V UKC Ljubljana so začeli pri operacijah otrok s prirojenimi srčnimi napakami uporabljati minimalno invazivne kirurške tehnike. Na tak način so doslej opravili posege pri treh otrocih, starih od dve do štiri leta, sicer pa jih načrtujejo najmanj dvanajst na leto. Tovrstne operacije olajšajo okrevanje, so izpostavili, ob manjši rani pa je bistveno manjša tudi kasnejša brazgotina.
Cilj vsake minimalno invazivne operacije pri otroku je ohranjati enako varnost, kakršna je zagotovljena s standardnim pristopom, je poudaril Janez Vodiškar, vodja centra za obravnavo bolnikov s prirojenimi srčnimi napakami. V UKC Ljubljana so ta cilj dosegli, je poudaril.
V času operacije srce začasno ustavijo, pri čemer se naslonijo na napravo za zunajtelesni krvni obtok. Za zdaj tako operirajo otroke z »enostavnejšo« srčno napako, v nadaljevanju bodo minimalno invazivne tehnike uporabili tudi ob kompleksnejših.
Tak način zdravljenja pomeni manjšo kirurško poškodbo tkiv, manj bolečin po posegu, hitrejše okrevanje, krajšo rehabilitacijo in boljši estetski rezultat, so našteli v UKC Ljubljana. »To je velik korak naprej,« ugotavlja kirurg Igor Šehić, ki je izpostavil tudi psihološke prednosti manjše brazgotine. Ljubljanski center je res majhen, je dodal, a so rezultati primerljivi z uspešnimi evropskimi centri. Dosežki, kot je uvajanje minimalno invazivnih tehnik, nikoli niso rezultat enega samega virtuoza, ugotavlja strokovni direktor kirurške klinike Ivan Kneževič, ampak dela celotne ekipe. Za tem stojijo leta učenja, priprav in zaupanja med sodelavci, je dodal. Stvari se v tem programu zdravljenj tudi sicer razvijajo v pravo smer, je ocenil generalni direktor UKC Ljubljana Marko Jug.
Spomnimo, v preteklosti je imel ljubljanski program otroške srčne kirurgije hude kadrovske težave. Spremljala so ga tudi nesoglasja med zaposlenimi, vprašanja o varnosti, nadzori in zastoji pri iskanju trajnejših rešitev. Občasno so se pojavljali tudi pomisleki, ali in v kolikšni meri je smiselno ta zdravljenja ob relativno majhnem številu ohranjati v domačem zdravstvu. Na drugi strani so bila prizadevanja, da bi bili v Sloveniji pri tem manj odvisni od zunanje pomoči. V Ljubljani so vseskozi ohranjali tudi ambicije, da bi na dolgi rok vzpostavili regionalni center, na katerega bi se lahko naslanjale še države v soseščini.