Ministrstvo za zdravje je prejšnji teden dalo v javno obravnavo dolgo pričakovani predlog pravilnika o poklicnih boleznih. Vanj so uvrščene bolezni, ki jih povzročajo nevarne kemične snovi, kakršne so denimo benzeni, fenoli, pesticidi, ter bolezni, ki jih povzročajo fizikalni dejavniki, med drugim okvare sluha zaradi hrupa, in bolezni, ki nastanejo zaradi bioloških dejavnikov, kot so razne nalezljive bolezni, ki se prenašajo prek ljudi in živali. Med poklicnimi boleznimi so navedene bolezni dihal (teh je največ), med drugim silikoza, poklicna astma, razna pljučna obolenja, potem kožne bolezni in kožni raki, ki jih povzročajo strupene in alergene snovi, ter bolezni gibal, denimo okvara meniskusa in sindrom zapestnega prehoda.
Medtem ko je delodajalec po sedanjem sistemu moral delavca ob sumu na poklicno bolezen sam napotiti na diagnostiko in verifikacijo poklicne bolezni ter postopek plačati iz lastnega žepa, bi po novem stroške ugotavljanja poklicne bolezni nosil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), postopek pa bi predlagal delavec. Verifikacijo bo izvedel od delodajalca neodvisni specialist medicine dela, končno besedo pri potrditvi poklicne bolezni pa bo imela tričlanska nacionalna komisija. Pogoj za določitev poklicne bolezni bo nedvoumno dokazana vzročna povezava med boleznijo s seznama in daljšim neposrednim vplivom delovnih razmer na delovnem mestu.
Predlog pravilnika bo v javni obravnavi do 20. aprila. Veljati bo začel petnajsti dan po objavi v Uradnem listu, uporabljati pa se bo začel devet mesecev po uveljavitvi.
Delodajalce skrbijo odškodnine
Delodajalske organizacije novemu pravilniku že dlje časa nasprotujejo in opozarjajo na njegove škodljive posledice. V Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS) celo menijo, da bi sprejetje pravilnika ogrozilo obstoj številnih malih podjetij. »Na seznamu bolezni v tem pravilniku so tudi bolezni, ki so posledica elektromagnetna sevanja, bolezni gibal, različna mišična obolenja, za katera pa vemo, da lahko nastanejo tudi zunaj delovnega okolja,« pojasnjuje predsednik OZS Branko Meh.
Obrtniki in podjetniki sistemskemu reševanju problema poklicnih bolezni menda ne nasprotujejo, vendar menijo, da bi morali najprej sprejeti in urediti področje zdravstvene in pokojninske zakonodaje, ki bi zagotovila ustrezne varovalke za preprečitev zlorab in nedokazanih odškodninskih zahtevkov. Delodajalci predlagajo, da se odškodninska odgovornost delodajalcev v primeru regresnih zahtevkov zdravstvenega in pokojninskega zavoda do delodajalcev terja le v primeru, če je do škodnega dogodka prišlo zaradi velike malomarnosti ali naklepa, in da se za odškodninsko odgovornost določi limit.
»Delodajalcem ni mar za zdravje delavcev«
»Seznam poklicnih bolezni je tak, kot ga predpisuje EU, in ožji od tega, kar priporoča mednarodna organizacija dela ILO,« pojasnjuje Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela v ljubljanskem UKC. Prepričana je, da je v pravilniku dovolj varovalk, ki lahko, če med boleznijo in izpostavljenostjo na delovnem mestu ni povezave ali je ta premajhna, postopek ustavijo. »Gre za dobro preverjanje. Če mu delodajalci ne verjamejo, potem ne verjamejo stroki,« pravi.
Po njenem mnenju delodajalci ugotavljanja poklicnih bolezni ne bi smeli sprejemati kot grožnjo, temveč kot priložnost za prepoznavanje tveganj na delovnih mestih ter za izhodišče pri načrtovanju in izvajanju ukrepov za preprečevanje poklicnih in drugih bolezni. »Zato je izjava, da bi propadli, če se bo pri njih odkrilo, da povzročajo poklicne bolezni, škandalozna. Tako odkritega priznanja o tem, kako nepomembno je zdravje delavcev za delodajalce, še nismo slišali,« je ogorčena Dodič-Fikfakova.
Velika prepreka do odškodnine so sodišča
Zaradi neustrezne zakonodaje je v Sloveniji med več kot milijonom primerov bolniških odsotnosti priznanih le od 20 do 30 primerov poklicnih bolezni na leto, večinoma povezanih z azbestom. Glede na primerjave z drugimi državami EU bi jih po ocenah Kliničnega inštituta za medicino dela moralo biti okoli 800 na leto.
Čeprav je Dodič-Fikfakova prepričana, da bo uveljavitev pravilnika pomenila velik korak, pa tudi ta po njenem mnenju ne prinaša najboljših rešitev. »Pravilnik je napisan tako, da bo poklicna bolezen zgolj diagnoza, mnenje, ne pa tudi osnova za izplačilo odškodnine. Če bo delavec želel odškodnino, bo moral na sodišče, tam pa bo mnenje komisije le eno od mnenj. Sodišče bo za njegovo potrditev zahtevalo tudi izvedence medicinske stroke, ti pa se po mojih izkušnjah velikokrat ne strinjajo z mnenjem komisije. Dodaten problem je, da so postopki pred sodišči dolgotrajni in dragi, kdo je v njih močnejši, pa vemo – tisti, ki ima več denarja in boljšega odvetnika,« opozarja Dodič-Fikfakova.
Sama meni, da bi lahko odškodnine znašale podobno kot pri poklicnih bolezni zaradi azbesta, ki so tudi edine ovrednotene. Za pljučnega raka in mezoteliom je predvidenih približno 50.000 evrov, za azbestozo 23.000, za benigne pljučne kronične bolezni pa okoli 13.000 evrov.
