Ob nedavnem samomoru slovenskega osnovnošolca so javnost razburile informacije o tem, da naj bi bila njegova smrt povezana z igranjem igre Izziv sinjega kita oziroma Blue Whale Game. Gre za spletno igro, ki vsebuje 50 nalog, povezanih z različnimi oblikami nasilja in samopoškodovanja, zadnja med njimi pa je poziv igralcu, naj si vzame življenje. Igra je bila velike medijske pozornosti deležna lani, ko se je pojavila tudi (lažna) novica o tem, da naj bi več sto najstnikov v Rusiji zaradi igre storilo samomor.
Po zagotovilih slovenske policije samomor mladoletnika z zloglasno igro ni bil povezan. »V preiskavah tragičnih dogodkov, kot so samomori mladoletnih oseb, policija vedno preverja tudi morebiten vpliv 'tretjih oseb' za odločitev mladoletnika. V do zdaj obravnavanih primerih niso bili ugotovljeni znaki kaznivega dejanja napeljevanja k samomoru in pomoči pri samomoru po 120. členu kazenskega zakonika,« nam je pojasnil Drago Menegalija, predstavnik policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete.
Panika zaradi nepreverjenih informacij
Predstavniki slovenske točke ozaveščanja o varni rabi interneta in mobilnih naprav Safe.si so že lani ob razmahu novic o igri in naraščajoči moralni paniki opozarjali, da je pri poročanju o množičnih samomorih najstnikov v Rusiji šlo za lažno novico.
»Dejansko je šlo za lažno novico, ki pa so jo sčasoma začeli povzemati pomembnejši in resnejši mediji, spet ne da bi ustrezno preverili vire. Da gre za nepreverjeno novico, je ugotovil tudi portal za preverjanje informacij Snopes. V Rusiji vsako leto stori samomor nekaj sto najstnikov, a doslej ni bilo dokazano, da bi se kateri koli samomor zgodil zaradi Izziva sinji kit,« so zapisali na Safe.si. Čeprav naj bi torej šlo le za prevaro oziroma lažno novico, pa je fenomen ravno zaradi velike pozornosti in netočnih informacij postal problematičen. Po navedbah Safe.si so se tako na družabnih omrežjih dejansko začele pojavljati skupine, katerih člani so izvajali naloge iz igre.
»Vprašanje, ali je Izziv sinjega kita resničen ali ne, pravzaprav ni bistveno. Gotovo je namreč, da obstaja veliko spletnih strani, ki zagovarjajo samomore, in da so na spletu prisotni posamezniki in skupine, ki navajajo druge uporabnike spleta k samomoru. Danes je lahko aktualen Sinji kit, že jutri lahko postane odmevna kakšna druga provokacija,« so prepričani v ameriškem centru za raziskave nadlegovanja po spletu (Cyberbullying Research Center).
Podobno razmišljajo tudi pri slovenski policiji. »Internet je postal del vsakdanjika. Zaradi njegove razširjenosti in povezljivosti so informacije, izobraževanje, poslovanje, komuniciranje ... postali dostopnejši. Uporabniki interneta se povezujejo v skupine, ki imajo skupne cilje, v skupinah pa lahko delujejo tudi osebe, katerih namen je manipulirati in škodovati mladoletnim osebam,« je poudaril Drago Menegalija.
Na internetu tako po njegovih besedah delujejo tudi posamezniki, ki mladoletnike spodbujajo k ravnanjem, kot so samopoškodovanje, odrekanje hrani in s spolnostjo povezana dejanja. Tarča so običajno mladoletniki s slabšo samopodobo in tisti, ki so osamljeni ali odrinjeni. Vse to pa mladi sporočajo tudi s svojimi objavami na spletu.
Težava, ko je otrok z vsebino sam
»Na spletu je problem, da bistveno težje kot pri pogovoru v živo prepoznamo, kdo je na drugi strani in kakšni so njegovi nameni,« meni pedopsihiatrinja dr. Urša Mrevlje Lozar. Avtor vsebine ali sogovornik lahko z otrokom manipulira ali vsebino prilagaja njegovim iskanjem, zahtevam in stiskam. Splet v primerjavi z drugimi mediji intenzivneje naslavlja stiske otrok tudi zato, ker je pogosto njihov neprestani spremljevalec in ker zajema širok nabor vsebin, ki presegajo zrelost otrok, je opozorila dr. Mrevlje Lozar. »Problematično je zlasti, kadar so otroci povsem sami soočeni z vsebinami, za katere niso dovolj zreli,« je poudarila.
Dr. Mrevlje Lozar ne zagovarja stališča, da bi starši morali imeti stalen nadzor nad tem, kaj mladi počnejo na spletu, meni pa, da je vpogled v aktivnost otrok na spletu gotovo potreben. Čeprav smo pogosto očarani nad veščostjo in učljivostjo najmlajših pri rokovanju z najsodobnejšimi elektronskimi napravami, je treba otroke pri uvajanju v digitalni svet opremiti z orodji za varno rabo interneta in kritično presojo vsebine. »Ključnega pomena je, da je med starši in otroki vzpostavljeno zaupanje. Starši naj se z otrokom pogovarjajo o internetnih vsebinah, s katerimi se srečuje. Še bolj pomembno je, da se z njim pogovarjajo o problematičnih vsebinah, kot je na primer Izziv sinji kit,« svetujejo na omrežju Safe.si.
Na policiji in Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) so pripravili tudi izhodišča, kako z otroki govoriti o tovrstnih internetnih igrah. »Preden začnete pogovor z otrokom ali mladostnikom o samopoškodovalnih igrah, si zagotovite dovolj časa za pogovor in primeren prostor. Imejte v mislih, da gre za pogovor in ne zasliševanje. Omogočite varno, sproščeno, neobsojajoče in zaupljivo vzdušje,« svetujejo. »Izogibajte se temu, da bi govorili samo vi. Spodbujajte h govorjenju, poslušajte, kaj ima otrok povedati, prisluhnite njegovim občutjem, skrbem in izkušnjam.« Zelo pomembno je mladostniku zagotoviti, da so mu starši, učitelji in skrbniki na voljo, če bo želel razkriti kakršne koli skrbi in občutke. Mladi morajo dobiti sporočilo, da je pomoč na voljo, da odrasli lahko in morajo pomagati.
Žalostna statistika
Podatki NIJZ razkrivajo, da samomorilnost med mladimi v Sloveniji v zadnjih letih resda ne narašča, še vedno pa ostaja nad evropskim povprečjem. V letih 2006 do 2015 je bilo 77 primerov otrok in mladostnikov med 12. in 19. letom starosti, ki so umrli zaradi samomora, medtem ko je bilo leta 2016 je bilo v starostni skupini od 10 do 14 let manj kot pet samomorov. »Kar zadeva prevalenco duševnih motenj med mladimi, lahko povemo, da je približno 80 odstotkov mladostnikov in otrok brez simptomov in znakov duševnih bolezni. Med duševnimi motnjami, ki so v zadnjem času v porastu, so predvsem motnje hranjenja, motnje razpoloženja, anksiozne motnje in hiperkinetična motnja,« so nam pojasnili na NIJZ.
