‘Upokojitev je za večino Evropejcev pomemben in najzahtevnejši prehod v življenju,« pravi Ana Ramovš, doktorica medicine in raziskovalka na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Toda na žalost pri mnogih ta prehod namesto zorenja pomeni prelom na slabše. Raziskovalni podatki kažejo, da kar tretjina ljudi po upokojitvi stagnira in se predaja razočaranju, jadikovanju, malodušju in zagrenjenosti, medtem ko tretjina človeško zori. Takšni povežejo svoje znanje in izkušnje v skladno celoto, zato so zadovoljni s seboj in prijetni za ljudi okoli sebe. »Pri njih se zorenje nadaljuje tudi v času pešanja. Taki ljudje izgubo dela socialne mreže nadomeščajo z novimi znanci ob vključevanju v nove smiselne dejavnosti. Če pa se človek zagreni, je razumljivo, da se ga vse bolj izogibajo tudi njegovi bližnji.«
Po mnenju sogovornice je dejstvo, da danes v povprečju živimo skoraj dvakrat dlje, kot smo pred sto leti, izjemen razvojni dosežek, individualno pa možnost in privilegij. »Čeprav je pomembno, da imamo dobre podporne sisteme, da se stroka za področje staranja in sožitja razvija ter ustanove posvečajo pozornost obdobju upokojitvenega prehoda, ostaja odgovornost za kakovostno staranje na vsakem posamezniku – za to, ali bo posameznik v starosti dolgo živel ali životaril, namesto njega namreč ne more poskrbeti nobena ustanova, noben sistem in nobena stroka.«
“Upokojitev je kot sanjska služba”
Tega se dobro zaveda tudi eden najaktivnejših in netipičnih upokojenih parov, Bojana Leskovar, novinarka, publicistka, strokovnjakinja za odnose z javnostjo, in Leon Magdalenc, strokovnjak za komuniciranje in marketing ter kolumnist. Ne dovolita si nikakršne zagrenjenosti, ravno nasprotno.
»Upokojitev je kot sanjska služba. Delaš, kar hočeš, čas si razporejaš, kakor hočeš, z največjim veseljem lahko rečeš ne, če se ti česa ne ljubi narediti, in 'plača' prihaja brez zamude,« razmišlja Magdalenc. Zakoreninjene stereotipe o »penzionerjih«, ki počivajo, goltajo zdravila in se dobivajo na baliniščih ali klopcah po parkih, je po njegovem mnenju treba pokopati. »Midva že pripadava generaciji, ki zahteva akcijo, adrenalin in družabno življenje na tristo obratih. In pripadata nam dve največji dobrini ali vrednoti na svetu: čas in svoboda.«
Magdalenc je prepričan, da je v današnji družbi še bolj kot redefinicija tega, kdo je upokojenec, potrebna ponovna opredelitev odnosa do upokojencev. »Pokroviteljski odnos, ki ga izvaja politika v slogu, kaj vse nam daje, je skrajno podcenjujoč. Naj si vsak politik nekam zapiše, da nam ničesar ne daje ali odvzema. Naj se raje ukvarjajo s tem, kako nas uporabiti. Modrost, izkušnje in nakopičeno znanje bi morala izkoristiti vsaka pametna družba oziroma država.«
Za Bojano Leskovar prehod v upokojitev ni bil posebno stresen. Tudi zato, ker je pravočasno ugotovila, da ji bo manjkalo socialno okolje, kar je bila prej služba. »Zato sem si naložila, da se vsak dan s kom srečam. Obnovila sem stara prijateljstva, našla sem nove prijatelje, prijateljice. Z veseljem klepetam o vsem, brez slabe vesti, da mi primanjkuje časa, ker moram domov in zjutraj zgodaj vstati. Ko si enkrat v pokoju in si sam določaš delovne navade, vidiš, kakšno bogastvo je to.« Pogoje za upokojitev je izpolnila nekaj let, preden se je zares upokojila. Ko pa se je, je ugotovila, da ji samo branje ne bo dovolj, in je spet začela pisati – toda brez vsakršne prisile, ne z roki in določenimi temami. Dela iz užitka.
