Dočakale smo jo, Lidija, a ne enakopravnosti, dočakale smo čisto in neskaljeno prevlado. Le kaj bi z enakopravnostjo po vseh letih tlačenja! Ker si strokovnjakinja za Enigme, boš bistvo doumela že med vrsticami tega kratkega pisma.
Gotovo se spomniš, kako naju je jezilo, ko sva še pred razkritjem najinega žogobrcarskega talenta prepevali v petdesetglavem ženskem zboru in prenašali zborovodjevo besedno nasilje nad pevkami. »Danes bomo vadili Zdravljico. In se potem zmenili glede barve kril za odrsko opravo.« Od časa do časa se je kot odmev zaslišal Karlin mogočni bas: »Bom pršov pa ti bom gobec razbov.« V Karlini vasi so vse ženske govorile na fanta, ha.
Standardizacija z govorjenjem na fanta je pokopana. Zdaj ni več razloga za jezo, draga Lidija. Zdaj smo pri nas vsi punce.
V najinem fuzbal klubu, denimo, so nam donatorska sredstva omogočila najnovejše športne modrce (saj veš, tiste, ki porazdelijo maso čez pol trupa!) in ščitnike (iz kevlarja!) za moda, da smo opremljene, kot se šika. Prenovljene so tudi sanitarije kluba in nameščena sta dva nova pisoarja za članice, ker sta bila prejšnja počena. Le glede čistoče se ne moremo zediniti; nekatere pošpricajo ploščice do višine poldrugega metra in se izgovarjajo na krivo napeljavo (saj veš, katero). V klubu je zdaj povprečna starost članic vseh spolov triinpetdeset let. Tretjina jih ima klimakterične težave, vsako četrto pa matra prostata. Pomladitev je nujna, a ne smemo pretiravati: saj veš, da vsako leto obeležujemo movember in za koledar potrebujemo vsaj dvanajst vidno brkatih modelk.
Me pa kljub vsemu malo skrbi. Tudi v Jurskem parku so bili najprej vsi dinozavri punce, a ne dolgo. Menda narava vedno najde pot. Naj jo najde, da le ohranimo zadnje verze naše himne. V temnih trenutkih naj nas hrabrijo besede izpod peresa naše največje pesnice. Draga naša Lidija, na naslednjem fuzbalskem prvenstvu bova na tribunah goreče navijali za naše: »Da rojakinja bo prosta vsača, ne vragulja, le soseda bo mejača.«
Pozdravlja te tvoja Lačna Francka.
Kar oglašuješ, uporabljaj tudi sam
Spomladanska črkarska pravda o generični rabi ženskega spola in udejanjenje novega pristopa k slovnični enakopravnosti sta me povsem prevzela. Po nekaj obešenjaških poskusih sem povsem resno pristopila k inovaciji in spisala pismo Lidiji. Polna ponosa nad svojo besedno virtuoznostjo in odločena, da s svojo mojstrovino nemudoma osupnem širno domovino, sem jo najprej ponudila testnemu bralstvu.
Sestop s trona samovšečnosti je bil takojšen in boleč. Navdušenega odziva je bilo le za prgišče, pa še ta je bil omejen na člane moškega pevskega zbora. Od domačih mi je pritegnil le oče; mož je po dvakratnem branju skomignil z rameni in pripomnil, da ne razume ničesar, hči pa mi je v sočno začinjenem nagovoru zabrusila, da tako obskurna tema prav gotovo ni temeljni problem človeštva. Sledil je mrzel obliv kolegice filozofinje, ki me je opomnila, da so se mnoge temeljne spremembe v prid človeškemu dostojanstvu začele s provokacijo, nadaljevale s posmehom, zgražanjem in dvomom ter sčasoma prešle v obče sprejeto rabo. Kdo je lahko volil v antiki in kdo voli zdaj? Ženske v Švici volijo šele od leta 1971 dalje… Znanka, jezična dohtarica, me je napotila k branju nekaterih gesel Slovarja slovenskega knjižnega jezika in cvetkam, ki jih najbrž niso zakuhali le moški avtorji, ter pripomnila, da moramo ženske pomesti tudi pred svojim pragom: »sprejmemo vratarja in čistilko«, »dnevi so bili polni neumnih kavic in čikpavz in šefov z njihovimi tajnicami«, »administrátor /…/ kdor upravlja; upravnik, upravitelj /…/; administrátorka /…/ nižja pisarniška uslužbenka«.
