Janez Janša je brez dvoma bister, sposoben, dobro organiziran, učinkovit in menda celo očarljiv v ženski družbi, ima pa težave s svojo drugo platjo osebnosti, za katero v javnosti ne bom uporabljal psihiatričnega izrazja. Janez Janša ima težavo s tem, da je človek, ki mora imeti vse pod kontrolo, tak pristop mu daje gotovost in mir, dokler se ne začnejo težave. Ta druga plat njegove osebnosti pa dela težave tudi nam, Slovencem.
Njegovo ravnanje v ključnih trenutkih uravnava specifična osebnostna struktura. Osebno Janše ne poznam, gre torej za vtis in oceno njegovega ravnanja, za katero pa kar stojim, glede na moje 45-letne izkušnje kliničnega psihoterapevtskega dela z ljudmi. Ta vtis in ocena izhajata iz opazovanja njegovega vedenja, reagiranja v ključnih trenutkih, dojemanja svoje vloge in položaja. Janše nisem slišal, da bi kdaj rekel, da bo ali je premier vseh Slovencev, ne le svojih privržencev, zvestih volilcev, ki mu sledijo in gradijo pravi kult osebnosti. Je osebnost, ki hoče obvladovati situacijo in ne prenese nasprotovanja ali drugačnih pogledov od njegovih. V takih primerih postane nemiren, negotov in tudi sumničav, na njih se odzove z ironijo, posmehom, podcenjevanjem in še čim. To ga omejuje pri demokratičnem dialogu – ljudi sicer posluša, a jih ne sliši. Žal je tako tudi tokrat. Osebnostna struktura, kot jo vidim pri gospodu Janši, zelo dobro funkcionira v klasičnih hierarhičnih poklicih in institucijah, na primer v vojski, policiji, mogoče carini in še kje. Z moderno demokratično državo pa se ne more ujeti.
Tretji mandat predsednika vlade je Janez Janša nastopil v ključnem trenutku, ko je bila Slovenija izpostavljena veliki nevarnosti epidemije, saj smo bili le nekaj sto kilometrov oddaljeni od najhujšega žarišča epidemije v Evropi. Ukrepal je hitro, odločno, kljub nekaterim nesoglasjem rezultati izhoda iz epidemije povedo svoje. Po briljantnem začetku v zvezi s temi ukrepi pa se je prvič zalomilo. Takoj ko so novinarji začeli kritično komentirati nekatere vladne ukrepe, so bili okrcani, očital jim je, da jih je preveč in da nimajo kaj delati, verjetno je s tem mislil, da ne poročajo in delajo po njegovih merilih. Sledila je znana depeša v Bruselj, ob sprenevedanju o tem, kdo je njen avtor. Ne verjamem, da vlada in Janša ob njegovi pregovorni potrebi po kontroli nista vedela, kdo je avtor in v imenu koga je bila poslana, nenazadnje je šlo za državno stvar, o kateri bi morala biti vlada informirana.
Naslednji korak je bil pritoževanje in tožarjenje svetu, da so slovenski mediji nasledniki medijev SFRJ oziroma da poročajo na ta način. Vemo, da je v bivši državi vladala cenzura, da je bilo poročanje kontrolirano, in vem le za štiri medije, ki so pri tem imeli nekaj svobode: Slobodna Dalmacija iz Splita, Novi list z Reke in Nova revija ter Mladina iz Ljubljane. Danes je scena na medijskem trgu brez dvoma drugačna, ni idealna, pa vendar je dovoljeno kritično pisanje. Ne moremo mimo vtisa, da si Janša stalno želi pokoriti medije, in z enostranskim poročanjem bi bil brez dvoma zadovoljen.
In potem pridejo petkovi protesti po slovenskih mestih. Mirni, civilizirani, polni pozitivne energije. Resda z nekaj izjemami in slogani med protestniki, ki se jim pripisuje rušilnost in celo podobnost z zborom ljudi v Berlinu pred drugo svetovno vojno. Lepo vas prosim, za tako alarmantno in neodgovorno trditev je treba poznati malo več zgodovine takratnega časa. »Kaviar socialistov« in »korona kolesarjev«, kot jih imenuje vlada, se zaradi prevratništva res ni treba bati. Prav nasprotno. Ti pretežno mladi ljudje so vest demokracije, opozarjajo nas na možnost in nevarnost, da bi se v Sloveniji zgodil Orban in Madžarska.
Največja blamaža in sramota oziroma maškarada pa so afera in nečedni posli z medicinskimi maskami ter respiratorji. Koliko sprenevedanja, neresnic, ignorance in populizma smo slišali od odgovornih ljudi. Gre za nedopustno in žaljivo vedenje ter podcenjevanja s strani resornega ministra, ki ga je vlada mirno podprla.
Po mojem mnenju bi lahko bilo Slovenijo enostavno voditi in ji vladati. Tega ni prepoznala še nobena vlada doslej, ne le Janševa. Smo majhna država s številnimi prednostmi, največji kapital pa so ljudje, ki tukaj živijo. Slovenci smo preživeli več poskusov izničenja, obdržali smo svoj jezik zaradi kulture, velikih mislecev, piscev in umetnikov. Vse vlade na to dragoceno zapuščino pozabljajo, o umetnikih med ljudmi velja mnenje, da nič ne delajo in se »kar nekaj grejo«. Morala pa bi biti skrb za kulturo in umetnost ena od prioritet države. Imamo vrsto mladih, v svetu priznanih fizikov, matematikov, računalničarjev, inovatorje na številnih področjih, izvrstne in mednarodno uveljavljene arhitekte, podjetnike, vrhunske znanstvenike. Od nekdaj sem prepričan, da bi slovenski razvoj moral temeljiti na malih, inovativnih podjetjih in nadpovprečno izobraženih mladih ljudeh. Slovenija nikoli ne bo država velikih korporacij. Tako upam, razen če bo globalizem vztrajal v svoji brezizhodnosti.
Zakaj se torej bojimo teh ljudi? Ali pa se morda bojimo lastne politične rigidnosti? Ljudje iz teh vrst se zdaj ob petkih vozijo okrog parlamenta, skupaj z mladino, ki se ne pusti več podcenjevati. Kaj bi bilo, če bi namesto ignorance in podcenjevanja vlada nekaj predstavnikov te množice povabila k sebi, jih poslušala in jim v demokratičnem slogu razložila svoje načrte v zvezi z življenjem pri nas? Povabila bi jih lahko celo k sodelovanju. Čeprav tudi v svetu žal ni veliko takšnih primerov, mi ponovno zamujamo priložnost. Zakaj?
Konfucij je nekje zapisal: »Tisti, ki je na vrhu, bo težko prenašal nekoga, ki je nad njim.«
Škoda za Janeza Janšo in še bolj škoda za Slovenijo.
