Šlo je za sodni postopek, v katerem je okoliščine po prijavi natančno raziskal pooblaščeni sodnik, ki je priznanje čarovništva praviloma izsilil s krutim mučenjem. Med najbolj okrutne sodnike je spadal doktor prava Janez Jurij Hočevar, ki je bili hkrati tudi astronom, skladatelj in član ljubljanske Academie operosorum.
Ker so bile vse žrtve čarovniških procesov iz najnižjih družbenih slojev, lahko procese razumemo tudi kot metodo za ustrahovanje in discipliniranje fevdalnih podložnikov. Čeprav se je intenzivnost preganjanja čarovnic v 18. stoletju zmanjšala, dogajanje vseeno priča o stanju duha med prebivalci naših krajev v tistem času. Večina ljudi je bila takrat nepismenih, če pa so se že naučili pisati, so to počeli v nemščini, italijanščini ali latinščini.
Eden prvih izobražencev, ki so začeli opozarjati, da je treba začeti izdajati posvetne in poučne knjige tudi v jeziku, ki ga razume kmečko ljudstvo, je bil avguštinec Marko Pohlin. Pri stikih z menihi iz drugih dežel je namreč ugotovil, da so za namene izobraževanja knjige že začeli izdajati denimo v češčini, zato je izobražene rojake pozval, naj nekaj podobnega storijo tudi v domačem narečju: »Od učeče se mladine zdaj ne zahtevajo toliko latinščine kot izbrane nemščine. O da bi se poprijela tudi prave kranjščine, saj bo morala po končanih šolah skrbeti v tem jeziku tako za svojo blaginjo kot drugim v korist.« Zelo verjetno pa Pohlinove ideje ne bi tako močno zaživele, če se zanje ne bi navdušil baron Žiga Zois, eden najbogatejših in najbolj izobraženih ljudi, ki so živeli na področju današnje Slovenije.
Zbiranje znanja in bogastva
Žiga Zois je v nasprotju z očetom, ki je bil predvsem poslovnež, postal ključna oseba za intelektualni in kulturni razvoj naših krajev. Vse življenje se je trudil, da bi v poslovanje svojih podjetij uvedel čim več tehnoloških izboljšav, zato je med potovanji po Evropi načrtno zbiral znanje in sklepal stike z učenjaki. Ko zaradi bolezni ni več mogel neposredno nadzirati dela v svojih rudnikih in železarnah, je upravnikom naročil, naj mu redno pisno poročajo o vseh pomembnih dogodkih. Tovrstna poročila seveda sama po sebi ne bi bila nič posebnega, če od poslovodij ne bi zahteval, da jih pišejo v kranjskem oziroma slovenskem jeziku, kar zanje nikakor ni bilo enostavno. S to zahtevo je želel svoje najbolj izobražene uslužbence spodbuditi, da bi jezik, ki so ga takrat uporabljali predvsem kmeti, začeli uporabljati tudi v poslovnem in strokovnem sporazumevanju. Pisna poročila svojih upravnikov je skrbno prebiral in jim nato nazaj pošiljal navodila, kaj vse bi bilo še dobro postoriti in morda spremeniti v delovanju podjetij.
Čeprav je bil Žiga po duši razsvetljenec, je vsaj sprva trdno vztrajal pri fevdalnih odnosih s svojimi tlačani. Leta 1781 je uspešno zatrl kmečki upor, ko podložniki niso hoteli sprejeti nove ureditve tlake, a je po francoski revoluciji svoj odnos spremenil. Že takoj 3. avgusta 1789 je takole pisal upravniku svoje posestva na Brdu: »Po mojem mnenju gredo stvari tako daleč, da bi bilo treba le majhne iskrice, pa bi bilo kmalu vse v ognju. S tem postavljam načelo za Brdo, da se naj ravna pri vseh stvareh z največjo popustljivostjo, da ne bi vzbudili nevolje.«
Ko se je Žiga leta 1780 vrnil s potovanj po Evropi, je začel okoli sebe zbirati pomembne lokalne izobražence. Skupaj so si za cilj zadali, da v javno življenje pripeljejo razsvetljenske ideje. Ključno pri teh prizadevanjih je bilo, da jezik neizobraženih kranjskih kmetov preoblikujejo v jezik, ki bo v upravnem, gospodarskem in kulturnem življenju enakovreden drugim večjim jezikom.
Poslovnež in njegov razsvetljenski krog
Posamezni učenjaki Zoisovega kroga so nato po svojih močeh delovali za doseganje tega cilja, vse skupaj pa je Žiga skrbno nadziral, usmerjal in seveda financiral. Anton Tomaž Linhart, ki je literarna dela sprva pisal v nemščini, se je lotil slovenske dramatike in zgodovine, Valentin Vodnik je začel s slovensko poezijo, pisanjem šolskih knjig in izdajanjem Lublanskih novic, prvega časopisa v slovenščini, Jernej Kopitar pa je po odhodu na Dunaj s strokovnimi razpravami in znanstveno slovnico slovenščino strokovno umestil med druge slovanske jezike. Kopitar, ki je bil sprva Zoisov tajnik, knjižničar in varuh mineraloške zbirke, je s podporo barona odšel študirat na Dunaj, se tam strokovno uveljavil in povezal z uglednimi slavisti. Prav Kopitar je v strokovno in občo rabo vpeljal izraza »Slovenec« in »slovenski«, ki sta se hitro prijela. Seveda so v Zoisovem krogu sodelovali še drugi učenjaki, kot sta bila Blaž Kumerdej in Jurij Japelj, ki so prav tako zaslužni za to, da je slovenščina postopoma postala tudi jezik intelektualcev.
Žiga Zois si je ob skrbi za lokalno kulturo vseskozi dopisoval tudi s pomembnimi znanstveniki. Med drugim ga je zelo zanimala človeška ribica, ki jo je podrobno proučil in o njej napisal poročilo ter primerke razpošiljal znanstvenikom po Evropi.
Organiziral je tudi več odprav v okolico Triglava. V tistem času so naravoslovci ugotavljali, katere so kamnine so vulkanskega izvora in katere so nastale kot usedline v morjih. Da bi preveril, kako so nastale Julijske Alpe, je pod vodstvom Valentina Vodnika poslal ekspedicijo v Dolino Triglavskih jezer, v kateri so nabrali kamnine in si ogledali zgradbo bližnjih vrhov. Iz zbranega materiala so zaključili, da je apnenec v okolici Triglava nastal v morju.