In tako že več kot pol leta nenehno oprezam za znamenji, ki bi zbistrila pogled na morebitno občo prenovo rabe slovničnega spola. Zdaj, tik pred sprejetjem novoletnih sklepov in zaobljub, se zdi, da lahko že izoblikujem nekaj zaključkov in izhodišč. Ker sem med študijema slovenščine in matematike izbrala slednjo, lahko sodim le o kopitljanju, čevlje pa ob globokem poklonu prepuščam izšolanim Kopitarjem.
Osvežimo spomin na sklep senata Filozofske fakultete (FF) Univerze v Ljubljani: »Sprejme se naslednje določilo o občutljivi rabi jezika v pravnih aktih FF: 1. V vse pravne akte FF se v uvodni člen zapiše ena od naslednjih dikcij: V pravilniku uporabljen ženski slovnični spol (študentka, učiteljica itn.) se nanaša na kateri koli spol. ALI: V pravilniku uporabljen moški slovnični spol (študent, učitelj itn.) se nanaša na kateri koli spol. 2. Sprememba se uvaja postopoma, in sicer se upošteva pri (i) novih pravnih aktih in (ii) spremembah že obstoječih pravnih aktov. Pri tem velja, da se v prihodnjih treh letih zaradi trenutne neuravnoteženosti – vsi trenutno veljavni pravni akti FF so zapisani v moškem slovničnem spolu – izbere ženski slovnični spol. Ko se vzpostavi ravnotežje, se predlagani različici izbirata izmenično.«
Kot matematičarka sem takoj pomislila na samoreferenco: človek, ki verjame v dobrobit nekega pravila, naj bi ga uporabljal tudi sam. Vendar v izjavah sklepu naklonjenih znanstvenikov ni najti generične rabe ženskega slovničnega spola. Domnevam, da za tem tiči izogibanje zmedi, ki bi nastopila pri razumevanju besedil, oblikovanih izven do zdaj uveljavljenih okvirov. Kot preizkus svoje hipoteze sem spesnila delček namišljenega zapisnika razprave o občutljivi rabi jezika: »Predlog sklepa o rabi ženskega slovničnega spola je pripravila fakultetna komisija, v kateri je bila več kot polovica predstavnic študentk in profesoric ženskega spola.« Že možnosti interpretacije te povedi je nešteto. Kolikor poznam svoje pravdarske rojake, je navedeni sklep FF zlata jama neskončnih tožb, ki bodo poleg absurdnosti še neprevedljive v kateri koli jezik, vključno z znakovnim.
Zdaj po levi, zdaj po desni
Bogastvo slovničnih spolov je za govorce tujih jezikov gnezdo pasti, saj so spoli istopomenskih samostalnikov v različnih jezikih različni. Sonce, Zemlja, Mesec, vrte se brez kolesec, je zapisal Oton Zupančič, in pri tem uporabil vse tri spole. Bi to uspelo tudi prevajalcem? Ob iskanju rešitev se je smiselno ozreti po uveljavljenih primerih dobre prakse. Nedavno sem preživela teden med Velikim in Malim Kavkazom ter šele po tednu dni dognala skrivnost vladarskega naziva Tamare Gruzijske. Prevaja se ga namreč kot kraljica ali kralj. Po nekaj zgrešenih razlagah mi je le uspelo najti pravo: gruzijski jezik ne pozna slovničnega spola. Ker Tamara seveda ni bila vladarjeva žena, ampak je vladala sama, ji je z razliko od »kralju podložne kraljice« pripadal univerzalni vladarski naziv. Ena od rešitev je torej na dlani.
