloveniji demenca ne prizadene le okoli 32.000 bolnikov, ampak na neki način tudi do trikrat toliko. Nekateri skrbniki se zaradi bolnih staršev na primer odločijo za prehod v krajši delovni čas, drugi dajo odpoved, tretji pa plačujejo negovalce in pomoč na domu.

Svojci se ob bolniku z demenco strejo velikokrat in na več načinov. Najprej čustveno, ob postavitvi diagnoze. Pa tistega dne, ko dementna mati ne prepozna več hčere in jo osorno vpraša, kdo je in kaj hoče. Potem še tiste noči, ko poskuša hči, neprespana in utrujena, pomiriti nemirno in vpijočo mamo. Ob tem čuti mešanico obupa, sovraštva in krivde. Pa ob spoznanju, da nikoli ne bo bolje, da bo samo huje.

Velikokrat so skrbniki bolnikov z demenco njihovi zakonci oziroma partnerji. Za 75- letnega starostnika, ki ima plenice in se ponoči zbuja s prividi, na primer skrbi 74- letna žena. Povsem izčrpana prosi, naj drugi nič ne rečejo otrokom, saj imajo službo in svoje otroke. Saj bom sama, pravi. Pri skrbnikih ljudi z demenco so zelo pogoste depresije in kronični stres. Kratkotrajen stres zna biti koristen, iz njega dostikrat pridemo močnejši. Pri dolgotrajnem stresu je drugače. Fizično nam uničuje možgane in celotno telo. Zaradi dolgotrajnega stresa ljudje dosti prej umirajo.

Za demence je značilno tudi to, da pred očmi svojcev razpada človekova bit. Njegov jaz, njegovi spomini, njegova čustva. Drugi težki bolniki se bližnjim, tudi če težko komunicirajo, še vedno nasmehnejo in jim dajo vedeti, da jih imajo radi. Skrbniki čutijo, da je pred njimi še vedno njihov – čeprav hudo bolan – mož, oče ali otrok. Pri demenci pa ljubljeni človek neusmiljeno izginja.

Poleg tega pri demenci posebej velik del stroškov zaradi bolezni pade na posameznika in njegovo družino. Družine se pogosto finančno izčrpajo, ko poskušajo poskrbeti za to, da bo ves čas nekdo ob svojcu. Vidimo pa tudi drugo plat, finančno zlorabljanje svojca z demenco. Želimo si, da bi se o tem na primer izobrazili zaposleni na banki. Zlorabljanje je lahko tudi fizično. Včasih je hladno preračunljivo in sadistično, mnogokrat pa izvira iz stiske svojca, ki na primer udari bolnika, ki vpije in hoče oditi iz hiše.

Skrbniki zato zelo potrebujejo nasvete in pomoč. Izobraziti je treba prostovoljce in okrepiti nevladne organizacije ter tudi lokalne socialne službe. A treba bo spremeniti tudi zakonodajo, ki bi morala omogočiti, da so bližnji za nego bolnika plačani. Pa tudi da si vsaj malo oddahnejo in gredo kak dan po svoje, k prijateljem, na morje, k najljubši knjigi…

Zelo različno, odvisno tudi od tega, kako demenca spremeni posameznika. Nekateri od bolnikov so spokojni in prijazni, drugi agresivni in arogantni. Hkrati pa to, da bolnik v svojcih vse manj vidi sina, hčerko ali ženo, v bližnjih vzbuja veliko tesnobnosti in občutkov krivde. Mnogi skrbniki žrtvujejo vse trenutke za bolnika, saj hočejo pomagati še več in bolje, pri tem pa nehote delajo tudi napake.

Spominjam se svoje babice, ki je ob demenci izgubljala sposobnost hoje. Izginjala sta namreč njeno znanje in spomin na vzorce hoje. Kot začetniški specializant sem se trudil, da bi jo hoje spet naučil, in jo dolge ure spodbujal, naj hodi. Kako nepotrebno je bilo to. Pri demenci sposobnost hoje pač ugasne in se ne vrne. Vztrajanje bo le vznemirilo bolnika, ki se bo – nekje v meglenih ostalinah čustvenega, ki ugasne zadnje – zavedal, da nismo zadovoljni z njim. Tu so zelo dragocene izkušnje svojcev, ki so morali take mejnike že prehoditi.

