Na petek, 13., se srečajo eksorcist, psihiater in nadškof,« bi lahko bil uvod v čudno šalo. V Mariboru to ni bila šala. Nadškofija je omenjenega večera organizirala okroglo mizo na temo Obsedenost in bolezen, na kateri so našteti trije razpravljali o izganjanju duhov v 21. stoletju. Tematika je v Slomškovo dvorano privabila več kot sto ljudi.
Kako pojave, ki jih verniki interpretirajo kot duhovne, dejansko pa imajo lahko psihološko ali psihiatrično ozadje, obravnava sodobna medicinska stroka? Tilen Zamuda z oddelka za psihiatrijo UKC Maribor je uvodoma opredelil temeljne medicinske pojme. Psihoza je psihiatrično stanje, sklop simptomov, pri katerem ima človek motnjo v zaznavanju in presojanju resničnosti. Psihoze se pojavljajo pri različnih duševnih motnjah, najpogosteje pri shizofreniji, in nastanejo zaradi prekomernega izločanja hormona dopamina ali prekomerne aktivnosti nekaterih možganskih področij.
Najpomembnejši simptom psihoze so blodnje; to so trdna prepričanja, ki ne temeljijo na resničnosti in so lahko paranoidne ali religiozne. Pri prvih je lahko pacient prepričan, da ga zasledujejo in snemajo, pri drugih blodi, da skozenj govori ali deluje Bog ali hudič oziroma da ima nadnaravne sposobnosti ipd. »Na vsebino blodenj bistveno vpliva kulturno okolje pacienta, zato je bilo nekoč bistveno več religioznih blodenj kot danes,« je povedal psihiater. Verske blodnje imajo danes zgolj še približno 18-odstotni delež.
Hudiča zazna v šestih odstotkih obravnavanih oseb
Cerkev tej medicinski razlagi nadene teološki plašč. V njej imajo ključni položaj podobe padlih angelov – hudobnih duhov, ki se lahko naselijo v človeka. »Njih teologija vidi kot izhodišče zla,« je teoretično teološko ozadje obsedenosti ubesedil upokojeni nadškof Marjan Turnšek. Praktik na tem področju je eksorcist. Uradni izganjalec duhov Nadškofije Maribor je že četrt stoletja duhovnik Marjan Vetrnik.
»Eksorcist je zadnji, ki bo verjel, da je nekdo obseden,« je poudaril Vetrnik. Kar ne pomeni, da se ne srečuje s hudičem. V približno šestih odstotkih obravnavanih primerov zazna hudobnega duha. V človeka hudič vstopi skozi različna mesta. Denimo skozi duhovno rano, ki je nastala v prvih treh letih življenja. Zato je po mnenju eksorcista za otroka škodljivo, če že tako zgodaj hodi v vrtec. Vstopno mesto so tudi naši grehi. Dodatna razlaga je predvidljiva.
»Najpogostejši primer so ženske, ki so naredile splav,« je pojasnil Vetrnik. »Če zatem zapadejo v duševno stisko, jim na psihiatriji dajo zdravilo, ampak zadeva ni rešena, ker niso odpravili greha. Pri meni se spovedo in priznajo krivdo. Svetujem jim mašo za abotirane otroke, včasih morajo pripeljati tudi moža, ki je sodeloval, občasno je potreben še eksorcizem.«
Nekoč so bile intenzivne verske izkušnje napačno prepoznane kot bolezen, danes duševne motnje napačno razglašajo za duhovnost. »Pri religioznih blodnjah so naši pacienti pogosto zelo prepričani o svojem prav, ne dopuščajo možnosti dvoma,« je povedal psihiater Zamuda. Obenem njihova prepričanja niso v skladu z verskim kontekstom. Katolik denimo trdi, da je novi Jezus ali da je poklican od Boga. Pri pristnih verskih izkušnjah je učinek praviloma bolj pomirjujoč, medtem ko pacient pri bolezni izgubi nadzor nad življenjem.
Spiti je morala pet litrov blagoslovljene vode
»Včasih je zelo težko ločiti, ali gre za psihiatrično stanje ali je osebo obsedel zli duh,« je rekel Vetrnik. »Simptomi so si zelo podobni, zato je pomembno sodelovanje in medsebojna pomoč zdravnika in eksorcista.« Na voljo ima tudi več trikov. Klasičen je blagoslovljena voda, ki ne deluje vedno, ker je zli duh prefrigan in se skrije. Na plan ga občasno zvabi s pomočjo latinščine, ki je obsedena oseba ne razume, »hudič pa razume vse«.
Za primer je opisal izganjanje hudiča iz mlajše ženske, ki so mu jo pripeljali v župnišče. Da je v njo stopil hudič, je posumil že župnik. »Ko ji je izročil hostijo, je kričala od bolečine, da jo peče,« se je spominjal Vetrnik. Ženska ni hotela iz avta, kričala in sikala je kot divja zver. Ko so jo vendarle s silo spravili na plan, so ji dali spiti pet litrov blagoslovljene vode. Po dveh urah molitev je prišla k sebi. »Izkazalo se je, da je žal imela za sabo avtobus moških,« je Vetrnik razkril še grešno vstopno točko.
Po njegovih besedah ga tudi zdravniki občasno prosijo za pomoč. Psihiatrična bolnišnica Vojnik naj bi pri njem poiskala nasvet in oceno hospitaliziranega pacienta, ali gre za obsedenost. Vetrnik ni odkril hudiča. »V primeru psihoze naj se poišče pomoč družinskega zdravnika in psihiatra, hkrati je pomembno ne zapirati vrat in izkoristiti vse možnosti,« je dodal psihiater Zamuda. »V procesu psihoterapije bi pacientu utegnila pomagati duhovna oskrba ali eksorcizem, če bi si ga želel in bi bil zaradi svojih posebnosti dojemljiv zanj.«
Splavi so v kliniko priklicali hudiča
»Vedno je dobro sodelovati, ker človek je tako duša kot duh, in če je dobro za duhovno, bo dobro vplivalo tudi na zdravljenje na psihiatričnem področju,« je dodal Turnšek in opomnil, da lahko padli angel »onesnaži« tudi prostor.
Vetrnik je navedel naslednjo izkušnjo: poklicale so medicinske sestre z ginekološke klinike, bile so povsem prestrašene in obupane. Slišale so strašno ropotanje, kot da bi nekdo premikal težke omare. Prižigale in ugašale so se luči in televizija, na oddelku so se čutile opazovane in zasledovane. Vetrnik jim je pojasnil, da so te pojave povzročile s splavi, ki jih izvajajo v kliniki. Zatem se je medicinski kader zbral na večerni molitvi; prišlo je osem sester in dve zdravnici. »Tako goreče in žareče so molile, da se jih je slišalo v vsa nadstropja,« se je spominjal izganjalec. Dale so mu še denar za mašo za splavljene otroke. »Zatem me niso več klicale.«
