Do konca tega meseca bo iz Kranjske Gore in Bovca prek Vršiča vsak dan odpeljalo po šestnajst brezplačnih avtobusov, prav toliko tudi vse septembrske konce tedna, septembra med tednom pa jih bo na voljo po osem. Prvi avtobus iz Kranjske Gore krene ob 4.35, zadnji se iz Bovca vrača ob 21.35. Vožnja na celotni razdalji traja približno dve uri, izstopiti pa je mogoče na kateri koli od sedemnajstih vmesnih postaj, si ogledati naravne in druge znamenitosti, nato pa pot nadaljevati z drugim avtobusom. Sama sem se vkrcala minulo sredo ob 9.35 v Kranjski Gori.
Avtobus je »full«
Voznik, doma iz Paraćina v Srbiji, ki je pred dobrim letom prišel delat v Slovenijo, je moral že na začetni postaji na parkirišču pred tamkajšnjo policijo izobesiti napis »full«. Vseh 43 sedežev se je namreč hitro zapolnilo. Med potniki so prevladovali nemški in češki turisti. Kakih dvajset brezplačnega potovanja željnih obiskovalcev Kranjske Gore je moralo eno uro počakati na naslednji avtobus. Približno toliko jih je želelo vstopiti tudi na glavni kranjskogorski postaji, a se jim je voznik opravičeval, ker to ni bilo mogoče.
Glavnina potnikov je izstopila na Vršiču, na končni postaji v Bovcu pa poleg mene le še štiričlanska družina iz Nemčije. Vožnja je bila razgibana. Naš voznik avtobusa je, čeprav ni domačin, brezhibno izpeljal vseh petdeset serpentinastih zavojev, nekateri v osebnih avtomobilih pa so se na tej cesti pošteno potili in lovili. Eden od njih je ob srečanju z avtobusom deloval, kot bi imel za seboj le dve uri avtošole. Njegovo vozilo je poskakovalo malo naprej, malo nazaj, brisalci so delali na polno, vključene meglenke so po oddajanju svetlobe prekašale celo sicer močno sončno pripeko …
Iz avtodoma snemali nadobudnega kolesarja
Na vršiški cesti mrgoli avtodomov, tudi daljših, kot bi se smeli prevažati po njej, zato ne preseneča, da jih, nasedle v katerem od ostrih zavojev, iz zagate nemalokrat rešujejo gasilci. Eden od sredinih avtodomarskih zmagovalcev je imel francoske registrske tablice. Najprej je zaradi dolžine s težavo jemal zavoje, potem pa je na bolj ravnem odseku za nekaj časa obstal in ohromil promet. Iz vozila je izstopil fantič, z nosilcev snel kolo, si nataknil čelado in se pognal v dolino. Ponosni starši so z avtodomom ves čas vozili za njim, ga snemali, fante pa se je pogosto oziralo, da ne bi bila na posnetkih vidna le njegova zadnjica in hrbet. Ta predstava se je vlekla skoraj od vrha Vršiča pa vse do enega od parkirišč v Kranjski Gori.
Poglavje zase na tej slikoviti gorski cesti so tudi kolesarji, ki jih je skoraj toliko kot avtomobilistov. Toda če so slednji povečini uvidevni in počakajo, da najnevarnejše odseke najprej »obdela« avtobus, za kolesarje to nikakor ne velja. Vozijo se vštric in še na misel jim ne pride, da bi za trenutek sestopili in dali prednost avtobusu. Nasprotno, eden od njih je našemu vozniku z roko odločno nakazoval, naj pelje mimo njega, češ, pojdi že, saj me ne motiš. Dva kolesarja, ki sta med vzponom na Vršič malce počíla ob cesti, pa sta nam ploskala in kazala mišice. Njune geste so dale slutiti, da nas pomilujeta, ker na poti na najvišji slovenski prelaz sedimo na avtobusnem namesto na kolesarskem sedežu.
