Prihajajoče lokalne volitve bodo devete v samostojni Sloveniji. Čeprav se morda ne sliši veliko, je vmes preteklo več kot 30 let, največja sprememba, ki se je v tem času zgodila, pa je, da smo leta 1994 začeli s 147, čez nekaj dni pa bomo volili v 212 občinah. Državo smo drobili dvakrat, prvič leta 1998 in drugič leta 2006. Vmes smo se nekaj malega trudili tudi za ustanovitev pokrajin, vendar nikoli ni bilo prave politične volje ali interesa za njihovo ustanovitev, kar je po mnenju mnogih velika zamujena razvojna priložnost.
Za župane kandidira 614 kandidatov, kar je štiri manj kot leta 2022 in 186 manj kot leta 2018. V osmih letih se je torej število županskih kandidatov zmanjšalo za skoraj četrtino. Prevladujejo moški, ki jih je 491, medtem ko je kandidatk 123. Vodenja mestnih občin, ki jih je 12, si želi 77 kandidatov, kandidatov za mesta v občinskih in mestnih svetih pa je na letošnjih volitvah skupno 18.016.
Vodenja mestnih občin, ki jih je skupaj 12, si želi 77 kandidatov, pred štirimi leti pa si ga je želelo 74. Tako na volitvah leta 2018 kot leta 2014 je bilo županskih kandidatov v mestnih občinah precej več, pred osmimi leti 99, pred dvanajstimi 104, in to ob manjšem številu mestnih občin, saj je občina Krško kot zadnja dobila status mestne občine leta 2021.
Kandidatov za mesta v občinskih in mestnih svetih je na letošnjih volitvah skupaj 18.016. Za skupno 3354 svetniških mest kandidira 9826 moških in 8190 žensk. Na prejšnjih lokalnih volitvah je bilo kandidatov 18.671, torej 655 več. Štiri leta prej je bilo kandidatov 22.314, leta 2014 še nekoliko več, in sicer 23.327.
Če h kandidatom za občinske svete prištejemo še kandidate za svete ožjih delov občin, je vseh skupaj približno 30.700.
»Glede na lokalne volitve 2022 je število kandidatov za župane in občinske svete zgolj malenkost manjše, število kandidatov za svete ožjih delov občin pa celo nekoliko večje. Je pa res, da so vse številke precej manjše kot recimo pred desetletjem in več. Torej lahko morda upamo, da se trend upadanja zanimanja za kandidature končuje oziroma da smo dosegli raven, pod katero ne bomo šli,« komentira prof. dr. Simona Kukovič, strokovnjakinja za lokalno samoupravo na novogoriški fakulteti za uporabne družbene študije.
Zlasti pri županu gre, kot pravi Kukovičeva, za zelo izpostavljeno funkcijo. »Volitve so večinske, skrivanja za politično stranko ni, ljudje župane večinoma osebno poznajo in tudi terjajo odgovornost v primeru slabih odločitev.«
Kljub temu ponovno kandidira kar 177 aktualnih županov. Na prejšnjih volitvah so velik del županskih funkcij obdržali prav dotedanji župani, ki tudi tokrat marsikje veljajo za favorite. Večina županov je praviloma izvoljena že v prvem krogu. »Dolgoletni rezultati volitev pa kažejo, da imajo v drugem krogu prednost protikandidati. Takrat volilno telo začuti, da je mogoča sprememba, in se angažira,« ocenjuje dr. Miro Haček s katedre za analizo politik in javno upravo na fakulteti za družbene vede.
Medtem bo v 34 občinah zagotovo prišlo do menjave na županskem položaju, saj dosedanji župani ne kandidirajo več. Med dolgoletnimi župani se poslavljata denimo Franc Mužič (Brda) in Branko Kidrič (Rogaška Slatina), ki sta občini vodila od leta 1994. Za že deveti mandat medtem ponovno kandidirata Fran Čebulj (Cerklje na Gorenjskem) in Matjaž Švagan (Zagorje ob Savi), za osmi mandat pa med drugim Robert Smrdelj, župan Pivke in predsednik Združenja občin Slovenije.
Največ kandidatov (15) je v mestni občini Ljubljana, po deset kandidatov je v mestnih občinah Koper in Maribor, kar osem kandidatov se bo pomerilo v občini Idrija, po sedem kandidatov pa ima deset občin (Domžale, Divača, Izola, Kranj, Kranjska Gora, Moravče, Radovljica, Slovenske Konjice, Šmartno ob Paki, Velenje). Dva kandidata sta v 55 občinah, v 45 občinah pa samo eden.
Dobljena zmaga
Na vseh lokalnih volitvah se je pojavljala približno četrtina občin, v katerih se je za župansko funkcijo prijavil samo en kandidat. Kar pomeni, da ima zmago že praktično zagotovljeno. Med takšnimi je tudi aktualni župan občine Tolmin Alen Červ, ki je na prejšnjih volitvah zmagal šele v drugem krogu, letos pa nima protikandidata. Kot pravi, jemlje to kot potrditev dobrega dela, saj so otipljivi rezultati prinesli tudi politični konsenz, da velja začrtano pot nadaljevati. Hkrati pa gre tudi za veliko odgovornost, da takšno zaupanje upravičimo. Ob tem ocenjuje, da je pojav enega kandidata bolj značilen za manjše občine. »Tu vidim do določene mere tudi problem lokalne samouprave, saj imamo glede na trenutno delitev pristojnosti med državo in občine ter ob odsotnosti regij po mojem mnenju občin preveč. Rešitev bi bila bodisi v oblikovanju regijske ravni upravljanja in odločanja bodisi v vrnitvi k številu občin, ki bi sovpadalo s številom upravnih enot,« pojasnjuje in dodaja, da so manjše občine po eni strani kadrovsko nezmožne pripravljati projekte za pridobivanje zunanjih sredstev, hkrati pa so njihovi občinski sveti pogosto prežeti s preozkimi interesi posameznih svetnikov ali interesnih skupin.
