Kot je v predlogu za mirno rešitev spora zapisal Lobnik, bi morala država na podlagi zakona o izenačevanju možnosti invalidov najpozneje decembra 2020 zagotoviti, da bi tudi ljudje z invalidnostmi lahko enako kot drugi potniki uporabljali javni medkrajevni potniški promet. To se po njegovih navedbah še vedno ni zgodilo.
Država je pri sklepanju koncesijskih pogodb z avtoprevozniškimi podjetji, ki izvajajo javne medkrajevne linijske prevoze potnikov, v zadnjem javnem razpisu za podelitev koncesij iz leta 2023 odstranila pogoj, da morajo imeti ta podjetja tudi vozila, s katerimi lahko prevažajo ljudi z invalidnostmi. Ob tem je po zagovornikovih navedbah sprejela zavezo, da bo za to skupino potnikov zagotovila drug način prevoza, vendar je ni uresničila.
Ljudje z invalidnostmi tako po Lobnikovih navedbah ostajajo brez možnosti javnega prevoza samo zaradi invalidnosti, saj jih na avtobuse koncesionarjev ne morejo vkrcati. "Na področju javnega prevoza ustvarjanje takih prilagoditev ne pomeni, da mora biti vsak posamezen avtobus prilagojen za prevoz oseb z invalidnostmi. Mora pa biti zagotovljen sistem javnega prevoza, ki tem potnikom omogoča dejansko in učinkovito uporabo javnega prevoza bodisi z dostopnimi vozili bodisi z drugo ustrezno obliko prevoza. Opustitev te dolžnosti je oblika diskriminacije," je pojasnil Lobnik.
Ob tem je opozoril, da je pristojne na nedostopnost javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza opozoril že pred tremi leti. "Ne gre torej za nevednost države, temveč za opustitev dolžnega ukrepanja," je dodal. Dostopnost javnega prevoza je po zagovornikovih navedbah pomembna za dostop do zaposlitve, izobraževanja, zdravstvenih in drugih storitev ter za sodelovanje v družinskem in družbenem življenju.
Zagovornik zato v imenu stranke predlaga, da država prizna obstoj diskriminacije in sprejme ustrezne ukrepe za njeno odpravo. Predlaga tudi 3000 evrov denarnega nadomestila, saj je po njegovih navedbah diskriminacija dolgotrajna in pomeni hujšo obliko diskriminacije s hudimi posledicami za mobilnost stranke in njeno vključevanje v družbo.
Po nekaterih ocenah je v Sloveniji okoli 170.000 ljudi z invalidnostmi, število oseb z gibalnimi omejitvami pa se zaradi staranja prebivalstva povečuje. "Dostopnost javnega prevoza zato ni vprašanje posameznega primera, temveč pomembno družbeno vprašanje, ki zadeva velik del prebivalstva ter vse osebe, ki uporabljajo javni potniški promet," je ocenil Lobnik.
Če mirna rešitev spora ne bo dosežena, bo stranka s pomočjo zagovornika vložila tožbo proti državi zaradi diskriminacije pri dostopu do dobrin in storitev na podlagi osebne okoliščine invalidnosti.