Opazujejo naravo in trčijo v avto pred seboj
V beležnico sem si na popotovanju od Kranjske Gore do Bovca in nazaj vnesla tudi opazko: kolesarji letijo z Vršiča kot snete sekire. »Letos imamo tukaj toliko prometnih nesreč s kolesom kot še nikoli doslej. Zlasti pri spustu. Medtem ko kolesarji opazujejo lepote, se zaletijo v avto pred seboj,« mi je povedal Damjan Lepoša, komandir kranjskogorske policijske postaje. »Veliko nesreč je zlasti z električnimi kolesi z močnimi baterijami, ki jih ljudje najamejo, jih pa ne obvladajo. Nekateri se poškodujejo že, ko sedajo na kolo ali sestopajo z njega,« je pripomnil komandir.
Na poti od Vršiča proti Bovcu smo pobrali nekaj potnikov. Tujci povečini niso vedeli, da je avtobusni prevoz brezplačen, zato so bili prijetno presenečeni. Pri odcepu za izvir Soče sta v planinski opravi vstopila oči in deklica ter se peljala do Bovca, kjer sta prejšnji dan pustila avto. Dva dni sta namreč planinarila in vmes prespala v kampu. Ker sta bila utrujena, sta se v Bovec vrnila z brezplačnim avtobusom, za katerega je gospod dejal: »To je super stvar.«
Brr, kako mrzla je Soča
Od končne postaje sem se peš napotila v dva kilometra oddaljeno vasico Čezsoča, da bi preverila utrip ob reki Soči, krasni bistri hčeri planin, kot jo je opisal pesnik Simon Gregorčič. Pod mostom je bilo precej živahno. Večina ljudi je poležavala v senci ali na soncu, nekateri so veslali v kanujih, drugi v raftih, tretji na supih, med redkimi kopalci pa so prevladovali otroci. Odrasli so bolj ali manj le glasno stokali: »Brr, kako mrzla je voda.«
Ko sem se vrnila na bovško avtobusno postajo, sem naletela na kaos. Tam je na brezplačni prevoz proti Vršiču čakalo kakih trideset ljudi. Avtobus bi moral odpeljati ob 13.30, vendar ga ni bilo od nikoder, prav tako ni bilo nikogar, ki bi zbeganim tujim turistom dal kakšno koristno informacijo. Z desetminutno zamudo je iz vršiške smeri sicer pripeljal avtobus, toda voznik (po rodu Filipinec, ki prevladujejo) je, ko so potniki izstopili, pritisnil na obvestilo »v garažo«. Povedal je tudi, da potrebuje zamenjavo in da bo naslednji avtobus odpeljal čez eno uro. Večina čakajočih se je po tej informaciji razkropila po Bovcu, saj je bila vročina neznosna, avtobus pa je na njihovo smolo prispel že čez deset minut, zato nas je vstopila le peščica.
Rekorden obisk v zgodovini posoškega turizma
Voznik, Slovenec, je bil zaradi zamude precej nervozen in slabe volje. Razvedrili so ga šele temni oblaki, ki so se kmalu po tistem, ko smo zapustili Bovec, nagrmadili nad nami in nam poslali obilno pošiljko dežja. Voznik avtobusa je te prizore med prav nič umirjeno vožnjo in izjemno gostim prometom večkrat ovekovečil s fotoaparatom na mobitelu. Ali je to, sedeč za volanom, počel tudi na vršiških serpentinah, ne vem, saj sem v Trenti izstopila. Ustavila sem se v informacijskem središču Triglavskega narodnega parka.
Parkovni vodnik Edvin Kravanja je napovedal, da bo letošnja turistična sezona v Posočju zagotovo rekordna. »V vsej zgodovini, če bo šlo tako naprej,« je pripomnil. Obisk je bil po njegovih besedah zelo dober že maja in junija, trenutno pa je enormen. Kako to? »Razporeditev praznikov je bila ugodna, vreme je lepo, poleg tega Evropejci zaradi negotovih varnostnih razmer manj letijo na Bližnji vzhod in nižje dol,« je ocenil sogovornik. Za brezplačne avtobuse, ki vozijo vsako uro, je dejal, da so zaradi velikanskega navala na posoške naravne znamenitosti in pomanjkanja parkirišč izjemno pozitivna pridobitev. »Letos so brezplačni, kaj bo prihodnje leto, pa bomo videli,« je še poudaril.
