Prvi mož največje kraške jame meni, da bi bilo veliko bolje, če bi uspešnost slovenskega turizma merili po dodani vrednosti na zaposlenega ter po zaslužku in prometu na gosta. »Tega si pa marsikdo ne želi, kot se neurejena ženska ne želi pogledati v vsakem ogledalu. Veliko bolje je imeti v glavi neko namišljeno lepo sliko, ki nima nobene zveze z realnostjo,« je do »drogiranja« zgolj s fizičnimi kazalci v slovenskem turizmu kritičen Marjan Batagelj, direktor družbe Postojnska jama. Dodaja, da mu je »numerika«, ki se nanaša na obisk in nočitve, vedno šla na živce. »Pa veste, zakaj? Pred osmimi leti sem provokativno dejal, da lahko v enem letu v Postojnsko jamo pripeljem milijon obiskovalcev. Vsi so bili prepričani, da to ni mogoče. Pa je bilo mogoče; en evro bi bila vstopnina in to je to. Je pa dejstvo, da bi že naslednje leto propadli. In kje smo danes? Čisto blizu milijona obiskovalcev, vstopnina je normalna, storitve so nadpovprečne in vsako leto imamo za nekaj milijonov evrov investicij. Tudi zato smo zadnjih šest let najuspešnejše turistično podjetje v državi.«
Problem je blagovna znamka Slovenija
Da fizični kazalci, torej število turistov in nočitev, nič ne govorijo o dejanskem stanju panoge, je prepričan tudi Bogdan Lipovšek, dolgoletni direktor ljubljanskega hotela Union. »Uspešnost poslovanja turizma se meri s kazalci enotnega sistema računovodstva za nastavitvene obrate, ki so mednarodni, tako imenovani standardi USALI. Teh standardov se pri nas izogibamo, jih ne uporabljamo. Zelo redka so podjetja, ki uporabljajo vsaj štiri osnovne kazalce, to so zasedenost kot fizični kazalec ter prihodki, cene in stroški kot finančni kazalec,« pojasni Lipovšek.
Za Metoda Graha, lastnika in direktorja Term Vivat iz Moravskih Toplic, ki je eno največjih družinskih podjetij v Sloveniji, ni ključen podatek, da nekaj manj kot pet milijonov gostov pri nas ustvari približno dvanajst milijonov nočitev na leto. »Pomembno je, koliko zaslužimo, vendar za to Slovenija žal nič ne dela. Naše storitve v turizmu so primerljive ali celo boljše od evropskega povprečja, vendar cene temu ne sledijo, ker nam gostje ne priznavajo te kakovosti. Pri nas preprosto pričakujejo nizko ceno. Pred dvema letoma sva bila z ženo v štirizvezdičnem hotelu v bližini avstrijskega Schladminga. Upam si trditi, da je naš hotel Vivat v vseh pogledih boljši od tistega, pa je tam polpenzion stal 138 evrov in se nihče ni pritoževal nad ceno. Avstrijski in nemški polpenzionski gost prihajata k nam tudi za 49 evrov, a še vedno nista zadovoljna s ceno,« se čudi direktor Term Vivat. In se pohvali: »Verjetno smo eno redkih turističnih podjetij, ki je lani po številu gostov zraslo za sedem odstotkov, po prihodkih pa za štirinajst. To pomeni, da se nismo razprodali. Toda v turizmu ne moreš sprejeti dekreta in reči: zdaj bom pa sobo prodajal po sto evrov, če ti jih trg priznava le petdeset. To je problem blagovne znamke Slovenija.«
Prodamo več, vendar po nižjih cenah
Da z izpostavljanjem temeljnih kvantitativnih kazalnikov (prihodi in nočitve) zameglimo strukturne probleme slovenskega turizma, so se zavedali tudi pisci nove turistične strategije, ki je začrtala cilje do leta 2021. »Število prihodov se povečuje po višji stopnji kot število nočitev, stalno se zmanjšuje povprečna doba bivanja (padla je že na 2,6 dneva, op. p.) in ključno: imamo več obiskovalcev, prodamo več, vendar po nižjih cenah,« med drugim piše v turistični strategiji.