V začetnem obdobju je, in to je medicina sprva prezrla. Včasih so ljudje prišli k zdravniku, češ da se z njimi nekaj dogaja, a smo jih tolažili, da imajo verjetno le veliko skrbi. Družinski zdravniki so danes močno preobremenjeni, zato jim je treba pri obravnavi demenc pomagati. V nastajajočem slovenskem nacionalnem akcijskem načrtu za demenco je predvideno ustanavljanje posebnih spominskih klinik na sekundarni ravni zdravstva. Hkrati pa je treba zdravnike, in to ne samo družinske, dodatno izobraziti in poskrbeti, da jih bo več. Prej kot bomo ljudi z demenco, ki danes še nimajo diagnoze, začeli zdraviti, boljše bo. Manj bo tudi potreb po bolnišničnem zdravljenju.

Na bolniških oddelkih pogosto vidimo, da se starejši bolnik, ki je pred bolnišničnim zdravljenjem skrbel zase, popolnoma izgubi. Lahko gre le za prehoden delirij s halucinacijami, ki nastane zaradi poškodbe ali akutne bolezni. Včasih pa menjava okolja nenadoma razkrije demenco, ki je bila prej zakrita s kognitivno rezervo.

Ključno načelo je, da je vse, kar je dobro za srce in ožilje, dobro tudi za možgane. Izjemno pomembna je telesna aktivnost. Med gibanjem se izločajo snovi, ki krepijo nevrone (živčne celice). Zelo pomembna je miselna aktivnost, prehrana naj bo mediteranska, ključno je tudi obvladovanje stresa. Tega se lahko na primer lotimo z jogo ali pa rednimi sprehodi.

Negovati je treba socialno mrežo. Včasih srečam devetdesetletnike, ki pravijo, da bi radi umrli. Včasih je to odraz premišljenega filozofskega stališča. Velikokrat pa se izkaže, da gre le za bolečo osamljenost. Ko jih nekdo pelje ven iz stanovanja ali pa jim na obisk pripelje kužka, se takoj počutijo drugače. Dovolj je, da se lahko z nekom pogovarjajo.

V zgodovini možganov večinoma niso imeli za prav pomemben organ. Stari Egipčani so večno življenje dosegli tako, da so telo mumificirali in v prsih očuvali srce. Jetra, črevesje, želodec in pljuča so skrbno shranili v štiri vrče. Izjema so bili možgani, ki so jih skozi nos izpraskali in odstranili.

Stari Grki so se prepirali o tem, ali je pomembnejše srce ali so pomembnejši možgani, in za več kot tisočletje je zmagalo srce. Večji pomen so možgani dobili šele z renesanso. Potem ko so dokončno spoznali, da so sedež uma, se je sprva uveljavila misel, da delujejo kot celota. Čez čas so se pojavili frenologi z idejo, da posamezna čustva ležijo v posameznih delih možganov in da lahko iz oblike lobanje razberejo človekov značaj. Ljudje so k frenologom na primer pošiljali služabnike, da bi pred zaposlitvijo presodili, kako pošteni ali lojalni so. Kasneje se je izkazalo, da o človekovi osebnosti ne moremo soditi iz oblike glave, držala pa je ideja o različnih centrih.

V času, ko možganov še niso mogli spremljati s pomočjo aparatur, so zdravniki videvali bolnike, ki so imeli kak del možganov poškodovan. Leta 1848 je Phineasu Gageu, ki je sodeloval pri gradnji železnice v ameriškem Vermontu, pri delovni nesreči železni drog prerezal čelni reženj možganov. Prej skrben oče in mož se je povsem spremenil. Zapustil je družino, postal reden gost javnih hiš in se nekaj časa razkazoval v cirkusu. Umrl je pri iskanju zlata. Phineas Gage nas je naučil, da imamo v možganih poseben del, ključen za osebnost in socialno inteligenco.