Pol milijona evrov za brezplačne avtobusne povezave
Z vprašanji, zakaj odločitev o brezplačni avtobusni povezavi Kranjske Gore in Bovca, kdo jo financira in ali bo na voljo tudi prihodnje leto, sem se obrnila na županjo Kranjske Gore Henriko Zupan. Povedala je, da brezplačne avtobusne prevoze organizira in tudi v celoti financira Družba za upravljanje javnega potniškega prometa (DUJPP), torej državni proračun. Ocenili so, da naj bi ta projekt, ki je stekel junija, končal pa se bo 30. septembra, stal okoli pol milijona evrov.
Brezplačno avtobusno povezavo so vzpostavili zato, da bi čim več ljudi spodbudili, naj gredo na to pot z javnim prevozom, kajti na Vršiču še vedno potekajo gradbena dela (država tam ureja parkirišča in vse potrebno za umiritev prometa), zato je parkiranje na tej izjemno priljubljeni turistični točki trenutno prepovedano. A le na obcestnih prometnih znakih. Voznikov, ki prepovedi ne spoštujejo, namreč ne manjka.
Prenovljen prelaz bo lep, vendar nefunkcionalen?
»Leta 2022 je bil na prelazu popoln zastoj. Pet vozil je stalo vzporedno in nihče ni mogel ne naprej ne nazaj. Ko sem prevzela župansko funkcijo, sem sosednji občini predlagala ureditev redarske službe na Vršiču. Ker gre za državno cesto, redarji tam nimajo nobenih hudih prisojnosti, lahko pa vsaj malo urejajo promet in skrbijo za prevoznost. Potem smo se začeli pogovarjati z državo, ali bodo naredili kaj za ureditev prometnega režima na Vršiču,« je pojasnila županja in spomnila, da je prvoten državni načrt tam predvidel tristo parkirišč, a so po tistem, ko so svoje mnenje povedali Triglavski narodni park, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Zavod za varstvo narave …, njihovo število oklestili na okoli 90.
»Zavedam se, da to ni optimalno. Povedali smo, da je to absolutno premalo, nismo pa blokirali tega projekta, ki ga v celoti financira država,« je dejala Zupanova.
»Pojdimo se turizem in ne uničujmo še tega, kar imamo«
»Pred dvema letoma, preden so začeli gradbena dela za umirjanje prometa, je bilo na vrhuncu sezone na gori okoli tisoč avtomobilov, zdaj bo le nekaj čez devetdeset urejenih parkirišč. To pomeni, da nam bo promet močno padel. Že letos se nam pozna pri dnevnih gostih. Včasih so obiskovalci parkirali na prelazu, si šli kaj ogledat, denimo kamniti obraz ajdovske deklice, nato so prišli k nam kaj pojest in popit. Zdaj tega ni. Za nekaj minutk se ustavijo pri hiški s spominki, se poslikajo in gredo naprej. Že letos se nam konkretno pozna, kaj bo pozneje, ko bodo delale zapornice, pa si ne znamo predstavljati,« je potožil Anže Plevel, oskrbnik Tičarjevega doma na Vršiču, ki ima te dni zasedenih vseh 64 postelj. V veliki večini gostijo tujce. Plevel odločevalcem svetuje: »Vršič je že od nekdaj turistična točka. Poskrbimo za zadostno število parkirišč, kot to počno drugod po Evropi. Pojdimo se turizem in ne uničujmo še tega, kar imamo.«
Županja Kranjske Gore pa razmišlja o potrebi po morebitnem omejevanju turističnega obiska. »Menim, da bomo morali izračunati nosilno zmogljivost naših območij. Ali bomo to naredili posebej za Vrata, Vršič, Tamar in Martuljške slapove, ne vem. Toda če hočemo ohraniti naravo, bo nekaj treba ukreniti,« je dejala. Na vprašanje, kdaj se je začel takšen naval turistov, je odgovorila: »Prineslo ga je obdobje družbenih omrežij. Večina ljudi ne gre več v naravo, da bi uživali, ampak zato, da bi se tam fotografirali in to nekje objavili. Oktobra lani, ko smo na Vršiču poskusno spustili zapornice, je bil tranzit dopuščen, parkiranje pa je bilo omejeno. Toda kljub temu smo na območju Vršiča našteli 1470 vozil. Tam so bila samo zato, da so se ljudje na Slemenovi špici fotografirali z zlatimi macesni in mogočnim Jalovcem v ozadju.«