Peter Vesenjak, direktor podjetja Hosting, ki se ukvarja tudi z analizami v turizmu, nam je to ugotovitev podkrepil s številkami. Na podlagi podatkov Statističnega urada RS, Ajpesa, Banke Slovenije in lastnih preračunov ugotavlja, da so slovenski hoteli in njim podobne nastanitve (hoteli, moteli, prenočišča, apartmaji in apartmajska naselja) v letu 2016 prvič po osmih letih poslovali z dobičkom. Tako je bilo po prvih ocenah tudi lani, vendar za leto 2017 še ni natančnih analitičnih podatkov. »Zasedenost hotelskih sob je bila v letu 2016 s 54 odstotki največja po letu 2007, ko je znašala 56,8 odstotka, vmes je bila sedem let manj kot polovična, najnižja (46,1 odstotka) je bila v letu 2009. Zadnji dve leti prihodki omenjenim nastanitvenim obratom rastejo, še vedno pa dosegajo dokaj nizko povprečno ceno (25 do 30 odstotkov nižjo kot v Avstriji) na prodano sobo, ki je v letu v Sloveniji za hotelski sektor znašala 63,23 evra neto. V letih od 2011 do 2014 je finančna kriza v Sloveniji dosegla vrhunec. Bile so težave z odplačevanjem posojil, turisti s tradicionalnih trgov – iz Italije, Avstrije in Nemčije – so bili bolj zadržani pri porabi denarja za potovanja, zato so hotelirji sobe polnili z zniževanjem cen, da bi dosegli minimalne denarne tokove za preživetje,« našteva Vesenjak. Pove še, da smo še vedno skromni tudi po doseženi povprečni ceni na razpoložljivo sobo, ki znaša le 34,15 evra.
Po letalske goste hodijo na Madžarsko
Pet milijonov turističnih obiskov, šestnajst milijonov nočitev, povprečna dolžina bivanja 3,2 dneva, priliv iz naslova izvoza potovanj 3,7 milijarde evrov, 6500 novih sob v hotelih in podobnih nastanitvenih objektih, bruto družbeni proizvod, ki ga ustvari turizem, naj bi z dvanajstih odstotkov povišali na šestnajst, Slovenija naj bi postala dežela petzvezdičnih doživetij… To so ključni cilji slovenskega turizma do leta 2021. Metod Grah je črnogled glede njihove uresničitve.
»To se po moji oceni ne bo zgodilo, ker ni komunikacije med ministrstvi. Dokler ne bosta ministrstvi za kmetijstvo in za okolje vzeli turistične strategije za svojo, tega ni mogoče uresničiti, kajti v Sloveniji občinske prostorske načrte sprejemamo osem let, kar zelo ovira naložbe v turizmu. Dokler bomo morali letalske goste, ki pridejo k nam iz Nemčije, voziti iz madžarskega Heviza, kjer so vojaško letališče preuredili v civilno, ne bomo uresničili zapisanega v strategiji, za to področje pa je odgovorno ministrstvo za promet. Tudi ministrstvo za izobraževanje bi moralo sodelovati. Petzvezdična ponudba namreč niso samo objekti in produkti, ampak tudi ljudje. In mi tukaj padamo. Neumni resničnostni šovi na komercialnih televizijah so naredili več za popularizacijo gostinskih poklicev kot država v vsej svoji več kot četrtstoletni zgodovini. V Sloveniji potrebujemo armado dobrih in zadovoljnih gostinskih delavcev, ki jih močno primanjkuje. To je ena glavnih cokel v turizmu. Ker nimamo delavcev, jih moramo pripeljati iz držav nekdanje Jugoslavije, toda zaradi birokratskih ovir mine tudi do pol leta, preden jim priskrbimo dovoljenje za delo. Osnovne stvari torej niso urejene, pa bi bili radi dežela petzvezdičnih doživetij. Nujno bi potrebovali samostojno ministrstvo za turizem, da bi po horizontali povezalo vsa druga ministrstva, pomembna za to panogo,« je prepričan lastnik Term Vivat.
