Zveri v Sloveniji: V kulturni krajini je treba upoštevati tudi človeka

Gozdovi so bili v preteklosti bolj obljudeni

Človek je v preteklosti zelo omejeval številne živalske vrste: nekatere zato, ker so mu bile konkurenti (zveri), druge pa je lovil zaradi hrane (na primer jelenjad in srnjad). Po zemljiški odvezi je tako iz naših krajev jelenjad praktično izginila. Veleposestniki so jo na snežniško-javorniškem masivu v začetku 20. stoletja ponovno uspešno doselili in od tu je postopno zavzela celoten slovenski prostor. Manj je bila ogrožena srnjad, ker se je lahko bolje prikrila in je preživela najhujše čase. Prav srnjad in jelenjad sta pomemben del prehrane volka in risa, medved pa je bolj vsejed, saj se hrani z gozdnimi plodovi, podzemnimi in zelenimi deli rastlin, glivami, glodavci in mrhovino, je pa tudi plenilec. Srnjadi je v Sloveniji kar obilo, letni odvzem (odstrel) je v zadnjem desetletju v povprečju 41.700 osebkov. Številčnost jelenjadi pa se povečuje (leta 2008 odvzem 5094 živali, leta 2017 pa že 8229). Tako srnjad kot jelenjad zaradi prevelikega števila ovirata naravno obnovo slovenskih gozdov.

Pogosto slišimo pripombe, da na živalstvo v gozdovih negativno vpliva nemir in da tega nekdaj ni bilo. To je le deloma res, danes je v gozdovih več ropota (osebni avtomobili, traktorji, motorne žage itd.), obljudenost z ljudmi v gozdovih pa je bila tudi v preteklosti velika, pogosto večja, kot je dandanes. Dovolj je že, da pogledamo seznam služnostnih (servitutnih) pravic, ki so jih imeli podložniki v gosposkih gozdovih. V prvo kategorijo služnostnih pravic so sodile naslednje pravice: pravica do lesa za gradnjo in vzdrževanje stanovanjskih in gospodarskih poslopij ter kurjavo (na določenih gospostvih tudi za prodajo), pravica do lubja, smolarjenja in navrtavanja dreves ter odcejanja drevesnega soka, pravica do listja, klestenja drevja za steljo, gozdne paše, košnje, svinjske paše, nabiranja zelišč, korenin in rož, nabiranja gozdnih sadežev in gob, pravica do izkoriščanja kamnolomov in kopanja gline ter lova in ptičjega lova. V drugo kategorijo so sodile pravice do napeljave in črpanja vode, napajanja živine, uporabe poti in cest, ribjega lova in splavljanja lesa.

Človek je bil tedaj v veliki meri odvisen od gozda in lesa, in da je preživel, je veliko časa prebil v gozdu. Gozdni delavci so pogosto, sploh v oddaljenejših predelih, bivali v gozdu v skromnih bivakih in se le občasno vračali domov. Spravilo in prevoz lesa so opravljali s konjsko ali volovsko vprego, vse to je povzročalo nemir v gozdovih. Do uvedbe premoga kot energetskega vira so v gozdovih na veliko oglarili, in sicer na Pokljuki, Jelovici, Pohorju, Snežniškem pogorju, Javornikih, Hrušici. Ne smemo pozabiti tudi na številne glažute, ki so stale sredi gozdov.

V gozdovih so prebivalci pasli živino. Tako so iz Istre pastirji poleti prignali ovce na pašo na snežniški masiv. Da bi dobili boljšo pašo, so gozdove požigali. Zelo obsežna je bila paša v planinah. Divjad so tudi lovili, in sicer lovci gosposke, kasneje pa veleposestniki in najemniki občinskih lovišč. Ob velikih omejitvah glede lovne pravice je bilo veliko krivolova, ne toliko iz užitka kot iz nuje po hrani. Zaradi vseh naštetih dejavnosti lahko sodimo, da je bila v preteklosti prisotnost človeka v gozdu večja kot danes.

Medvedu nenaklonjeno 19. stoletje

Ris, ki je v 19. stoletju še bival na teritoriju celotne Slovenije in bil kar pogost (Čop, 1994), je proti koncu 19. stoletja, kot velik konkurent lovcem, izginil iz naših gozdov. Po slabem stoletju so ga na Kočevskem leta 1973 ponovno naselili in po pol stoletja potrebuje populacija risov novo osvežitev z doselitvijo novih osebkov.

Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) omenja, da je bil v 17. stoletju na Krimu, okoli Iga, Turjaka, skratka na Dolenjskem in Kočevskem, medved kar pogost, saj je na primer blagopokojni knez Auersperg v enem dnevu ustrelil osem medvedov. Še v 18. stoletju so na kočevskem gospostvu Auerspergov v obdobju 1768–1778 odstrelili (uplenili) kar 25 medvedov, v obdobju 1794–1808 pa 27 (Simonič, 1976).

Devetnajsto stoletje medvedu ni bilo naklonjeno. Zakonodaji, ki je za odstreljenega medveda predvidevalo nagrado, naraščajoči obljudenosti, napredujočemu izkoriščanju gozdov s sečnjo, razdrobljenosti površin na majhna zakupna in lastna lovišča ter ne nazadnje vse učinkovitejšemu orožju je medved vse teže kljuboval. Že sredi 19. stoletja je bil medved potisnjen s Pohorja (1850), nekako v istem času ali še celo prej je medveda zmanjkalo na Menini in po gozdovih Zgornje Savinjske doline.

Zadnji medved v Trenti je končal 1871. leta. Zastreljen je odtrgal spodnjo čeljust z jezikom vred Antonu Tožbarju - Špiku. Istega leta je Viktor Galle z 10 streli pobil poslednjo medvedjo družino v Kotu, zadnjega gorenjskega medveda pa je na Stanu za Cmirjem leta 1872 ustrelil Gregor Rabič. Po tem času na Gorenjskem ni bilo več stalnih medvedov, so pa se občasno pojavljali prišleki z Notranjskega in Kočevskega. Medved se je umaknil tudi iz Trnovskega gozda, poslednjega naj bi odstrelili leta 1895.

Medvedje na Kočevskem in Notranjskem v času, ko so drugod že izginjali, še niso bili zelo redki. Novembra leta 1864 so jih v Javorniku na veleposestvu kneza Windischrätza zasledili osem; dva dni pozneje so šteli sledove 11 medvedov. »Toliko te zveri ob jednem pač ni bilo še čutiti v naših krajih,« je zapisal Podboj (1899). Vendar je nenehno preganjanje zredčilo tudi medvede na Kočevskem in Notranjskem.

Velik porast populacije

Da so medvedu šteti dnevi, če se bo nesmiselno preganjanje nadaljevalo, so najprej spoznali na gozdnih veleposestvih knezov Auersperga na Kočevskem, Schönburg-Waldenburg na Snežniku in Windischgrätz na Javornikih, Hrušici in Nanosu. Kdo izmed teh je medveda začel prvi varovati, je težko reči. Vsekakor je bilo prvo zavarovanje takšno, da so medvede prepovedali streljati gozdarskemu in lovskemu osebju, da bi si odstrel pridržali lastniki posestev in njihovi gostje.

Schollmayer-Lichtenberg (1998) zapiše: »Princ Georg je želel to naravno redkost ohraniti v tukajšnji kultivirani krajini. Ta zver je bila že od vsega začetka naravna, saj se medvedje zadržujejo v širnih gozdovih, nikogar ne nadlegujejo in ne prizadevajo nobene škode. Princ Georg je odstrel te redke živali pridržal zase in ga dovoljeval samo posameznim članom svoje družine.« Območje, kjer so medveda varovali, je obsegalo okrog 100.000 hektarjev. »Dober poznavalec medvedov Švigelj je na podlagi literature in podatkov starih lovcev in gozdarjev ocenil, da je bilo na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje na območju današnje Slovenije 30–40 medvedov.« (Simonič 1994)

Ob razpadu Avstro-Ogrske in nastanku Jugoslavije je po rapallski pogodbi velik del Snežnika in Javornikov, Nanos in Hrušica pa v celoti, pripadel Italiji, tako da je znaten del habitata medvedov prešel pod Italijo. Medved je postajal tudi na Notranjskem in Kočevskem zelo redek in zagotovo ni bil daleč od dokončnega propada. Ko je bil medved že skoraj zatrt, so za varstvo narave najbolj vneti lovci odločno nastopili in končno leta 1935 izposlovali odlok, ki je medveda uvrstil med redke vrste ter ga zavaroval s celoletno prepovedjo lova v srezih Kočevje, Črnomelj, Novo mesto, Logatec in Ljubljana. Simonič (1994) navaja podatke Šviglja in Bižala ter ugotavlja, da si je ob celoletni zaščiti medved lepo opomogel, tako da je živelo pred začetkom druge svetovne vojne na slovenskem ozemlju okoli 60 (Švigelj, 1961) ali celo 80 medvedov (Bižal, 1939).

