Ko sta Jan in Petra pred letom dni obiskala klinični oddelek za reprodukcijo na Ginekološki kliniki v Ljubljani, sta bila stara 33 in 34 let. To so leta, ko pari najpogosteje obiščejo kliniko. Zaradi zdravstvenih težav v mladosti in tudi svoje starosti sta želela preveriti, ali bi lahko imela težave s plodnostjo, potem ko sta se skoraj leto dni trudila, da bi zanosila. Jan je opravil dva spermiograma in rezultati niso bili dobri. Oblil ga je hladen pot, njegovi spermiji so nepravilnih oblik, se ne premikajo in jih je premalo. Otroka bo sicer lahko imel, a je verjetnost, da se to zgodi po naravni poti, zelo majhna, učinkovitega zdravljenja za tovrstno neplodnost ni. Zato sta se s partnerico odločila za oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP).
Ko zmanjkuje časa
V Sloveniji postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo krije osnovno zdravstveno zavarovanje, izvajajo pa jih v univerzitetnih kliničnih centrih v Mariboru in Ljubljani ter v bolnišnici Postojna. Leta 2019 je bilo opravljenih 3092 teh postopkov, leto kasneje 2552 in lani 2794, največ prav v obeh kliničnih centrih. Tudi med epidemijo je delo tam potekalo praktično brez zamud, v ljubljanskem UKC so leta 2019 opravili približno 1250 svežih postopkov OBMP, predlani 1100 in lani ponovno 1250 svežih postopkov, enako kot pred epidemijo. Samo za mesec dni, ko je bila marca 2020 razglašena epidemija, so prekinili postopke OBMP, nato so pare začeli ponovno vključevati.
Na prvi pregled čakajo pari od 14 dni, če imajo napotnico za zelo hitro, do šest mesecev. »Pri neplodnosti gre namreč za situacijo, ko se z odlaganjem začetka zdravljenja zmanjšajo možnosti za zanositev. To se zgodi predvsem zaradi staranja ženske, saj je pri njih starost tisti dejavnik, ki najbolj vpliva na uspešnost zanositve,« je povedala Nina Jančar, vodja oddelka za OBMP na Ginekološki kliniki v Ljubljani.
Zaradi zaprtja države leta 2020 so morali tudi na mariborskem oddelku za reproduktivno medicino in ginekološko endokrinologijo prekiniti dejavnost, število postopkov se je takrat znižalo za 20 do 30 odstotkov, toda že lani se je vrnilo v čas pred epidemijo. »Problem je, da še vedno delujemo v prostorski stiski, ker so naš oddelek zasedli kovidni bolniki, zmanjšala se je dostopnost do operacijskih dvoran. Zato je program kirurškega zdravljenja neplodnosti zelo okrnjen, primanjkuje anesteziologov, čakalna vrsta za prvo obravnavo v naši ambulanti pa je od tri do štiri mesece,« je brez olepševanj povedal Milan Reljič, predstojnik oddelka.
Zaprtja, zamude in čakanja pa so nekaj, kar pari, ki se soočajo z neplodnostjo in čakanjem na oploditev z biomedicinsko pomočjo, najmanj potrebujejo. Če kaj preganja večino njih, je čas. Veliko žensk se namreč čedalje kasneje odloča za naraščaj. Povprečna starost, ko ženska obišče ginekološko kliniko za zdravljenje neplodnosti in je vključena v postopke OBMP, je 34 let in se povišuje.
Kot razloži doktorica Jančar, se plodnost ženske začne zmanjševati pri 32 letih in se drastično zniža, ko dopolni 37 let. Po 40. letu se viša odstotek spontanih splavov zaradi kromosomskih napak, ki so posledica stare jajčne celice. Stopnja spontanih splavov je pri starosti 43 let že od 80 do 100 odstotkov, po 45. letu pa praktično nobena ženska ne zanosi z lastnimi jajčnimi celicami, pove Nina Jančar.
Pri nas naj bi bilo od 10 do 15 odstotkov parov neplodnih, vsak sedmi par pa potrebuje pomoč pri zanositvi. Toda pri tem podatku je treba biti pazljiv. »Če vzamemo žensko s 30 leti, je vsak deseti par neploden, če žensko s 40 leti, pa že vsak četrti. Zato je ta podatek odvisen individualno od starosti. Je pa dejstvo, da prihajajo na kliniko vedno starejše ženske, kar je zaskrbljujoče,« pojasnjuje Reljič. Kar 20 odstotkov žensk, ki prvič obiščejo mariborski oddelek za reprodukcijo, je starejših od 40 let.
»To je obdobje, ko je plodnost že bistveno zmanjšana in obstaja realna možnost, da bo zdravljenje neuspešno, kljub temu da uporabimo vse najsodobnejše načine in metode zdravljenja. Tega se ženske preprosto ne zavedajo in si predstavljajo, da bomo lahko s sodobnimi načini zdravljenja in zunajtelesne oploditve nadoknadili zmanjšano plodnost, ki je posledica starosti, a ni tako,« ozavešča Reljič.
V starosti 40 let je povprečna možnost za rojstvo otroka od 15 do 20 odstotkov, medtem ko pri 45. letu le še odstotek ali dva. Ne le pri nas, povsod po velikih podatkovnih bazah o uspešnosti zunajtelesne oploditve je tako, pojasni Reljič.