Marjan Batagelj h ključnim problemom slovenskega turizma doda še po njegovem katastrofalno lastniško sestavo. Država je namreč posredno ali neposredno še vedno lastnica okoli 40 odstotkov kapitala ključnih družb, ki ustvarijo glavnino turističnega prometa in prenočitev. »Smo država državnega turizma, kjer se stvari dogajajo prepočasi, v svetu pa se turizem razvoja neverjetno hitro. Ko mi govorimo in fantaziramo o nekem projektu, je drugod, kjer sta zakonodaja in poslovno okolje prijazna, delo že opravljeno. V strategijo zapišemo, da smo petzvezdična, butična destinacija, pa se ne znamo odločiti niti o tem, kako bi poenostavili upravne postopke za turistične objekte in turistično infrastrukturo. Poglejte projekt našega butičnega hotela na Jezerskem. Če ne bi bil zaljubljen v Jezersko, bi že zdavnaj obupal in pustil, da hotel povsem propade. Ta naša investicija je najlepši primer, kako eno govorimo, da je treba v turizem vlagati in posodabljati hotele, in kako v praksi investitorje oviramo s počasnostjo in množico predpisov,« je kritičen Batagelj.
Postojnska jama od luzerke do zmagovalke
Pred slabimi osmimi leti je družba Batagel & Co Postojnsko jamo (takrat Turizem Kras) odkupila od Istrabenza Turizma. Takrat je bila Postojnska jama eden od »luzerjev« oziroma zgub slovenskega turizma. Kaj je šlo narobe? »Oprostite zaradi nespoštljivega izraza za Jamo, ampak za prejšnje lastnike je bila Postojnska jama le ena 'luknja' v kraškem svetu, ki je bila ravno toliko samozadostna, da jim ni delala poslovnih problemov. Razvojne vizije niso imeli. Prav tako ne strateškega in poslovnega načrta, niti ponosa, da je to narodov blagor, s katerim je treba ravnati zelo premišljeno in spoštljivo. Postojnske jame niso nikoli niti razumeli niti je niso cenili. Kar ne morem pozabiti, da se je celo družba imenovala Turizem Kras in ne Postojnska jama. Zato je bila prva stvar, ki smo jo naredili, ta, da smo podjetje preimenovali in zamenjali uniforme. S tem smo dali jasno sporočilo, kaj je predmet našega poslovanja in kdo je vedno na prvem mestu. Gost in Jama, seveda,« zagotavlja Marjan Batagelj.
Dolgoletni hotelir Bogdan Lipovšek meni, da mnogi lastniki ne razumejo in ne dojamejo specifičnosti turizma, kar je velika ovira za njegov razvoj. »Ob posebnih okoliščinah lahko hitro postanete lastnik hotela, toda pot do hotelirja je mnogo daljša in marsikdo je ni sposoben prehoditi. Menedžerji niso tako slabi, temveč so nekompetentni. To pomeni, da turističnega podjetja ne vodijo v skladu s stroko, ampak po navodilih ali celo ukazih lastnika ali lastnikov, ki posegajo v operativno vodenje. To je splošna praksa, ključni problem slovenskega turizma pa je, da ga še vedno obravnavamo kot napol ljubiteljsko dejavnost in ne kot pomembno gospodarsko panogo. Manjka visoke stroke, polno pa je visoko donečih puhlic,« opaža Lipovšek.
Petzvezdična doživetja
V skladu z novo turistično strategijo naj bi Slovenija postala dežela petzvezdičnih doživetij. V isti strategiji hkrati piše: 58 odstotkov državnega cestnega omrežja je v slabem ali zelo slabem stanju, žičniška infrastruktura je skromna, trenutno je naprodaj več kot 30 hotelov, povečini zaradi zadolženosti lastnikov, ki hitro potrebujejo denar, zato so hoteli običajno prodani pod dejansko tržno vrednostjo, letalska dostopnost je zelo slaba, železniška infrastruktura je zastarela…
Poslanec državnega zbora Franc Trček, ki je pred vstopom v politiko delal tudi v turizmu, živi v Mariboru, v službo v Ljubljano se vsak dan vozi z vlakom, ki 127-kilometrsko razdaljo premaga v dveh urah in pol. »Ko vpokličemo mojo mamo, naj nam pride v Maribor pazit otroke, lahko, če se dobro organiziram, v istem času, ko ona prispe k nam z javnim prevozom, z letalom pridem do New Yorka,« prometno organiziranost Slovenije na konkretnem primeru ponazori Franc Trček, ki Slovenije ne vidi kot dežele niti množičnega niti elitnega turizma. »V mariborski petzvezdični hotel Habakuk so pred leti nekajkrat pripeljali delavce ruskega plinskega velikana Gazproma, a se je zataknilo že s tem, da v mestu ni bilo primerne zlatarne, kjer bi lahko zapravili denar. Osebno mislim, da je Slovenija idealna za raziskovalni popotniški oziroma pohajkovalski turizem. Pri nas se srečujejo alpski, panonski, dinarski in mediteranski svet, imamo veliko biotsko pestrost… Slovenija se mi zdi idealna za popotnike, ki bi jim lahko vsakemu posebej sešili srajčko in mu ponudili njegovo zgodbo. Da to ni neka utopija, sem spoznal že pred dvajsetimi leti v Kanadi. Tam sem naletel na neke vrste turistični informacijski center, ki je v neki obliki to ponujal že takrat,« razloži Trček.