Slovenski jezikoslovci in antropologi so nedvomno pomislili na ukinitev slovničnega spola in jezikovno prakso, ki bi bila povsem nevtralna do katerega koli spola. Namesto uveljavljenih končnic bi se dalo, če s tem ne bi povzročili večje zmede v narečjih, uporabiti polglasnik: sem reklə, sem prišlə, kako si lepə. (Besednə mojstrə, ki bo pravilə dodelalə, bo dobilə nacionalnə priznanjə.)
Sklep o občutljivi rabi jezika je razumeti predvsem kot pobudo za nadaljnje iskanje smiselnih slovničnih in pravopisnih osvežitev. Do tedaj pa nas v primeru posplošene rabe sklepa FF čaka obilo jezikovnih trčenj, kar ponazarja naslednja primerjava. Če bi vožnjo po desni strani začasno nadomestili z vožnjo po levi strani, a le na novo zgrajenih cestah, do morebitne izmenične splošne prednostne rabe leve in desne strani sploh ne bi prišlo, ker bi večino voznikov že prej pobralo.
Nedvomno bi ukinitev slovničnega spola presekala z dominantnostjo moškega slovničnega principa, upravičeno pa se porajata dve vprašanji, na kateri laiki težko odgovorimo. Prvo je, ali bi tako radikalen slovnični poseg blagodejno posegel v družbeno vlogo spolov, drugo pa, za kaj vse bi jezik z njim osiromašili.
Šale, ki to niso
Duhovitosti, ki temeljijo na trenutnem razumevanju slovničnih spolov, ne manjka. Med njimi prednjači krčevito naprezanje pri vzpostavljanju jezikovne spolne enakopravnosti. Ker pišem in pešačim, sem piska in peška, da pa sem tudi miselka/mislinja/mislica, mi računalniški črkovalnik za zdaj še oporeka. Tudi kolegica slovenistka je dvignila obrvi, ko sem jo v navdihu inovativne dodelave ženske dvojine pobarala, ali »medve greve skupaj«.
Je res treba popravljati, kar morda sploh ni pokvarjeno? Da gre za zgodbo brez srečnega konca, grenko humorno povzema spletna zgodbica o postavljanju snežaka, ki ni ustrezal nikomur: ker je bil običajen ljubek skupek kep s šalom in korenčkom, je po mnenju kritikov poosebljal patriarhalen pristop, ko mu je bila nato za ljubi mir dodana družica, je ta zaradi prepoznavnih oblin cikala na žensko kot objekt, snežak in snežakinja pa sta kot par nakazovala simptom izključno heteroseksualnega partnerstva; v nadaljevanju so sledila opozorila aktivistov o obstoju več kot dveh spolov in tako dalje in dalje do podrtja snežakov v izvoren brezobličen kup snega, ki se je sesedal in topil ter vse do izginotja ni nikogar več niti vznemirjal niti osrečeval.
Mnogim stereotipom odklenka že zaradi spreminjajočega se duha časa, nekatere pa lahko zatremo z ignoranco ali s humorjem. Naslednja citata oba uporabita stereotipe, prvi kot bodico v eno, drugi v nasprotno smer. (Preverjen je le prvi med njima.) Profesor Josip Plemelj, mednarodno priznan matematik in prvi rektor ljubljanske univerze, je sredi 20. stoletja med matematične bruce sprožil provokacijo, ki si je dandanes gotovo ne bi mogel privoščiti brez posledic: »Naj bo vsem tukaj jasno: matematika zahteva celega MOŽA.« Ob zadnji besedi je pomenljivo ošinil redke študentke v predavalnici. Približno istega leta je umrl John, bogati posestnik iz Alabame, in se kmalu zatem v sanjah prikazal prijatelju Tedu. »John, saj si ves bled! Mar ni lepo zreti v božje obličje?« ga je vprašal Ted. John je zahropel, vidno zaprepaden: »She is black (črna je)!«
Lidije
Blagrujem smelost rodov in okolja, zaradi katerih je ženskost lahko le ena od mojih anatomskih in psiholoških značilnosti. Seveda me zaznamuje, oblikuje in usmerja. Rada se pošalim na njen račun, kar moji dijaki še kako vedo. Uporabim jo za hvalisanje, samoironijo in tudi kot izgovor. A predvsem jo imam rada. In cenim, da mi materni jezik nudi neskončno možnosti za njeno uveljavitev prav zaradi poigravanja z generično rabo moškega spola, o čemer priča že naslov tega eseja. Najbrž nisem edina v opažanju, da nam naš jezik v osnovi vsem priznava samoniklost: v angleščini, denimo, si ljudje pravijo human, man, woman, v slovenščini pa smo človek, moški, ženska.
