Vse manj izkoriščamo dobrine, ki jih dajejo gozdovi

Smola in njena uporabnost

Smola je gosta tekočina, ki jo izloča drevo, če je poškodovano. Smola prekrije ranjeno mesto in ščiti drevo pred boleznimi in škodljivci. Je eden najpomembnejših postranskih gozdnih proizvodov. Drevesna smola je bila do leta 1960 zelo iskana surovina, potem jo je začela vse bolj nadomeščati nafta. V kemičnem pogledu je raztopina smolnih kislin v terpentinovem olju. Prav terpentin in kolofonija sta bili pomembni surovini za kemično industrijo. Iz terpentinovega olja so izdelovali zdravila, umetno kafro, različne kemične proizvode, topilo za lake, barve in masti, uporabljali so ga tudi kot primes pri izdelavi umetne gume.

Kolofonijo so uporabljali pri izdelovanju laka, firneža, mila, papirja, linoleja, izolacijskega materiala v elektroindustriji, raznovrstnih smol, kreme za čevlje, voska za parkete in gonilne jermene, pečatnega voska, tiskarskega črnila, nitroceluloze itd. V zadnjem obdobju narašča povpraševanje po naravnih surovinah in tu bi lahko svoje mesto našla tudi smola.

Smolo so izkoriščali že stari Grki, Perzijci in Egipčani in iz nje znali pridobivati terpentinovo olje ter kolofonijo. V srednjem veku je bila pionir smolarjenja južna Francija, v novem veku pa Amerika, ki je s pomočjo suhe destilacije in s parjenjem zmletih lesnih ostankov iglavcev pridobivala smolo ter iz nje terpentinovo olje, ki je imelo velik pomen v kemični industriji. Poleg tega so v severni Ameriki tudi smolarili. V Evropi so v tem obdobju smolarili predvsem na črnem in alepskem boru v deželah ob Sredozemskem morju: predvsem v Franciji, pa tudi Španiji, na Portugalskem in v Grčiji.

Na območju današnje Slovenije je v letih 1930 in 1938 na Dravskem polju Walter Bark po svoji metodi smolaril na rdečem, črnem in gladkem boru. V slovenskem Primorju pa je neka italijanska družba leta 1938 začela pridobivati smolo za vojne namene, najprej na francoski način, od leta 1940 pa na nemški.

Čas po drugi svetovni vojni je bil čas pomanjkanja, čas podržavljenja obrtnih in proizvodnih obratov, trgovin, stavb, zemljišč, gozdov. To je bil čas, ko je bilo treba obnoviti, kar je bilo med vojno porušenega, to je bil čas industrializacije države in množičnih akcij, od političnih do delovnih. To je bil čas pomanjkanja deviz. To je bil čas, ko je želela oblast za vsako ceno doma priskrbeti surovine za obratovanje podržavljenih podjetij.

S pomanjkanjem surovin se je srečevalo tudi podjetje Pinus Rače, ki zato ni moglo izkoristiti svojih proizvodnih kapacitet. V Račah pri Mariboru je bilo leta 1862 ustanovljeno podjetje za proizvodnjo špirita, drož in kvasa. Po nastanku Kraljevine Jugoslavije se je podjetje preimenovalo v Tovarno za špirit in drože, d. d., Rače. Konec leta 1935 je podjetje dobilo ime Pinus, kar kaže na to, da je njegova glavna dejavnost postala predelava smole. Ta tovarna je pred vojno dnevno predelala 5000 kilogramov smole, po vojni, ko so se pri obnavljanju domovine trudili, da bi izrabili vse možnosti, pa je stala brez haska. Le v enem oddelku so izdelovali kolomaz in kremo za čevlje, glavni del tovarne pa je moral stati, ker ni bilo surovin.

Študije, ki so bile opravljene po osvoboditvi, so ugotovile, da imamo v Sloveniji dovolj borovih gozdov in naravne pogoje, da lahko smolarjenje postane pomembna dejavnost gozdarstva. Za pridobivanje smole sta pomembna predvsem rdeči in črni bor. Črni bor prevladuje v slovenskem Primorju, rdeči bor pa v Prekmurju, na Goričkem, na Dravskem polju ter na prodnatih tleh gorenjske ravnine. Po statistiki iz leta 1933 je bilo v Sloveniji 18.000 hektarjev čistih in 21.000 hektarjev mešanih borovih gozdov, v njih je raslo okoli 6.000.000 dreves, smolarili bi lahko na kakih 360.000 drevesih, kar bi dalo do 1000 ton smole letno. To je omogočal tudi zvezni zakon o gozdovih iz leta 1947, ki je v 20. členu zahteval, da se pred posekom borovi sestoji praviloma smolarijo.