Bled in Portorož nista mondena
Katere so udarne sile slovenskega turizma, vprašamo direktorja Postojnske jame. »Ljubljana, Postojnska jama s Predjamskim gradom, športniki, kulturniki, intelektualci in preprosti ljudje, ki imamo Slovenijo radi in o njej govorimo, kjer koli smo,« izstreli Batagelj. »Tudi Slovenska turistična organizacija se trudi, tega ji ne moremo očitati. Upal bi si reči, da rastejo – tudi zato, ker imajo več denarja za promocijo. Ne sprašujte pa me, zakaj med svetlimi primeri ne navajam Bleda, Portoroža… Ker se tam še iščejo in investicijsko spijo. Koncepta, kam gredo, pa sploh nimajo. Mi lahko kdor koli v Sloveniji pove, kako bi lahko označili Bled in Portorož kot mondeni destinaciji, če pa v teh mestih ni nobenega reda. Si zamislite ugledno in bogato gospo na sprehodu po promenadi, ki jo slikajo mimoidoči, ker je medijsko prepoznavna, v ozadju fotografije pa je obrat s hitro prehrano? Da, res mondena in glamurozna slika, manjka samo še kakšen kebab! Ekskluzivnost bi morale dajati prestižne trgovine, ne pa obrati hitre prehrane.« Direktor Postojnske jame v pozitivnem pomenu izpostavlja tudi posamezne točke za goste, ki iščejo posebnosti. »Zanje so poskrbeli ljudje, ki imajo radi turizem in slovensko pokrajino. V tej zvezi ne morem mimo naših Goriških brd in Posočja. Upam, da nam to uspe tudi na Jezerskem in v Cerknem (Batagelj je nedavno kupil smučarski center Cerkno, op. p.). Nekako so odrezani od Slovenije, a so ponosni na to, kar imajo. Zagotovo jim bo šlo še bolje, ker bo gost v prihodnosti iskal vedno tesnejši stik z neokrnjeno naravo. Zato čuvajmo to našo Slovenijo in umaknimo množico nepotrebnih reklamnih napisov, ki v naravo ne sodijo.«
Razočaranja: Lipica, Cerarjeva žica in Pohorje
Metod Grah ocenjuje, da je lahko vsem zgled Podčetrtek. »Tam so nosilec turistične ponudbe Terme Olimia, toda kraj diha z njimi. Čeprav je težko dostopen in ni povezan z avtocesto, vsi delajo zelo dobro.« Na vprašanje, kdo so luzerji oziroma zgube slovenskega turizma, Batagelj odgovori, da ne more mimo Lipice. »Tam je preveč politike, preveč ministrstev, preveč interesov in premalo ljubezni do tega prekrasnega lipicanca. Turizem se ne more dogajati po dekretu predpisov in zakonov, turizem se dogaja tam, kjer ljudje živijo z njim. Lipiški turizem pa se dela od drugod. Ni senzibilnosti. Kraševci zagotovo vedo, kaj je za Lipico najboljše, samo posluša se jih premalo.«
Lipica je veliko turistično razočaranje tudi za Franca Trčka, a ne edino. »Razočaranje sta tudi premier Miro Cerar z žico na reki Kolpi in Mariborsko Pohorje. Kdor ne zna kadar koli pritegniti 1200 gostov, se s turizmom ne bi smel ukvarjati, mi pa že tretje leto čakamo, kaj se bo zgodilo z našimi hoteli na Pohorju. Bodo počakali, da bodo napol razsuti, in jih bo morda potem neka stara smučarska mafija poceni kupila prek slamnatih podjetij?« se sprašuje Trček.