Bolj kot slovnična spolna neenakopravnost je boleče malomarno dobesedno opletanje z ženskim jezikom. Da izvedenki za slovenščino lahko med sproščenim pogovorom uide »sem se mogla pred dvemi leti postavit za mojo hči«, je vse prej kot nemogoč dogodek. Z osuplostjo in ogorčenostjo se srečujemo tudi z izdelki nekaterih slovenskih knjigo-izdajalcev. Ena od založb nosi žensko ime, v kolofonu knjige, v kateri beremo pretresljivo izpoved črne ameriške sužnje, so navedene urednica, prevajalka in lektorica, skoraj vsaki strani pa bi bil lahko priložen rdeč svinčnik, a ne le za dodajanje in prečrtavanje vejic, pač pa tudi za zaimke, sklone, vrstni red besed in še marsikaj, kar gotovo ni zraslo v prejšnjem stoletju na oni strani oceana.
Pred ženskim pragom se torej svaljka marsikaj. Tudi zato te sprašujem, moja soženska: Zakaj nisi kandidirala za županjo, čeprav si sposobna političarka? Olga je kandidirala in ji je uspelo. Zakaj pri vsej nadarjenosti, ki jo premoreš, nisi bolj trdo trenirala nogometa? Manca ga je in je postala članica mladinske reprezentance. Zakaj nisi zagrizla v lingvistiko? Lara je z olimpijade prinesla srebrno medaljo. Zakaj pametna, razgledana, pišoča, kot si, ne pišeš za Objektiv? Tu ni steklenih stropov in materinskih zidov.
Znanstvenice upravičeno opozarjajo na blokadi, ki jih ob njihovi poti do napredovanja predstavljata slikovita izraza stekleni strop (predsodkov, stereotipov) in materinski zid. Da bi ju jezikovna prenova v korist ženskega spola prebila, je malo verjetno. Če se na prehodu za pešce na semaforju namesto običajnega brezspolnega pajaca prikaže pajackica s kitkami in v krilu, se z njo identificiram še manj. Poleg tega me niti prvi niti druga ne varujeta nevarnosti, da me na prehodu zmlinči prepotentnež ali pijanec poljubnega spola.
Lidija iz pesmi Lačnega Franza nam je že davno dala vetra. Pesem, ki smo jo mnogi v času nastanka prav zaradi sebi vsajenih stereotipov dojemali kot parodijo, danes zveni kot manifest. Lidija je leta 1982 orala ledino ženskega vojaštva v Jugoslaviji. Je resnična, občudovanja vredna in uspešna ženska. Pesem je takoj sprejela kot dobronamerno; še vedno jo »popelje v tista nora mlada leta, polna pričakovanj in upanja«. Besedilo je bilo tudi preroško. Vsaki od zdajšnjih poglavark slovenskih modrih in sivo-olivnih sil namreč lahko zapojemo: »Mi zdaj vsi mirno spimo, ker vemo, da čuvaš nas ti.«
Vihar, sprožen letos spomladi v slovenskem jezikovnem čebru, je razburkal mnoge možgane in prevetril številna stališča. Slovenisti, antropologi in zainteresirana javnost pa smo si najbrž edini, da ženske nismo v nikakršni križarski vojni z moškimi, niti nista v spopadu naša slovnična spola. Vsi, ne glede na tako ali drugače definiran spol, smo lahko Lidije, če to le hočemo: lahko smo prvi na potovanju po kaki še neuhojeni stezi.
