Posvet »Odpadki, energija in zrak: kako tri mesta rešujemo skupen izziv« je v sredo v Kinu Šiška na enem mestu združil zagovornike in nasprotnike gradnje novih sežigalnic v državi. Posvet so organizirale občine, katerih župani so naklonjeni gradnji sežigalnic, in sicer mestna občina Ljubljana skupaj s celjsko in mariborsko občino.
Naklonjenost postavitvi dodatnih sežigalnic je izrazila tudi predstavnica ministrstva za okolje, podnebje in energijo Tanja Bolte, ki je opozorila, da letno v tujino na sežig odpeljemo več kot 200.000 ton odpadkov. Koliko nas odvoz stane? »To vidimo vsi na svojih položnicah in položnice se dvigujejo. Dvig ni odvisen samo od komunalnega podjetja ali pa od občine, ampak dejansko od tuje države, kamor vozimo določen del odpadkov v termično obdelavo. Cene so odvisne od tujih držav, mi pa moramo sprejeti vsako ceno, če se nočemo v Sloveniji utopiti v odpadkih,« je dejala generalna direktorica direktorata za okolje.
Ob tem smo po njenih besedah izpostavljeni tudi tveganju, da tuje države zavrnejo oziroma odstopijo od odkupa naših odpadkov: »Odvisni smo od razpoložljivosti kapacitet drugih držav, ki najprej poskrbijo za svoje odpadke in šele potem uvozijo tuje. Nekajkrat se nam je že zgodilo, da so od teh pogodb odstopili. Nazadnje je bila takšen primer Madžarska, ki je prepovedala uvoz iz drugih držav in dovoljevala termično obdelavo samo za svoje odpadke.«
Dobre alternative postavitvi dodatnih sežigalnic v Sloveniji, kot izhaja iz njenih pojasnil, ni. »Za prehodni rok do postavitve sežigalnice smo pripravili razpis za obdobje štirih let, s katerim smo želeli za celotno količino odpadkov, ki gredo v energetsko izrabo, dobiti izvoz za določeno ceno. Ni nam uspelo. Razpis je bil neuspešen. Ponudbe, da se to odpelje za ceno 150 evrov na tono, kot smo želeli, ni bilo,« je opozorila Tanja Bolte in dodala, da so ponudniki pričakovali 220 evrov na tono.
»Drugih rešitev ni«
Da mora Slovenija sama poskrbeti za del odpadkov, ki ga ni mogoče reciklirati, so se strinjali tudi predstavniki energetike. »V Mariboru nimamo drugih rešitev, kot da gremo z deležem nereciklabilnih odpadkov v tujino, stroški pa se izredno hitro zvišujejo,« je opozoril direktor podjetja EIOM, ki bdi nad projektom gradnje sežigalnice v Mariboru, Vito Martinčič.
Tehnični direktor Energetike Ljubljana Marko Agrež je medtem opozoril, da količina mešanih komunalnih odpadkov raste. Bojazni, da bi zaradi zmanjšanja količine odpadkov v novih sežigalnicah sežigali odpadke iz tujine, zato po njegovih besedah ni. »Če bi do te situacije vseeno prišlo, pa je vsaj v Ljubljani projekt zastavljen tako, da je kurišče univerzalno, kar pomeni, da lahko v njem uporabljamo tudi druga goriva. V trenutku se tako lahko preide na koriščenje lesnih sekancev ali biomase,« je dodal.
Nujnost zgraditve sežigalnic v Ljubljani in Mariboru so izpostavili tudi župani Celja, Maribora in Ljubljane. Matija Kovač, župan Celja, kjer imajo sežigalnico že 18 let, je ob tem izrazil zaupanje v meritve in podatke Agencije RS za okolje. »Meritve na objektu so konstantne. Emisije se da predvideti v vsakem trenutku,« je dejal in postregel s podatkom, da sami sprejemajo odpadke po 109 evrov na tono. »Danes si slabšamo zrak s tem, da imamo vsako leto samovžige odpadkov, ki jih službe zaradi zapiranja trgov ne morejo pravočasno odpeljati,« je dejal mariborski župan Saša Arsenovič. Ljubljanski župan Zoran Janković pa je med drugim zagotovil, da je država postavila pravila, ki jih zavezujejo, da lahko v sežigalnicah sežigajo le odpadke, nastale v Sloveniji.
