Več kot 50 odstotkov uporabnikov v slovenskih gospodinjstvih uporablja zastarele, energetsko potratne in zdravju škodljive plinske sisteme, ocenjuje komisija za dimnikarsko dejavnost, ki deluje v okviru Zbornice komunalnega gospodarstva na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). Kurilne plinske naprave v Sloveniji so v povprečju stare 18 let; problematične naj bi bile vse naprave, ki so starejše od 15 let. V lanskem letu so uporabniki zamenjali 5660 ali zgolj 0,8 odstotka od skupno več kot 700.000 obstoječih kurilnih naprav.
Pravilnik o učinkoviti rabi energije iz leta 2011 določa, da morajo plinske naprave za centralno ogrevanje delovati v kondenzacijski tehniki in da mora biti temu ustrezna tudi dimovodna naprava. Prodajo in vgradnjo starih plinskih peči prepoveduje tudi uredba EU iz leta 2015. Ob okvari stare peči je tako dovoljeno kupiti le novejšo, kondenzacijsko napravo, prav to pa je v večstanovanjskih stavbah skoraj misija nemogoče.
Nove peči se namreč ne da priključiti na obstoječi dimnik, ampak je treba zgraditi novega, nanj pa je treba povezati vsa gospodinjstva po vertikali. Če se torej pokvari peč v enem stanovanju, morajo kupiti nove tudi vsi preostali etažni lastniki, ki pa ob še delujočih napravah in stroških, povezanih s tem (cena zamenjave znaša na posamezno stanovanje med 2700 in 4000 evri), nad takšnim posegom večinoma niso navdušeni. Brez njihovega soglasja pa zamenjava ni mogoča.
Kaotične razmere
Ker na ravni države ni sistemske rešitve, si ljudje pomagajo, kakor vejo in znajo, zato po oceni sekcije dimnikarjev pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS) vlada na tem področju popoln kaos, ki se »kljub izjemno mili zimi kaže v preštevilnih dimniških požarih, onesnaževanju zraka in zastrupitvah«. »Avtomatizirano se piše pozitivne zapisnike, četudi gre za neustrezne in napačno vgrajene peči. S tem se dovoljuje vgradnja novih umazanih peči, kar ogroža tudi varnost in zdravje državljanov,« opozarjajo dimnikarji. Za kaotične razmere krivijo tako inštalaterje kurilnih naprav kot tudi slab nadzor inšpektorata za okolje in prostor.
Na ministrstvu za okolje in prostor trditve o slabem nadzoru zavračajo in pojasnjujejo, da so za ustrezno stanje malih kurilnih naprav odgovorni prav dimnikarji in ne inšpektorji. Inšpektor lahko odredi uporabniku odpravo pomanjkljivosti le v primeru, če uporabnik ne odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti v roku, ki mu ga je določil dimnikar, in če o tem dimnikar obvesti inšpekcijo.
Subvencije le za občine z onesnaženim zrakom
Na ministrstvu za okolje in prostor zagotavljajo sredstva za subvencioniranje zamenjave starih kurilnih naprav z novimi kurilnimi napravami na lesno biomaso ali s toplotnimi črpalkami, plin pa izjemoma spodbujajo samo tam, kjer gre za zmanjšanje prekomerne onesnaženosti zraka z delci PM10. Subvencije Eko sklada, ki znašajo do 50 odstotkov stroškov naložbe, maksimalno pa 2000 evrov na posamezni kotel, veljajo tako samo za občine z onesnaženim zrakom, pa še to zgolj na območjih, kjer je skladno z občinskim aktom ali lokalnim energetskim konceptom kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina. Gre za občine Ljubljana, Celje, Maribor in Miklavž na Dravskem polju, Murska Sobota, Novo mesto, Trbovlje in Zagorje ob Savi.
V Energetiki Ljubljana pravijo, da so na ministrstvo za okolje in prostor ter na ministrstvo za infrastrukturo poslali že več pobud, da bi država spodbujala zamenjavo starejših kotlov z nepovratnimi finančnimi spodbudami za vso Slovenijo, a v zvezi s tem niso prejeli »nobenega pozitivnega odgovora«. Glede na to, da novi nacionalno energetsko in podnebni načrt (NEPN) predvideva postopno dekarbonizacijo plina (dodajanje biometana, sintetičnega metana in vodika v plinovodno omrežje), po njihovem ni razlogov, da država ne bi spodbudila tudi zamenjave starejših plinskih kotlov. Tudi zato, ker odjemalci pri ceni vsak mesec plačujejo prispevek za povečanje energetske učinkovitosti.
