Madžarski poslanci so sredi junija izglasovali omejitev opravljanja funkcije predsednika vlade na največ osem let, kar je bila ena glavnih predvolilnih obljub novega premierja Petra Magyarja zaradi izkušnje z vladavino Viktorja Orbana. Če so imeli na Madžarskem težavo z večnim premierjem, je pri nas ob lokalnih volitvah že tradicionalna razprava o večnih županih in potencialnem omejevanju števila zaporednih županskih mandatov. Ideja za tem je seveda preprečiti pasti koncentracije moči: namen je »zmanjšati nepotizem in korupcijo na lokalni ravni ter krepiti demokracijo, ki jo ogroža prevelika akumulacija moči obstoječih županov«, so leta 2023 povedali v Piratski stranki ob zakonodajni pobudi za omejitev županskih mandatov na dva zaporedna. K temu razmisleku jih je napeljala tudi situacija v Ljubljani, kjer Zoran Janković ob številnih aferah županuje že od leta 2006.
Razmisleki o omejitvi mandatov so legitimni, saj mediji obče redno ugotavljamo, da v naši lokalni samoupravi, ki sicer deluje zgledno, ne manjka županov, ki se obnašajo, kot da so lastniki občin, pod njihovimi imeni pa so z leti nabrali očitki o klientelizmu, napakah pri javnih naročilih in tako dalje. Iz pobude Piratov nazadnje ni bilo nič. Da ohranjanje sedanje ureditve ni nujno dobro in da bi bilo treba razmisliti o spremembah, so leta 2022 opozorili tudi opazovalci Sveta Evrope, ki so spremljali takratne lokalne volitve. Pri tem so kot problematično poudarili, da je bil v 51 občinah samo en kandidat za župana, število takšnih pa iz volitev v volitve še narašča. Izpostavili so tudi, da je v slovenskem volilnem sistemu zelo težko zamenjati župana. »Neomejeni županski mandati omejujejo tudi možnosti za mlajše generacije v politiki,« smo slišali.
Župane se menja na volitvah
Na drugi strani nasprotniki takšnih omejitev pravijo, da zaradi posameznih gnilih jabolk ne bi smeli kaznovati tistih, ki delajo dobro. Da bi morali več vlagati v nadzor, da ne bi prihajalo do korupcijskih in drugih protizakonitih dejanj. In da lahko navsezadnje o ravnanju županov na volitvah vsakokrat odločajo volilci. O razlogih proti omejitvam je večkrat v minulih letih govoril tudi dr. Miro Haček, strokovnjak za lokalno samoupravo na ljubljanski fakulteti za družbene vede. Za redno delo županov je omejitev na osem let vodenja občine po njegovem mnenju problematična, saj sta za veliko razvojnih in infrastrukturnih projektov potrebna več kot dva mandata. V primeru omejitve bi bilo zato po njegovem treba razmisliti o daljšem, denimo šestletnem mandatu.
Spremembe bi po Hačkovem mnenju nadalje skoraj gotovo vzpostavile tako imenovane slamnate župane, ko bi aktualni župan mentoriral prihodnjega župana, ki bi ga formalno zamenjal na županski funkciji, nato pa bi ta novi župan starega župana recimo imenoval za podžupana, ki bi imel po eni strani veliko moči in po drugi nesorazmerno malo odgovornosti. Politolog je kritičen tudi do omejevanja mandatov zgolj lokalnim političnim funkcionarjem, saj da je to diskriminatorno.
O tem, ali bi bilo treba županom omejiti število mandatov, smo se pogovarjali s Francem Čebuljem, ki je že osmi mandat župan občine Cerklje na Gorenjskem, na lokalnih volitvah pa nastopa s svojo listo. Dva mandata je bil tudi poslanec SDS, iz katere je že davno izstopil. Pred zadnjimi volitvami so ga znova nagovarjali h kandidaturi za poslanca, a se za to ni odločil. »Zakaj pa?« je kot iz topa kontriral našemu uvodnemu vprašanju, ali je za omejitev županovanja. In nadaljeval, da v več občinah, tudi tistih največjih mestnih, vidimo, da se župani, če ljudje presodijo tako, lahko menjajo zelo redno. Da imajo pač oni zadnjo besedo, kaj je dobro za njihov kraj in kaj ne.
