Z vrhovnega sodišča so sporočili, da so vložili zahtevo za oceno ustavnosti v zvezi z 12. členom zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV) – tako imenovanega Šutarjevega zakona, saj menijo, da zakon predstavlja »anomalijo pravnega reda«. Vrhovne sodnike je namreč zmotilo, da pri kaznivem dejanju tatvine ni podane jasne ločnice med kaznivim dejanjem in prekrškom, »s čimer se ustvarja nevzdržen oziroma absurden položaj«.
Kot so dodatno navedli v obrazložitvi zahteve za oceno ustavnosti, gre za situacijo, da je tatvina enkrat opredeljena kot kaznivo dejanje (v kazenskem zakoniku), drugič pa kot prekršek (12. člen Šutarjevega zakona), tako da med kaznivim dejanjem in prekrškom ni nobene jasne ločnice. Za nameček je po kazenskem zakoniku za tatvino predpisana zaporna kazen, po Šutarjevem zakonu pa le globa. »Nastalega položaja tako ni mogoče odpraviti z uporabo ustavnoskladne razlage oziroma drugih uveljavljenih razlagalnih metod, z uporabo katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kdaj storilec v konkretnem primeru izpolni zakonske znake kaznivega dejanja tatvine, kdaj pa zakonske znake prekrška tatvine. Tak položaj ustvarja neustavno medsebojno neločljivost dveh sicer različnih kaznivih ravnanj, odločitev, ali gre v nekem primeru za prekršek ali za kaznivo dejanje, pa je prepuščena organom pregona,« so pojasnili na vrhovnem sodišču.
Postopek sprožili zaradi dileme v konkretnem primeru
Za to potezo so se vrhovni sodniki odločili med obravnavo obsodbe tatice, ki je bila na prvostopenjskem sodišču spoznana za krivo kaznivega dejanja tatvine in obsojena na kazen treh mesecev zapora. Sodbo je kasneje potrdilo tudi sodišče druge stopnje, njena zagovornica pa se je nato obrnila še na vrhovno sodišče. Problematizirala je, da je Šutarjev zakon malo tatvino že pred pravnomočnostjo sodbe definiral kot prekršek, zato je vrhovnemu sodišču predlagala, da pravnomočno obsodbo razveljavi in ustavi kazenski postopek zoper njeno stranko.
Ker vrhovni sodniki zahteve za varstvo zakonitosti niso mogli »razrešiti z ustavnoskladno razlago«, so postopek prekinili in se za pomoč obrnili na ustavno sodišče.
Kot so opozorili na vrhovnem sodišču, Šutarjev zakon ruši notranjo statiko pravnega reda, ko temeljno obliko kaznivega ravnanja tako imenovane male tatvine opredeljuje kot prekršek, za katerega predpisuje (zgolj) globo, privilegirano oziroma milejšo obliko kaznivega ravnanja te iste male tatvine pa ohranja nedotaknjeno kot kaznivo dejanje, za katero je mogoče izreči (celo) zaporno kazen.
Sporno vprašanje namena
Eno izmed ključnih dilem, ki so se v praksi sicer začele kazati že kmalu po uveljavitvi Šutarjevega zakona, so vrhovni sodniki opisali tudi na razumljivem konkretnem primeru: Ob obstoječi ureditvi bo tat, ki v samopostrežni trgovini ukrade čokolado v vrednosti nekaj evrov in ravna z jasnim namenom, da ukrade stvar točno take vrednosti, odgovarjal za kaznivo dejanje tatvine po kazenskem zakoniku. Pri tem mu bo grozil izrek denarne kazni ali celo zaporna kazen do enega leta. Po drugi strani pa bo tat, ki ukrade denarnico v upanju, da je v njej čim več denarja, v njej pa je bilo na njegovo smolo »zgolj« 400 evrov, odgovarjal bodisi za prekršek po Šutarjevem zakonu, ali pa za kaznivo dejanje tatvine (kakor se bodo pač odločili organi pregona).
Težava je v tem, da je v kazenskem zakoniku določilo, ki določa nižjo kazen, vezano tudi na namen storilca (da ima torej tudi namen ukrasti predmet manjše vrednosti), po osnovni definiciji, v katero posega tudi Šutarjev zakon, pa tega pogoja ni, saj gre za najbolj splošen opis tatvine.
»Takšna zakonska ureditev ni le docela nerazumna, temveč je v nasprotju z načelom omejenosti kazenskopravne represije, ki izhaja iz načela pravne države in z načelom zakonitosti v kaznovalnem pravu. Omogoča namreč samovoljno in arbitrarno uporabo kaznovalnega prava,« so vrhovni sodniki zapisali v zahtevi za oceno ustavnosti.
To je sicer že druga zahteva za oceno ustavnosti, ki so jo glede Šutarjevega zakona na ustavno sodišče naslovili vrhovni sodniki. V začetku letošnjega leta je vrhovno sodišče prav tako poslalo zahtevo za ustavno presojo dela Šutarjevega zakona, in sicer tistega dela, ki se nanaša na določbe, ki omogočajo podaljšanje pripora z dveh na največ tri leta.