Priprava na smolarjenje in prvi smolarski tečaj

Zadolžitev, da organizira smolarjenje, je dobil Gozdarski prosvetni oddelek ministrstva za gozdarstvo pri Vladi LR Slovenije. Nalogo so zaupali inženirju Martinu Čoklu. Čokl (2010) se v knjižici Iz mojega življenja spominja, da se je znašel v velikih težavah, saj je o pridobivanju smole na fakulteti dobil le nekaj teoretičnega znanja, na ogled praktičnega smolarjenja v takratnih razmerah ni bilo mogoče niti misliti, strokovne literature, z izjemo neke ruske knjižice o smolarjenju, ni bilo.

Bližal se je čas smolarjenja, ki nekako sovpada z vegetacijsko dobo, potrebna temperatura za smolarjenje je vsaj 12 stopinj Celzija. Enajstega marca 1946 je bil pri Državni gozdarski šoli v Mariboru organiziran posvet, na katerem so ugotovili, da bo ob ugodnih pogojih največja ovira pomanjkanje usposobljenih smolarjev, zato so sklenili, da se pripravi smolarski tečaj.

Prvi smolarski tečaj je potekal med 24. in 27. aprilom 1946 na Državni gozdarski šoli v Mariboru. Sedemnajst tečajnikov državnih gozdnih uprav iz vse Slovenije je poslušalo teoretične predmete: smolarska botanika, smolarjenje, uporaba in predelava smole, oskrbovanje borovih gozdov ter smolarska služba. V borovem gozdu državne gozdne uprave v Rušah so imeli tudi praktičen pouk iz smolarjenja.

Postavljeni so bili visoki cilji: približati se produkciji 1000 ton smole letno. Da bi to dosegli, so potrebovali vsestransko podporo, tako politično kot strokovno. Smolnjaki in smola so bili ljudska lastnina, kraja smole in smolnjakov pa prestopek po zakonu o gospodarski sabotaži.

Tovarna Pinus, ki je smolo predelovala, je pri prekmurskih lončarjih naročila okoli 100.000 smolnjakov, pri mariborskih specialnih delavcih pa 1000 smolarskih nožev. To je poslala državnim gozdnim upravam, da so lahko začeli s smolarjenjem. Najprej so začeli smolariti v gozdovih državnih gozdnih uprav v Mariboru, Murski Soboti in Rušah, in to na drevju, ki je bilo leta 1946 ali v letih 1947 ter 1948 namenjeno poseku.

Po tem, koliko let nameravajo drevo smolariti, so ločevali kratkoročno, 4- do 6-letno smolarjenje, ter dolgoročno, 20- in večletno smolarjenje. Na kratek rok so smolarili drevje, ki so ga nameravali posekati v naslednjih letih. Na borih so smolarili z eno do tremi smolinami – odvisno od debeline drevesa – ki so zajemale do dve tretjini obsega. Na dolgi rok pa so smolarili takrat, ko so želeli bor ohraniti skozi daljše obdobje.

V osrednjih časnikih, Slovenskem poročevalcu in Ljudski pravici, ter lokalnih časnikih in na radiu so se dan za dnem vrstile novice o poteku smolarjenja.

Ljudska pravica je 21. maja 1946 v prispevku »Naše gozdno bogastvo daje velik delež za obnovo domovine« poročala: »V Prekmurju in v severnem delu Štajerske so začele državne gozdne uprave konec maja s smolarjenjem. Smolarjenje se vrši letos pri nas prvič v večjem obsegu.«

Še bolj navdušujoč je bil prispevek »Pridobivanje smole nam bo prineslo 30 milijonov dinarjev na leto«, ki ga je Ljudska pravica objavila 28. maja 1946: »Korist, ki jo bomo imeli, če bomo uspešno izvedli načrt o smolarjenju, ni majhna. V primeru, da pridelamo 1.000 ton smole, bodo borovi gozdovi prinesli vsako leto do 30 milijonov dinarjev dohodkov.« Zapisala je še: » Važno je, da bomo spet v enem produktu popolnoma neodvisni od inozemstva.«

Četrtega avgusta 1946 je Pinus dobil prvo pošiljko smole iz slovenskih gozdov. Takole je novico 15. avgusta 1948 pospremila Ljudska pravica:

»Tovarna 'Pinus' v Račah je dobila prvo pošiljko smole iz naših gozdov.