Ne upokojenka, temveč rentnica
Iz običajnega delovnega ritma se postopno umika Majda Kuzma, ekonomistka in vodja marketinga v veliki mednarodni korporaciji, potem ko je v njej dozorela odločitev, da je ob izpolnitvi pogojev za upokojitev čas za spremembe. V podjetjih in drugih organizacijah bi bilo treba po njenem mnenju več pozornosti posvetiti ne samo upravljanju mladih talentov, temveč tudi seniorskega kadra, ki je poln znanja in lahko s svojo izkušenostjo dobro opravi veliko dela tudi ob manjšem številu ur prisotnosti. Takšno prilaganje dela je lahko tudi eden od načinov za podaljšanje delovne aktivnosti. Zase pravi, da ne bo upokojenka, temveč rentnica. »Če rečem, da živim od rente, za katero sem 40 let vplačevala, se počutim nagrajena za opravljeno delo.« V novem obdobju namerava okrepiti dejavnosti, za katere prej ni imela dovolj časa in ki so bolj v skladu z njeno dušo in vrednotami. Argentinski tango in modra fakulteta bosta zagotovo med njimi.
Da je prehod v upokojitev za mnoge lahko zelo težaven, pa opozarja Zdenka Jan, predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije. »Kmalu ugotoviš, da si potisnjen na rob družbenega dogajanja, da si pomemben ravno toliko, kot si lahko koristen. Pogosto o naši generaciji razmišljajo, kot da smo ob upokojitvi izgubili opravilno sposobnost, in celo odločajo namesto nas, pri tem pa pozabljajo, da smo bili še do včeraj morda vrhunski strokovnjaki na različnih področjih. Žal sodobna družba slavi mladost, lepoto, bogastvo, vse tisto, česar upokojenci nimamo. Imamo pa znanje, modrosti, izkušnje, ki jih radi delimo z mladimi in od njih srkamo njihova sodobna znanja,« poudarja sogovornica. Predstavnice društva prosvetnih delavcev, ki je del zveze, so pred časom začele razvijati in izvajati projekt predupokojitvenih dejavnosti, ki so ga predstavile tudi ministrstvu za delo, z željo, da bi odločevalci prepoznali potrebo po sistemski ureditvi tega področja.
Priprava zmanjša zdravstveno tveganje
Da bi bila sistemska ureditev predupokojitvenih priprav smiselna, poudarjajo tudi na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Na tak način se starejši začnejo zavedati lastne moči in kompetenc, kar omogoča kakovostnejšo in dejavnejšo starost, boljšo vključenost v družbo ter zmanjšuje neenakosti. Podatki NIJZ kažejo, da lahko ustrezna priprava pomembno zmanjša tveganje stresa, depresije in osamljenosti po upokojitvi ter spodbuja boljše zdravstvene izide.
»Po prvih 18 mesecih upokojitvene evforije, ki jih imenujemo medeni tedni, pride obdobje praznine, dolgočasja, nastanejo spremembe v socialnih stikih, odnosih z otroki, pojavijo se lahko telesne spremembe, oseba se začne zavedati novega statusa, in če takšno stanje traja dovolj dolgo, se lahko razvije tudi depresivna motnja. Socialna izolacija se povezuje s slabšimi zdravstvenimi izidi, vključno s slabšim duševnim zdravjem (večja verjetnost za razvoj demence), prispeva k slabi samopodobi in slabšemu dostopu do zdravstvenega varstva,« na nujnost obvladovanja tovrstnih situacij opozarja dr. Olivera Stanojević Jerković z NIJZ. Bodoči upokojenci naj bi zato imeli pripravljene osebne načrte za organizacijo lastnega prostega časa, ohranjali socialne stike ali poiskali nadomestne, skrbeli za zdravje in dobro počutje, uživali v konjičkih, se neformalno izobraževali, vključno s spoznavanjem digitalne tehnologije, se informirali o pravicah, upravljanju financ in nepremičnin, si postavljali nove izzive in cilje …
Varčevanje za starost – najbolje že od prve plače dalje
Med pomembnimi vidiki priprav na upokojitev bi moral biti tudi finančni, izpostavlja finančni strokovnjak Mitja Vezovišek, ustanovitelj finančne svetovalne hiše Vezovišek & partnerji. »Po naših izkušnjah ljudje danes že razumejo, da je država vsaj del bremena varne starosti prenesla na ramena posameznika. To pomeni, da četudi sami ne bomo poskrbeli za dodatne finančne vire v starosti, bo naš življenjski standard padel.« Že danes povprečna pokojnina sestavlja le slabih 50 odstotkov prihodkov v času zaposlitve.