Kontinuiteta dela kot razvojna prednost …
»V Kranju so imeli pet, šest županov, pri čemer vidimo, kaj je to pomenilo za kontinuiteto dela. Kranjska občina ima večji problem od pogostih menjav županov, ampak če govorim zase in za svoje okolje, lahko rečem, da je moja prednost zagotovo ta, da z izjemo mlajših generacij poznam praktično vsakega občana. Točno tudi vem, na katerih lokacijah in zakaj imamo probleme, zaradi česar lahko te težave zelo hitro rešujemo. O tem, kaj v praksi za rezultate pomeni takšna kontinuiteta dela, govori dejstvo, da je bila naša občina, ko sem jo prevzel leta 1994, na repu po razvitosti, zdaj pa smo v špici.«
Čebulj je danes star 74 let, a kot je bilo opaziti tudi iz našega pogovora, mu energije za delo ne manjka. Tako kot mu ne manjka izkušenj z raznoraznimi pastmi vodenja občine. »Pri nas nismo imeli in nimamo koritarjev,« jasno odgovori na vprašanje o tveganjih za vdor zasebnih interesov v lokalne pri dolgotrajnem vodenju občine. »Sam sem se že zelo kmalu zavedel, da v občini ne smemo dopustiti razrasta klientelizma, in zato, ker sem kot župan to dal vedeti takoj, s tem tudi danes v Cerkljah nimamo težav. Je pa res, da je bilo, sploh na začetku, veliko teh poskusov. Nekaj jih je tudi še danes, a ne toliko, da bi bilo vredno omembe. V teh zadevah je od župana do župana odvisno, ali bo delal v lastnem interesu ali interesu občine. Je pa tako, da so tisti župani, ki so veliko delali v lastnem interesu, hitro propadli. Ne samo politično.«
Kaj pa ideje in vizija za razvoj, kako preprečiti stagnacijo po vseh teh letih? »Poglejte, tako kot moški ne more biti uspešen brez dobre žene, tako župan ne more biti uspešen brez dobre občinske uprave, ki jo mora znati motivirati za delo, ki prinaša učinek.« Dela v občini zares nikoli ne zmanjka, doda sogovornik. »Danes dopoldne, preden sva se slišala, sem uredil šest individualnih problemov, zdaj grem na teren, kjer me čakata vsaj še dva. Ko pa govorimo o večjih projektih, lahko rečem, da imamo tako v tem mandatu kot za morebiten naslednji mandat predvidenih projektov toliko, da – če se izrazim po domače – človeka od tega glava peče. Od gradnje kanalizacije na Krvavcu in vrtca v Zalogu do gradnje bazena in glasbene šole ter popoplavnih ukrepov. Pri teh zadevah je gotovo prednost izkušenega in delavnega župana, da zna vnaprej načrtovati in kot poznavalec dobro manevrirati med vsemi temi postopki, ki po pravilu pri večjih zadevah trajajo mimogrede dva mandata od ideje do realizacije.«
… ali kot nevarnost za vsebinsko izčrpanost
Pogovarjali smo se tudi z Matijo Kovačem, ki končuje prvi županski mandat v Celju, potem ko je leta 2022 nasledil Bojana Šrota, ki je vodil mesto vse od leta 1998. Kritičen je do očitka novim županom o njihovem pomanjkanju izkušenj. »Ta kritika novih kandidatov je pogosto neupravičena, napihnjena. Sistem je javen, procesi so javni, sam sem recimo v dveh mandatih kot občinski svetnik dokaj dobro spoznal sistem. Seveda je poznavanje konkretnih zadev in terena prednost, ampak te stvari lahko, če si se sposoben hitro učiti, osvojiš v nekem doglednem času, sploh ob predpostavki profesionalnega odnosa zaposlenih v upravi. Celje je res veliko mesto, v občinski upravi je 150 ljudi, tako da je teren širši, v manjših občinah pa je proces delovanja vsekakor precej obvladljiv.«