Čeprav je bil medved tudi po drugi svetovni vojni vse leto zavarovan in so s posebnim dovoljenjem odstreljevali le po nekaj medvedov na leto, ni bilo opaziti posebno občutnega naraščanja njegove populacije. Prav gotovo je marsikaterega medveda pobral strup, ki so ga lovci do začetka šestdesetih let nastavljali volkovom in lisicam. Po prepovedi uporabe cianvodika je začela številčnost medvedov opazno naraščati, rasla pa je tudi nenaklonjenost lovcev do medveda (uničeval naj bi veliko parkljasto divjad, zlasti mladiče).

Od 60 do 80 medvedov leta 1941 se je številčnost medvedov v Sloveniji leta 2019 približala številki 1000. Po ocenah strokovnjakov Biotehniške fakultete je bilo v Sloveniji leta 2018 med 875 in 1130 medvedov, najbolj verjetno okoli 975. Velikost populacije medveda v Sloveniji se je v zadnjih 20 letih povečala za približno 150 odstotkov. Število se je v zadnjih letih stalno povečevalo. Leta 2008 je bilo po oceni 434 medvedov (interval zaupanja ocene je 394–475 osebkov), leta 2015 pa že 711 (657–767) (podatki so povzeti iz strokovnega mnenja za odvzem velikih zveri iz narave v obdobju 1. 10. 2018–30. 9. 2019 Zavoda za gozdove Slovenije). Ob takih trendih številčnosti medvedov v Sloveniji je nastal odpor in pri načrtovanem odstrelu 200 medvedov so se pojavile pritožbe. Ali imajo določeni krogi sploh mejo, do katere lahko gremo s številčnostjo medvedov v Sloveniji, ki je kulturna krajina?

Konflikt med človekom in medvedom so povečali nagla številčna rast populacije, ukinitev mrhovišč leta 2004, ki so zadrževala medvede v osrčju gozdov, ter odlaganje različnih odpadkov v bližini človeških bivališč, ki so na drugi strani privabljali medvede v bližino človeka.

Padec in vzpon volkov

Zapišimo še nekaj besed o volku, ki je bil prav tako konkurent človeku – lovcu. Valvasor v Slavi omenja volkove v smledniškem gozdu, Kolovcu in Soteski. Schollmayer-Lichtenberg (1998) ugotavlja: »Volkovi so bili in so še vedno stalni prebivalci snežniškega območja. Kljub prizadevnemu preganjanju jih je mogoče vedno videti, ker prihajajo iz Bosne in Hrvaške.« Simonič (1976) navaja, da je bilo na kočevskem gospostvu Auerspergov med letoma 1768–1778 odstreljenih 82 volkov, med letoma 1794–1808 pa 79. Pozneje do konca 19. stoletja je bil odstreljen le tu in tam kak volk, kar kaže, da se je ob intenzivnem preganjanju njihovo število zelo zmanjšalo. Volk je bil kot škodljiva vrsta dolgo obdobje preganjan, uplenitelj volka je do leta 1973 prejel še bogato nagrado. Število volkov je doseglo najnižjo raven v začetku sedemdesetih let 20. stoletja, poleg lova je k temu pripomoglo tudi dolgoletno nastavljanje strupenih vab.