Kaj je alternativa? Vezovišek izpostavlja osnovno pravilo 80/10/10, ki pomeni, da bi morali, po možnosti že od prve zaposlitve dalje, del svojih prihodov začeti dajati na stran. Za tekoče stroške naj bi porabili največ 80 odstotkov prihodkov, najmanj deset naj bi jih privarčevali za kratkoročne, najmanj deset pa za dolgoročne cilje. Če je tako urejen osebni proračuna prvi temelj, je drugi ustrezna zaščita, tretji pa ustrezna dolgoročna varčevanja in naložbe. »Skrajni rok, ko je za izboljšanje pokojnine smiselno začeti dolgoročno varčevati približno deset odstotkov prihodkov na mesec, je pri 43 letih. Če začneš kasneje, se delež že tako dvigne, da je vlak za večino že odpeljal.« V tem primeru v izognitev znižanju življenjskega sloga preostane le še zanašanje na mrtvi kapital, ki se skriva v nepremičninah. Prednost današnje generacije, stare 50 let in več, je, da običajno ima tak kapital, a je nanj tudi zelo navezana in ga želi zapustiti dedičem, ne pa unovčiti za kakovostnejšo starost.
Zato smo pri nas še daleč od uporabe mehanizmov, ki so že dobro razviti ponekod v tujini, kot je na primer obratna hipoteka, ki pomeni, da lastnik najame posojilo in v zameno zastavi svojo nepremično, v kateri še naprej živi, banka pa mu do konca življenja izplačuje rento. Po smrti nepremičnino prevzame banka, morebitni presežek pa izplača dedičem. Banka tudi prevzame tveganje dolgoživosti, torej dedičem ni treba doplačati morebitne razlike. Lahko pa dediči posojilo tudi poplačajo in postanejo lastniki stanovanja.
Nepremičnine – neizkoriščeni kapital
»Ob pogostih razpravah o nizkih pokojninah, visokih stroških vzdrževanja lastniških nepremičnin in visoki stopnji tveganja revščine med starejšimi ljudmi je lahko prav lastništvo stanovanja pomembna naložba za varno starost. Vendar pa rezultati naše raziskave kažejo, da večina starejših slovenskih lastnikov stanovanjskih nepremičnin na tak način ne razmišlja,« pravi prof. dr. Boštjan Kerbler, znanstveni svetnik in vodja raziskav na področju stanovanj pri Urbanističnem inštitutu RS. Kapital v obliki nepremičnin torej ostaja neizkoriščen. Raziskava, ki so jo izvedli na Urbanističnem inštitutu RS skupaj s fakulteto za družbene vede, je med drugim pokazala, da nepremičnine starejšim pomenijo samostojnost, neodvisnost, spomin na življenje in dosežke ter dediščino za otroke, kar vse zmanjšuje njihovo pripravljenost za selitev. O selitvah ne razmišljajo niti, če jim (prevelike) stanovanjske nepremičnine predstavljajo breme in bivajo v manj primernih bivalnih razmerah.
Starejši lastniki so zelo nenaklonjeni različnim načinom aktiviranja stanovanjskega premoženja, ki bi jim v starosti zagotavljal vir dohodka ter jim olajšal finančno stisko in ohranjal kakovost življenja. Kot še najbolj sprejemljivo so ocenili prodajo trenutnega stanovanja oziroma hiše in nakup manjšega, ki človeku omogoča, da še naprej ostane lastnik, kar je (očitno) za Slovence sveto. Bistveno manj sprejemljiva je oddaja dela stanovanja ali prodaja in najem (neprofitnega) stanovanja, skoraj povsem nesprejemljive možnosti pa so obratna hipoteka, prodaja stanovanja v zameno za dosmrtno uporabo in izplačilo dosmrtne rente ter prodaja z odloženim prenosom lastninske pravice. Kot se je pokazalo, je vprašanje dedovanja na splošno v Sloveniji glavna ovira za kakršno koli večje uresničevanje koncepta blaginje, ki temelji na premoženju. Je pa raziskava razkrila tudi nekoliko večjo naklonjenosti vsaj eni od možnih rešitev med tistimi, ki so stari od 50 do 65 let, kar kaže, da bi bilo smiselno te produkte začeti sistematično razvijati, predvsem pa bi jih bilo treba ljudem na pravi način in čim obširneje predstaviti.