Drug primer takega paradigmatičnega bolnika je bil Henry Molaison, ki je po padcu s kolesa dobil hudo epilepsijo. Potem ko so mu leta 1953 z operacijo na obeh straneh odstranili del možganov, ki ga imenujemo hipokampus, ni imel več epilepsije, a ni več tvoril novih spominov o dejstvih v prostoru in času. V instituciji, kjer je živel, si na primer nikakor ni mogel zapomniti, za katerimi vrati je stranišče. Še vedno pa je imel ohranjene spomine na otroška leta. Prav tako si je nekako zapomnil nove motorične spretnosti. Henry Molaison nas je naučil, da je več vrst spominov in da se shranjujejo v različnih delih možganov. Po smrti leta 2008 so njegove možgane razrezali, znanstveniki pa jih še vedno proučujejo.

Takšne bolnike imamo tudi v Sloveniji. Večinoma gre za bolnike, ki jih je prizadelo virusno vnetje možganov. Silna je tragika teh ljudi, ki živijo v nekajsekundni prisotnosti tukaj in zdaj. Vedno znova pripovedujejo eno in isto – ne le z besedami, tudi z enako intonacijo in gibi. Večinoma zanje skrbijo v institucijah, bližnjim pa njihovo stanje prinese nesluteno trpljenje.

V ožjem okolju, v katerem delam, tega nisem zaznal. Seveda pa je bilo v zgodovini medicine veliko spornih pojavov. Ena od genetskih nevroloških bolezni se je do nedavnega na primer imenovala Hallervorden-Spatzova bolezen, po znanstvenikih, ki sta jo prva opisala. Ime bolezni zdaj spreminjajo, potem ko se je izkazalo, da sta znanstvenika v koncentracijskih taboriščih naročila usmrtitev otrok z določeno klinično sliko, da bi lahko proučevala njihove možgane. Tudi Einsteinove možgane so odtujili. Etika in morala znanstveniku nista dana kot darilo, samo znanje pa ni dovolj.

Verjetno imate v mislih sodne postopke, ki so jih v tujini začenjali na podlagi obujanja domnevnih potlačenih spominov o spolnih zlorabah. Spomin je v resnici nekaj strašno nestabilnega, ranljivega in nezanesljivega. V eni od študij so se pogovarjali s pričami napada na dvojčka 11. septembra. Prvič so se z njimi pogovarjali nekaj dni po terorističnem napadu, nazadnje pa desetletje po tragediji. Veliko jih je na koncu pripovedovalo o čisto drugačnem prostoru, iz katerega so spremljali dogajanje, drugem kotu kot prvič in drugih ljudeh, ki naj bi bili takrat ob njih.

Mehanizem je v tem primeru nekoliko drugačen. Pri alzheimerjevi bolezni je uničen hipokampus, ki si ga lahko predstavljamo kot nekakšno skladišče spominov. Vanj se shranjujejo tisti, ki so za posameznika pomembni. Tam ostanejo leta in desetletja. Pri parkinsonovi bolezni ti spomini niso uničeni, je pa dostop do njih otežen zaradi pomanjkanja dopamina. Gre za snov, ki prenaša informacije med živčnimi celicami. Bolniku z alzheimerjevo boleznijo boste povedali tri besede, ki se jih sploh ne bo spomnil, saj jih v skladišču ni. Tudi bolnik s parkinsonovo boleznijo se jih morda ne bo spomnil, a mu bodo pomagali namigi, s čim so te besede povezane. Ima pa nekdo, ki ima parkinsonovo bolezen, večjo možnost za razvoj alzheimerjeve demence, in obratno.