Neplodnost moških
Starost je težava, ki zadeva predvsem ženske, saj moški ohranjajo plodnost pozno v starost, vendar slednje dandanes pestijo druge težave. Vzroki za neplodnost so enakomerno porazdeljeni med moške in ženske in čeprav se na naših klinikah vedno trudijo ugotoviti vzroke zanjo in jih tudi odpraviti, vedno to ni mogoče. Ali je nemogoče odkriti vzrok neplodnosti ali je bilo zdravljenje neuspešno. Takrat par napotijo na postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo.
Na mariborskem oddelku za reproduktivno medicino opažajo, da je približno pri četrtini parov vzrok neplodnosti pri ženski, pri četrtini pri moškem, pri četrtni pri obeh spolih, medtem ko pri preostanku parov vzroka neplodnosti ne ugotovijo. Če se je torej nekdaj predstavljalo, da je neplodnost bolj stvar žensk, potem je danes jasno, da je neplodnost enakomerno razporejena med oba spola. Reljič se v svojem 25-letnem delovanju na tem področju spominja, da so prihajali na oddelek pari, ko je bila ženska popolnoma pregledana, moški pa ni želel opraviti niti osnovnega spermiograma, ki velja za popolnoma neinvaziven poseg. Sedaj je drugače, dovolj veliko pa je zavedanje, da je moški vzrok za neplodnost zelo pomemben, neplodnost pa je sorazmerno enostavno odkriti. Zato preiskavo s spermiogramom opravijo že na začetku. A kaj točno povzroča neplodnost pri moških, to ostane velikokrat nepojasnjeno.
»Vzroki so lahko genetski, to so kromosomske nepravilnosti, motnje v spuščanju testisov. V tem primeru lahko pride do okvare zarodnega epitela, iz katerega nastanejo semenčice. Tu so še škodljivi vplivi okolja in poklicna tveganja. Moški, ki delajo na vročini ali s kemikalijami, lahko imajo slab spermiogram. Tudi nezdrav način življenja lahko povzroča slabšo kakovost semenčic. Zato moškim svetujemo, da prenehajo s kajenjem in ne pretiravajo z alkoholom, nosijo ohlapno spodnje perilo, se izogibajo savnam, džakuzijem ter vzamejo kakšno multivitaminsko nadomestilo, če nimajo uravnotežene prehrane. Toda v večini primerov je slaba kakovost semenskega izliva posledica nečesa, kar se je dogajalo že v njihovem otroštvu ali ko so bili še zarodki v maternici ter je bila njihova mama ali oni kasneje izpostavljeni hormonskim motilcem ali virusnim infekcijam, ki so poškodovali zarodni epitelij. Kar torej lahko naredijo moški sami, je, da imajo zdrav način življenja, mi pa lahko pomagamo njihovim semenčicam oploditi jajčno celico partnerice s postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo,« razloži doktor Reljič.
Raziskava, objavljena leta 2017 v reviji Human Reproduction Update, ki se je podrobno ukvarjala prav z moško neplodnostjo, je pred petimi leti razburila javnost. Študija je namreč pokazala, da sta se v zadnjih 40 letih koncentracija in skupno število semenčic pri moških v zahodnem svetu, to je v Evropi, Severni Ameriki, Avstraliji in Novi Zelandiji, znižala za polovico.
Toda Reljič, dobro seznanjen z raziskavo, pomirja: »Izjemno težko je primerjati načine določanja semenskih izlivov in koncentracij pred 40 leti in sedaj. Težko je tudi reči, kakšna populacija je bila res zajeta v analizi. Toda kljub temu da je objektivno težko presoditi, bi lahko bila zmanjšana kakovost semenskega izliva predvsem posledica onesnaženja in hormonskih motilcev, ki zmotijo razvoj germinativnega epitelija, ko je moški zarodek še v fazi embriogeneze. Kar se torej dogaja danes, se bo poznalo na plodnosti moških šele čez 30 let. Vemo pa, da so bile ekološke razmere pred 30 leti slabše kot sedaj, zato ni nujno, da se bo ta padec v kakovosti moškega semena nadaljeval. Kajti ravno v manj razvitih državah Afrike in Azije, kjer pred 30 leti še ni bilo toliko onesnaženja, za zdaj ne opažajo padca moške plodnosti. To ne more biti povezano z genetiko, ampak je lahko posledica načina življenja. Druga razlaga pa je tudi, da je lahko način določanja spermiogramov v manj razvitih državah drugačen kot pri nas.«
Kar se je dr. Milan Reljič naučil v vseh letih delovanja v medicini, je, da nič ni črno-belo, da je vmes veliko odtenkov sivine in da v medicini nikoli ne smeš reči ne. »Pri možnosti zanositve nikoli ne rečemo 'pri vaju ni možno, da bi prišlo do zanositve', četudi vemo, da je to praktično nemogoče. Vedno se izražamo v neki verjetnosti, ker nas je že marsikaj presenetilo. Zanosile so že ženske, ki so bile uvrščene na čakalni seznam za darovane jajčne celice v tujini, a so nato zanosile po naravni poti,« je dejal Milan Reljič.
Tudi Jan in Petra sta trenutno v postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Ali jima bo ta prinesla želenega otroka ali ne, ne vesta gotovo. Gotovo pa je bilo bistveno, da sta se ves čas odkrito pogovarjala in pogovorila o možnosti imeti ali ne imeti otroka ter da dojemata neplodnost kot vsako drugo bolezen, ki se lahko zgodi komur koli. Danes se namreč s pomočjo biomedicine rodi kar pet odstotkov otrok pri nas.