Tovarna za predelovanje smole 'Pinus' v Račah je slavila 4. t. m. nadvse važen dogodek – prejem prve večje pošiljke smole iz naših borovih gozdov na Dravskem polju in Prekmurju. Smola je surovina, ki smo jo pred vojno uvažali iz drugih držav. Iz nje izdelujemo kolofonijo in terpentin. Uvoz smole je bil zdaj nemogoč in tovarna je delala z majhnimi ostanki starega materiala le razne kolomaze. Proizvodi smole so zelo važni za razne panoge naše industrije. Letos na spomlad so začeli prvič pridobivati smolo v naših borovih gozdovih /…/.«

Avgusta 1946 je bil del stenčasa v tovarni Pinus Rače videti takole (Gozdarski vestnik, 1946, str. 70):

»Gozdarski strokovnjaki in gozdni delavci – smolarji – so letos začeli pridobivati borovo smolo iz sedaj res naših svobodnih gozdov. Dobili smo smolo, ki ni ne grška, ne amerikanska niti avstrijska ali francoska, ampak jugoslovanska, slovenska.«

Zaradi suše pa bori niso dali toliko smole, kot so načrtovali. Namesto planiranih 120,6 tone se je iz borov leta 1946 nateklo le 75 ton.

Ministrstvo spodbujalo smolarjenje

Oblasti so ugotavljale, da o smolarjenju in njegovem pomenu za narodno gospodarstvo naši ljudje vedo še premalo. Povsod se je govorilo in razpravljalo o smolarjenju, tudi na številnih konferencah. Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo je izdalo Smolarski priročnik, pripravilo fotoreportažo in filmski žurnal o smolarjenju, priredilo številne razstave o smolarjenju ter izdalo lepak o smolarjenju. Smolarjenju sta namenila veliko novic in tudi daljših prispevkov osrednja slovenska dnevnika Ljudska pravica in Slovenski poročevalec, pa seveda radio in lokalni časniki.

Na Primorskem začnejo smolariti leta 1947. Kraševci niso bili ljubitelji bora, čeprav je bil prav črni bor tisti, ki je omogočil ozelenitev pustega in golega krasa. Prav s smolarjenjem sta se povečala pomen in vrednost kraškega črnega bora, saj je glavni donos borov postala smola, in ne les. V sežanskem okraju so imeli sredi leta 1947 po borovih nasadih zarezanih 10.800 smolin. Imeli so tudi dobro opremljeno postajo, ki je z opazovanjem in spremljanjem ugotavljala najboljši sistem pridobivanja smole. Kljub vremenskim neprilikam, ki so vplivale na donos, so do konca junija nabrali že 900 kilogramov smole. Do konca sezone pa so načrtovali, da je bodo natočili 4500 do 5000 kilogramov. »Pri delu se zlasti odlikujejo smolarji, ki so zaposleni v borovem nasadu v Divači,« je poročal 23. junija 1947 časnik Ljudska pravica.

Na Gorenjskem so začeli smolariti že leta 1946, vendar na komaj nekaj 100 borovcih, do leta 1950 pa se je to število povzpelo že na 10.000 dreves. »Gorenjska ravnina ima na razgibanih terasah veliko sestojev rdečega bora, ki je odlične kakovosti in dobro uspeva na skromnih tleh in prekaša po hitrosti rasti in po uporabnosti lesa vse druge drevesne vrste. Bor daje dobre deske, pilote, drogove, jamski les in pragove, iz iglic pa pridobivamo eterično olje. Danes bi lahko rekli, da so vsi ti proizvodi bora že bolj postranska korist, ki jo imamo od njega, kajti glavno, kar nam lahko da bor, je smola,« so zapisali. Središče smolarskega bazena Gorenjske je bilo Naklo.

Slovenski poročevalec (13. april 1950) je v prispevku »Na Gorenjskem se smolarjenje vedno bolj širi« poročal: »Organizacijo smolarjenja je prevzela država, kajti zadruge ali privatniki nimajo možnosti, da bi poskrbeli za pribor in pravilno smolarjenje. Zato sklepa država s posestniki borovih sestojev pogodbe, na podlagi katerih prepuščajo ti državnim smolarjem smolarjenje v svojih gozdovih.«

