»Zjutraj pridejo delavci, ostanejo do 16. ure in še dlje ter tolčejo, tolčejo. Z udarnim kladivom podrejo vso steno in vse se trese. V svoji bližini sem doživela, da so čez balkon v zgornjem nadstropju metali odpadni material na zelenico. Enako so počeli z odpadno vodo, ki so jo iz polnih veder zlivali čez balkon… Seveda to še sploh ni vse – tu so še izbijanje ploščic v kopalnicah in straniščih, zamenjava vodovodnih cevi, popolna prenova in zazidava balkonov, ustvarjanje teras pri kletnih stanovanjih s pripadajočo nadstrešnico, z udarnim kladivom v beton preluknjana stena za dva čisto na novo ustvarjena okenčka, zamenjava radiatorjev… Skratka, blok je preluknjan kot bohinjski sir.«
Tako je v Dnevnikovih pismih bralcev pisala Cvetka Pezdič iz Radovljice, ki v svojih opažanjih še zdaleč ni edina. Po oceni gradbenega inženirja in vodje delovne skupine za rekonstrukcije objektov pri Inženirski zbornici Slovenije Dejana Prebila prenove stanovanj potekajo malone v vsakem bloku. Med drugim tudi zato, ker bo polovica stanovanjskega fonda v Sloveniji v nekaj letih stara več kot pol stoletja, stavbe oziroma gradbene materiale v njih pa je treba po 50 letih običajno prenoviti ali zamenjati. Za tolikšno življenjsko dobo so namreč projektirani in grajeni.
Gradbena dela kot privilegij
Toda gradbena dela v stanovanjih v blokih ne bi smela biti splošna pravica, ampak v urejenem postopku podeljen privilegij, je v eni svojih kolumn na spletnem portalu Ius-info opozoril ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem Andraž Teršek. »Rušenje sten, žaganje in druga mizarska dela in podobne vrste absolutističnega stanovanjskega nasilništva bi morali biti prepovedani, dovoljeni pa le ob izrecnem dovoljenju, danem v sistemsko urejenem postopku in ob obstoju stvarno posebej utemeljenih razlogov,« je Terškov predlog, kako pravici stanovalcev do zasebnosti, miru in mirnega družinskega življenja zagotoviti prednost pred željo posameznika, da se znebi določene stene v stanovanju.
»Že v tem trenutku bi morala policija za vsako celodnevno, posebno pa za več kot 14 dni trajajoče gradbeniško nasilje v bloku izrekati globe zaradi motenja javnega reda in miru. Sodišča bi morala sprejemati in prednostno obravnavati tožbe zaradi motenja posesti in posega v zasebnost. Sklicujoč se pri tem neposredno tudi na ustavo in pravice do osebnega dostojanstva, zasebnosti in družinskega življenja. Sprejemati in resno obravnavati bi morala tudi odškodninske tožbe iz tega naslova, ob tem pa prisojati sorazmerno visoke odškodnine,« potrebne ukrepe našteva pravnik.
Obrtniki niso strokovnjaki za statiko
A če je njegova skrb osredotočena na moteči hrup in pravico stanovalcev do miru, Dejan Prebil svari pred nevarnim zniževanjem mehanske odpornosti in stabilnosti objekta, ki lahko v skrajnem primeru vodi v njegovo porušitev. Prenov se stanovalci lotevajo tudi v blokih, ki že sami po sebi ne ustrezajo zahtevam predpisov za nove objekte. »Po drugi svetovni vojni vse do leta 1963 denimo sploh ni bilo pravih predpisov za potresno odpornost objektov. Varnost teh objektov je zato nizka, poleg tega so dotrajani, saj materiali skozi čas izgubljajo svoje mehanske lastnosti, s posegi v konstrukcijo pa varnost teh stavb še dodatno oslabimo,« pripoveduje.