Zdravniki odločno proti
Predstavniki zdravstvene stroke so v razpravi opozorili na številne škodljive posledice sežigalnic. Kot je izpostavila predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa v UKC Ljubljana Metoda Dodič Fikfak, so zdravniki kliničnega centra in Zdravniške zbornice Slovenije »odločno proti sežigalnici v Ljubljani«, med glavnimi razlogi za to pa je izpostavila dejstvo, da je Ljubljana že danes med najbolj onesnaženimi mesti v Evropi. Opozorila je tudi na posledice onesnaženega zraka: »Izračuni kažejo, da samo zaradi treh onesnaževal – dušikovega oksida, prašnih delcev in ozona – v Ljubljani letno umre od 300 do 500 ljudi. To so nepotrebne smrti. Dejstvo je tudi, da izgubimo 4000 zdravih let življenja na leto samo v Ljubljani.«
Tudi Gaja Brecelj iz okoljske organizacije Umanotera je ob tem izpostavila, da gre pri vprašanju gradnje sežigalnice za tehtanje o zdravju in človeških življenjih. »V resnici se pogovarjamo o tem, koliko smrti smo pripravljeni tvegati za to, da bomo zgradili en infrastrukturni projekt,« je bila kritična in opozorila tudi na netransparentno vodenje projektov. »Ni javno objavljene ekonomike projekta, ni javno objavljenih analiz. Zelo težko se vključujemo v to debato in strokovno razpravljamo, če delate tako rekoč za zaprtimi vrati.« Na pomanjkanje prizadevanj in ukrepov na področju zmanjševanja in preprečevanja nastanka odpadkov ter njihove ponovne uporabe pa je opozorila Urša Zgojznik iz stranke Vesna. »Centri ponovne uporabe danes ne živijo zares, capljajo eden za drugim, saj nimajo urejenega financiranja,« je dejala.
Fosilno bi zamenjali s fosilnim
Doktor fizike in vodja centra za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici Griša Močnik je ocenil, da bi sežigalnica sicer lahko izboljšala kakovost zraka v Ljubljani v primerjavi z današnjim stanjem – če bi pri tem daljinski sistem ogrevanja nadomestil vsa individualna kurišča. Vendar zagotovil, da se bo to dejansko zgodilo, ni. »V Ljubljani smo že v 80. letih pokazali, da lahko zamenjamo način zgorevanja, ne da bi zamenjali gorivo, in izboljšamo kakovost zraka. Premog se je takrat v centru prenehalo kuriti v individualnih kuriščih, kuril se je v toplarni in kakovost zraka se je izboljšala. Ampak pri tem se je treba res potruditi, da zamenjamo vsako kurišče, ker niso vsa enaka. Lahko imamo kurišče, ki povzroča stokrat ali tisočkrat večje onesnaženje kot povprečno kurišče. Če ne najdemo vsakega takega 'superonesnaževalca', nismo naredili nič,« je ponazoril kompleksnost izziva nadomeščanja individualnih kurišč. »Infrastrukturo je treba pripeljati ne le do hiše, ampak v hišo samo ter prepričati uporabnika, da zamenja način ogrevanja, in to vsakega uporabnika.« Najpreprostejši način, da to dosežemo, je po njegovih besedah s subvencijami, v nekaterih primerih tudi stoodstotnimi.
Izpostavil je še, da tudi odpadki veljajo za fosilno gorivo, zato bo zanje v prihodnje treba plačevati emisijske kupone. »Kupone bo treba plačevati, vprašanje je le, kdaj. Te spremembe je evropska komisija že sprožila, niso pa še končani,« je pojasnil. »Problem sežigalnice z vidika podnebnih sprememb je v tem, da zamenjamo premog, ki je stoodstotno fosilno gorivo, z odpadki, ki so približno 80-odstotno fosilno gorivo, namesto da bi ciljali na ničodstotno fosilno gorivo.«