Prvi znaki ozaveščenosti ljudi so se zgodili leta 1973, ko so prenehali izplačevati nagrade za pokončane volkove. Sledila je prva samoiniciativna zaščita volka leta 1974, najprej v Gojitvenem lovišču Medved Kočevje in nato leta 1976 v Gojitvenem lovišču Jelen Snežnik. Volku je bila v slovenski lovski zakonodaji šele leta 1976, ko je bil sprejet nov zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč, podeljena lovna doba, posredno s tem pa tudi zaščita v najbolj občutljivem letnem obdobju – v času poleganja in vzgoje mladičev. Leta 1990 je volka za celotno leto zaščitila še krovna lovska organizacija – Lovska zveza Slovenije. Približno dvajset let po prvi neuradni zaščiti volka na slovenskih tleh je leta 1993 z izidom uredbe o zavarovanju ogroženih vrst (Ur. l. RS, št. 57/93) svoje storila tudi država in vrsto uvrstila na seznam celo leto zavarovanih živalskih vrst.

V zadnjem obdobju se je številčnost volkov v Sloveniji okrepila, v sezoni 2016-2017 je bilo ugotovljenih 14 tropov z okrog 73 volkovi (65–85), če pa računamo, da je nekaj tropov vezanih tudi na sosednjo Hrvaška, je za potrebe upravljanja v Sloveniji ocenjena velikost populacije 59 (52–69) volkov.

Dragocene zveri in dragoceni človek

Slovenija spada med redke srednjeevropske države, kjer živijo vsi trije predstavniki evropskih velikih zveri: rjavi medved, volk in ris. Čeprav so dragocen element narodove naravne dediščine in biotske raznovrstnosti, ne smemo prezreti dejstev, ki praviloma otežujejo napore za varstvo velikih zveri v kulturni krajini. Gledano z našimi današnjimi očmi spadajo namreč vse tri vrste v skupino problematičnih živalskih vrst (Adamič, 1996). Za problematične veljajo tiste vrste, ki zaradi načina prehranjevanja in drugih življenjskih značilnosti (Adamič, 1996):

ljudem pomenijo tekmeca v izkoriščanju istih naravnih virov (ribe, divjad),

nekaterim dejavnostim povzročajo pomembne ekonomske škode (živinoreja, posebno ovčereja),

 lokalno ovirajo ali celo onemogočajo doseganje ciljev nekaterih dejavnosti,

 človeku so lahko izjemoma tudi fizično nevarne (napadi na ljudi).

V skupino možnih problematičnih živalskih vrst lahko po Adamiču spadajo velike in srednje velike zveri (rjavi medved, volk, ris), veliki rastlinojedci (jelen, srna, muflon), ribojedi ptiči (kormoran), nekateri ptiči pevci…

Zaradi širjenja medsebojnih pritiskov in vplivov, ki v kulturni krajini učinkujejo na populacije prostoživečih živali, danes dolgoročnega upoštevanja varstva le-teh »ni več mogoče zasnovati samo na klasični dvosmerni ravni: živalska populacija – habitat, pač pa je v njem treba upoštevati tudi tretjo raven – človeka« (Adamič, 1996). Neupoštevanje odnosov tistih skupin lokalnih prebivalcev, ki so zaradi zakonskega varstva problematičnih vrst neposredno prizadete, lahko povsem izniči smisel varstvenih načrtov. V zadnjih letih se je trem avtohtonim vrstam zveri priključil še šakal.

Do kje lahko gremo s povečevanjem številčnosti zveri v kulturni krajini Slovenije? Sodim, da smo že lep čas nazaj presegli znosno mejo. Tako kot je nesprejemljivo le upoštevanje potreb človeka, je še bolj nerazumljiv pogled tistih, ki vidijo le volka, medveda ali risa, pozabljajo pa, da te zveri živijo med ljudmi na podeželju, ki ga želimo ohraniti našim zanamcem. Za določitev meje v kulturni krajini se mora upoštevati tudi človeka in njegove potrebe, brez tega ne bo mogoče ohraniti volka, medveda, risa in sobivanja z njimi!

Ali pa si nekateri predstavljajo, da je na podeželju (in sploh) preveč ljudi in njihovih potreb in bi rajši videli, da namesto kulturne krajine podeželje zaraste gozd in dobimo gozdno krajino, kakršna je bila pred prvimi krčitvami v mlajši kameni dobi? Tako bi imeli na eni strani moderna mesta (hrana tako ali tako raste in se redi v Mercatorju, Sparu, Hoferju, Lidlu…), okrog njih pa, na drugi strani, divjino, kjer bi se narava sama uravnavala.