Problematično je lahko že na prvi pogled povsem nedolžno izrezovanje utorov v stenah. »Stena ustrezno opravlja svojo nalogo le, če je izvedena tako, kot je bila zasnovana. Z utorom bi recimo vodovodar oslabil steno in prerezal jekleno armaturo po vsej dolžini utora,« opisuje gradbeni inženir. »Laiki si verjetno mislijo, da izvajalec že ve, kaj dela,« razmišlja Prebil.
Ker obrtniki niso strokovnjaki za mehansko odpornost in stabilnost objektov, so lahko nevarni tudi preboji nosilne konstrukcije oziroma vrtanje lukenj zaradi nameščanja raznih inštalacij, kot so prezračevalne naprave. Podobno velja za množičen trend širjenja vratnih odprtin ali celo podiranja sten, da bi skladno z zadnjo modo v stanovanjih povezali kuhinjske prostore z jedilnico oziroma dnevno sobo. »Vogali so pomembni za nosilnost, zato je ravno ob vratih mnogokrat pomembna jeklena armatura, ki jo izvajalci odstranijo in s tem močno oslabijo potresno nosilnost objekta,« Prebil razlaga nevarnost te razširjene prakse in dodaja, da v nižjih nadstropjih, kot se dogajajo posegi, usodnejši so lahko za ves blok.
Pri tem niti ni nujno, da gre za poseg v nosilno steno. »Tudi večji posegi v nekatere predelne stene ali njihove prestavitve so lahko problematične, saj te stene predstavljajo neke vrste polnilo, ki prispeva k togosti objekta,« pojasnjuje gradbeni inženir.
Vse bo odvisno od novih podzakonskih aktov
Sodobne objekte statiki načrtujejo tako, da upoštevajo učinke potresov, za katere obstaja desetodstotna verjetnost, da se bodo zgodili v petdesetih letih. Nepremišljeni posegi pa ne zmanjšujejo le potresne odpornosti objekta, temveč lahko povzročijo njegovo zrušitev tudi pod drugimi obremenitvami, recimo ob veliki količini snega ali ob močnem vetru. »Naletel sem tudi na poseg, zaradi katerega bi se objekt lahko sesul ob povsem normalni uporabi, če ga ne bi takoj sanirali,« pripoveduje Prebil.
V tem primeru sta upravnik in stanovanjska inšpekcija takoj reagirala na sumničenja sostanovalcev v bloku in ustavila smrtno nevarno rušenje nosilne stene v stanovanju v tretjem nadstropju 13-nadstropne stolpnice. Toda podobno kot Teršek tudi gradbena stroka ugotavlja, da niti zakonske podlage niti inšpekcijski nadzor na področju stanovanjskih prenov trenutno ne zagotavljajo, da bi bilo za varnost objektov vedno ustrezno poskrbljeno.
Z novo gradbeno zakonodajo bi se to po Prebilovih besedah lahko spremenilo. A le, če bo v težko pričakovanih podzakonskih aktih – ti morajo biti sprejeti do junija – jasno določeno, kateri posegi sodijo med rekonstrukcije objektov in se lahko izvajajo le pod nadzorom za to usposobljenih strokovnjakov. Iz sklopa vzdrževalnih del, ki jih lahko stanovalci oziroma obrtniški mojstri opravijo sami, bi bilo po njegovem mnenju treba izvzeti vsa dela, ki lahko vplivajo na nosilnost in stabilnost objektov.
Občutki in pretekle izkušnje obrtniških mojstrov namreč niso ustrezno zagotovilo za varno poseganje v nosilno konstrukcijo objekta. Prav tako bi moral biti v novem pravilniku ali tehnični smernici natančneje določen postopek ravnanja odgovornih v primeru rekonstrukcije. »Ker nimamo jasnih tehničnih pravil, zdaj vsak projektant dela malo po svoje, delo pa nemalokrat dobi tisti, ki najmanj 'komplicira', saj je na tak način najcenejši. Žal se to skoraj vedno odrazi v nižji varnosti objekta,« opisuje Prebil.