Na letošnjih volitvah je ponovno brez protikandidata tudi župan mestne občine Slovenj Gradec Tilen Klugler, ki občino vodi od leta 2018. Tudi on meni, da je bolj kot kar koli drugega razlog za to, da se v tekmo z njim ni spustil še kdo, njegovo dobro delo v preteklosti. »Dejstvo, da nimam protikandidata, razumem predvsem kot izraz zaupanja v dosedanje delo in razvoj občine. Seveda pa to pomeni zame še večjo odgovornost, da upravičim pričakovanja občanov. Ne glede na število kandidatov ostaja moja odgovornost enaka – delovati povezovalno in si prizadevati za nadaljnji razvoj,« je povedal.
Pomanjkanje kandidatov
Profesorica dr. Irena Bačlija Brajnik s fakultete za družbene vede pravi, da na vprašanje, zakaj prihaja do tega, da je v nekaterih občinah samo en kandidat, ni enoznačnega odgovora. »Gre za kombinacijo več dejavnikov, odvisno od situacije v posamezni občini. Bodisi so majhne in je nabor kandidatov majhen, bodisi trenutni župan delo opravlja dobro in se morebitni izzivalec niti ne odloči za kandidaturo. Vzrok je tudi, da prevladujejo nestrankarski kandidati, tako da politični ideološki boj, ki bi spodbudil različne politične stranke k promociji svojih kandidatov, ni relevanten in ni gneče na tem političnem prizorišču,« pojasnjuje.
Čeprav nekako velja, da morata biti za delujočo demokracijo potrebna vsaj dva, prof. dr. Aleksander Aristovnik z ljubljanske fakultete za upravo meni, da dejstvo, da imamo na volitvah v približno četrtini slovenskih občin le enega županskega kandidata, samo po sebi še ne pomeni, da demokracija slabo deluje. »Lahko je odraz zadovoljstva občanov z dosedanjim županom, njegovega uspešnega dela in široke podpore med prebivalci. Zlasti v manjših občinah je lahko razlog tudi pomanjkanje potencialnih kandidatov, saj je županska funkcija zahtevna, politično izpostavljena in pogosto manj privlačna, kot se morda zdi na prvi pogled,« dodaja.
Omejevanje izbire
Po drugi strani pa odsotnost politične konkurence omejuje izbiro med različnimi razvojnimi usmeritvami, zmanjšuje spodbude za odgovorno vodenje in dolgoročno povečuje tveganje za koncentracijo politične moči. »Pri tem se postavlja vprašanje, ali je županov položaj postal tako utrjen, da se mu drugi težko postavijo po robu. Razlogi so verjetno od občine do občine različni. Zato enega kandidata ne smemo razumeti niti kot samodejen dokaz uspešnega vodenja niti kot znak slabo delujoče demokracije. Pomembnejši so rezultati dela, preglednost odločanja, sodelovanje občanov in odprtost za nove politične pobude,« ocenjuje Aristovnik in izpostavlja, da navsezadnje kakovosti demokracije ne merimo le s številom kandidatov, temveč tudi s tem, ali imajo ljudje resnične možnosti za politično udejstvovanje in ali oblast ostaja odgovorna občanom.
Vnaprej znan kandidat lahko vpliva tudi na nižjo udeležbo, ki je tudi sicer na lokalnih volitvah običajno nižja kot na državnozborskih. Tradicionalno je v manjših občinah volilna udeležba visoka, med 60 in 70 odstotki, v velikih občinah pa je odvisna od politične klime. »Izbiramo različne politične predstavnike: od župana, ki je izvršna oblast, do občinskih svetov, ki so zakonodajna oblast, pa še svete ožjih skupnosti, če jih občina ima. Tako da niso povsem na mestu izgovori, da ne greš na lokalne volitve, ker vse kaže, da je bodoči župan že znan. Tudi sestava občinskega sveta je še kako pomembna za delovanje občine,« poudarja Miro Haček.
Pred vsakimi lokalnimi volitvami se pojavijo tudi pobude, da bi veljalo omejiti trajanje županskih mandatov. Aristovnik pravi, da se mu zdi takšen razmislek smiseln, saj bi lahko na takšen način zmanjšali tveganje za politično stagnacijo in koncentracijo moči ter spodbudili politično konkurenco in prenovo.
Dr. Irena Bačlija Brajnik pa pripomni, da bi nam v tem primeru lahko v majhnih občinah kaj hitro zmanjkalo kandidatov. »Nedavno so se pojavili pozivi, da bi se funkcijo omejilo v občinah nad 3000 prebivalcev. Ampak če se v občini ne more zagotoviti niti ustreznih kadrov za vodenje občine same, kaj je sploh smoter takšnih občin? To je po mojem mnenju vprašanje, ki bi si ga bilo vredno zastaviti,« sklene.