Kako pa je potekal prevzem oblasti? Je bilo kaj spotikanja? »Ne bom rekel, da je bilo brezšivno, vsekakor sem se moral zelo potruditi, da so mi ljudje v občinskem aparatu, ki je bil v mnogih letih postavljen delno tudi po nekih političnih relacijah, začeli zaupati. To ni bilo vedno samoumevno, so bila tudi polena pod noge, pogosto skrita in sem zanje izvedel šele po kakšnem letu, ni pa to bistveno vplivalo na našo operativnost.« Bi zdaj z izkušnjo županovanja omejil število mandatov na lokalni ravni? Kovač odgovori, da verjame, da je ključna volja volilcev, a se mu omejitev vseeno zdi smiselna. Zakaj? »Ker pomeni neko rednejšo spremembo v dinamiki načina dela in komunikacije z volilci, predvsem pa bi morali župani ob zavedanju roka trajanja oblasti delati še bolj angažirano in biti bolj konkretni. V Celju se je recimo po vseh teh letih enake oblasti čutila politična zatohlost in generacijska izčrpanost v strateški viziji, postopoma je vse bolj popuščal tudi kadrovski bazen.«
Kako točno pa bi omejil mandate? »Potreben je širši premislek, sam se nagibam recimo k možnosti treh mandatov, pri čemer se mi zdi ključna vzporedna debata o dolžini mandata, ki je v Sloveniji zelo kratek, saj v štirih letih večjih investicij in razvojnih vprašanj ni mogoče izpeljati. Mandat nemških županov, kjer imajo močno razvito lokalno samoupravo, na primer traja od 4 do 9 let, odvisno od zvezne dežele.« Zanimalo nas je tudi, kako težko je bilo v praksi izzvati osebo, ki je bila 24 let na čelu občine? »Izjemno zahtevno, saj ima takšen župan sploh v lokalnem okolju določeno zaupanje, je izjemno prepoznaven, ob tem pa praviloma prek občinske strukture obvladuje tudi vse komunikacijske kanale v lokalnem okolju, prav tako je vpet v socialne mreže v občini.«
Kovač namerava znova kandidirati na prihajajočih volitvah, dela pa mu ne manjka. Kot ključen projekt našteje potniški center, ki ga občina snuje skupaj z državo, pa recimo stanovanjski program do leta 2032. Omeni še prenovo območja celjskega sejma, doma ustvarjalnih skupnosti in Celjskega doma z novim konceptom, tudi z zavodom za sodobni ples. V čem pa bi bil, če mu bodo občani podelili nov mandat, danes boljši župan kot na začetku mandata? »Predvsem smo vzpostavili dobro delujoč sistem odzivanja na potrebe občanov. Zelo veliko delamo za to, da se poveča angažiranost ljudi, da smo kot skupnost bolj povezani in da smo kot administracija bolj odzivni na potrebe občanov. Še veliko je tudi prostora pri tem, da še več ljudi privabimo k udeležbi v lokalni politiki. Začeli smo s participativnim proračunom, nadaljujemo pa lahko še ambiciozneje. Bodisi v mestnem svetu bodisi v širšem ekosistemu.«
Razprava o omejevanju mandatov skratka, kot vidimo, ni zgolj vprašanje števila let na oblasti, ampak vprašanje ravnotežja med dvema demokratičnima načeloma: pravico ljudi, da ponovno izvolijo človeka, ki mu zaupajo, in na drugi strani preprečevanjem klientelizma in koncentracije moči ter odpiranjem prostora novim idejam.