Razlika je v tem, da je – v nasprotju z alzheimerjevo – pri parkinsonovi bolezni prizadet bolj definiran, lokaliziran del možganov in da je bolj jasno, katere nevrokemične spremembe jo povzročijo. Že v šestdesetih letih 20. stoletja so ugotovili, da tem bolnikom primanjkuje dopamina, in kmalu iznašli zdravilo, ki se v možganih spremeni v to snov. Kasneje so ugotovili, da z vstavitvijo elektrode v možgane in stimuliranjem jeder v njih dosežemo isti učinek. Gre za tako imenovano globoko možgansko stimulacijo, ki smo jo nevrokirurgi in nevrologi v Ljubljani uvedli pred nekaj leti.

Danes je bolniku mogoče pomagati tako, da prvih pet let bolezen skoraj ni opazna. Naslednjih pet do deset let je sicer videti, da ima posameznik to bolezen, a to na kakovost življenja še ne vpliva bistveno. Šele po desetletjih se vidi, kako težka je ta bolezen, če jo spremlja še staranje. Človeka upočasni in pogosto zajame tudi spomin. Ne velja pa to za vse bolnike: pri nekaterih ima parkinsonova bolezen bistveno lažji potek in bolnik z njo vrsto let živi brez večjih težav.

Pri vseh kroničnih nevroloških boleznih je pomembna pravočasna diagnoza. Pri bolnikih s težjimi epilepsijami, multiplo sklerozo in parkinsonizmi pa so prav tako ali pa še bolj pomembni kontrolni pregledi nevrologa. Bolniki bi morali imeti dostop do nevrologovega znanja vsakih nekaj mesecev. Če kontrolni pregledi niso dovolj pogosti, bo zdravje teh bolnikov slabše. Mnogi od njih bodo na kontrolni pregled na koncu prišli skozi urgentno službo. Gre za tako kompleksna stanja, da jim splošni zdravniki niso kos.

Ena od izvirnih težav, ki je pripeljala do sedanjih razmer, je odsotnost geriatrije v slovenskem zdravstvu. Tudi če se z novimi generacijami specializantov približujemo povprečju števila nevrologov v EU, tega ne bomo rešili. Z veliko populacijo starejših, ki se obeta, se bo na že zdaj obupno preobremenjene družinske zdravnike, prek njih pa še na psihiatre in nevrologe, obračalo vse več bolnikov. Hkrati pa nevrologija kot stroka v bolnišnici, zdravstvu in politiki še vedno ni povsem razumljena, čeprav gre trenutno za enega najbolj prodornih delov medicine.

V zadnjem desetletju postaja vse bolj urgentna veda. Težja možganska kap je včasih pomenila invalidnost ali smrt, danes pa lahko naslednji dan bolnik brez motenj odide domov. Zaradi parkinsonove bolezni so ljudje včasih morali nepokretni v dom za starejše, danes pa lahko živijo kakovostno. Organizacijo dela v bolnišnicah in v mrežah strok lahko vedno izboljšamo, a le do neke mere. Če se v neko stroko usmerja premalo denarja, kadrov in podpore, ta ne more delovati, kot bi lahko.

Svojemu nasledniku želim vse dobro. Zavedam se, da morajo priložnost dobiti tudi mlajši. Gre za urejen oddelek, ki je prejel tudi vrsto najvišjih priznanj v UKC Ljubljana in zunaj bolnišnice. Želim pa si, da bi v bolnišnici in tudi širše videli, da ta stroka v prihodnje potrebuje več podpore. Upam, da bomo šli v situaciji, ki ni dobra, zdaj naprej s hitrejšimi koraki.

To težko komentiram. Oddelek, v katerem delam, je umirjen, v njem lepo sodelujemo. Seveda pa nas tepe širše stanje, ki je pripeljalo tudi do predolgih čakalnih dob.

Ta stigma se sicer ruši, a je še vidna. Bolniki še vedno trpijo zaradi zastarelega razumevanja nevroloških bolezni, ki se včasih pojavlja tudi med zaposlenimi v zdravstvu. Veseli me, da imamo precej zagnanih specializantov nevrologije, znotraj širše medicine pa nas čaka še veliko dela. Ključno sporočilo je, da lahko nevrologija danes za paciente naredi zelo veliko.