Tudi med bori so udarniki

Povojni čas je bil čas udarništva. »Tudi v gozdovih so udarniki«, je 28. avgusta 1947 poročal Slovenski poročevalec z Goričkega, kjer se je smolarjenje v primerjavi z letom prej povečalo za desetkrat. »Letos so Goričanci začeli smolariti tudi v svojih gozdovih, medtem ko so lani smolarili le v državnem. Še lani so bili namreč prepričani, da se bodo zarezana drevesa posušila. Ko pa so smolarjena drevesa spomladi rastla kot druga, so pričeli spraševati, kakšen je vpliv smolarjenja na gozd. In gozdarji so jim takole pojasnjevali: Smolarjenje je neke vrste molža, lahko bi rekli: oddajanje krvi. Drevo da samo toliko soka, kolikor ga more utrpeti, in nikoli ne vsega. Zato drevo ne propade in je mogoče na enem drevesu smolariti tudi po deset let in še več.«

Smolar je imel na skrbi večje število borov, ki jih je dodobra spoznal. »Z drevesi je približno tako, kakor s človekom. Različna so in nikoli ne moreš določiti, kolikokrat ga boš zarezal, koliko ti bo dalo in kdaj bo napolnilo podstavljeni lonček,« je modroval stari smolar, ki je delal v gozdu ob cesti med Bodonci in Gornjo Lendavo. Povedal je, da so tudi med bori udarniki. Tak je eden njegovih borov, ki mu je v tistem letu dal že sedem lončkov smole, medtem ko so jih drugi dali največ pet.

Od ciljev, da bi v Sloveniji letno pridobili 1000 ton smole, in določila v petletnem načrtu za obdobje 1947–1951, po katerem naj bi leta 1951 pridobili 600 ton smole, je dejanska količina pridobljene smole precej odstopala. Eden od razlogov je bil, da so v pretežni meri smolarili le v državnih gozdovih, zelo skromno pa v zasebnih in zadružnih, čeprav je zvezni zakon o gozdovih zahteval, da borove sestoje praviloma podirajo po smolarjenju.

Lojze Kiauta (1953), ki je proučeval ekonomiko smolarjenja, je ugotovil, da so leta 1947 zbrali 84,5 tone smole, leta 1948 119,3 tone, leta 1949 105 ton, leta 1950 140 ton, leta 1951 148 ton in leta 1952 prav tako 148 ton smole. K povečanju količine pridobljene smole v letu 1948 je pripomoglo povečano število smolarjenih dreves, padec v letu 1949 je bil posledica neugodnega vremena, skrajšanja sezone in slabe organizacije dela, dvig po letu 1950 pa posledica plačevanja dela smolarjev po učinku.

Najprej so vsi smolarji dobivali enako mesečno plačo, vendar so kaj hitro spoznali, da je treba plačo vezati na količino pridobljene smole. Povprečni donosi po smolarju so se po uvedbi akordnega dela povečevali z 941 kilogramov leta 1950 na 1023 kilogramov leta 1951 in 1204 kilogramov leta 1952. Velike razlike so bile tudi med posameznimi smolarji. Največ smole je v sezoni 1952 oddal smolar Alojz Savinc iz Podbrezja na Gorenjskem, in to kar 2050 kilogramov; obdeloval je kar 1615 smolin in imel povprečen donos na smolino pri rdečem boru 1,27 kilograma. Da bi si povečali zaslužek, so smolarji vzeli v obdelavo čim več smolin oziroma dreves in pritegnili k opravljanju lažjih in manj zahtevnih del svoje žene in otroke.

Pokazale pa so se tudi slabosti akordnega sistema. Dogajalo se je, da so v tovarno dovažali sode smole, pomešane z vodo, kamenjem, lončki ipd. Ko so poleg količine upoštevali tudi kvaliteto, se je odstotek terpentina s 16 odstotkov leta 1950 dvignil na 21 odstotkov leta 1952, kar je bilo nad evropskim povprečjem.

Po plačilu smolarjev na količino oddane smole se je leta 1950 dvignil povprečen donos na smolino na en kilogram, leta 1951 na 1,15 kilograma in leta 1952 na 1,30 kilograma. Leta 1952 je bil donos smole na smolino pri črnem boru (1,38 kilograma) za dobro desetino večji kot pri rdečem boru (1,23 kilograma). Največji povprečni sezonski donos na smolino je dosegel smolar Rudi Slamič v bližini Komna, in sicer 2,31 kilograma na črnem boru. V primerjavi s preostalimi republikami je Slovenija močno prednjačila, saj so bili povprečni donosi na smolino v drugih republikah le od 0,33 kilograma v Srbiji do 0,90 kilograma na Hrvaškem.