Pretekli teden so protestirali v Velikih Laščah, zbralo se jih je okoli sto, opozorili so na problematiko in pozvali ministra za okolje in prostor Simona Zajca k odstopu. Pravijo, da to ne bo zadnji protest.
Oranžni alarm
A v kolikšni meri so postale divje zveri v zadnjem letu, ko je upravno sodišče že tretje leto zapored ustavilo odlok o odstrelu volka iz narave, dejanski problem? Florijan Peternelj, član upravnega odbora Sindikata kmetov Slovenije, sicer pa tudi sam kmet in lovec iz Ilirske Bistrice, pravi, da tako kritično, da bi govorili o rdečem alarmu, še ni, a gremo proti oranžnemu. »Večji pokoli so se dogajali že letos spomladi, ko ni bilo hrane, ki bi jo lahko volkovi plenili, in so se spravili na domače živali, potem je bilo zatišje, avgusta pa so se pokoli ponovno začeli, saj so mladiči že odrasli in lahko sami plenijo. Poleti je tudi vroče, zato je živalim težje loviti, ker se upehajo. Avgusta in septembra je bilo vedno več plenjenja na pašnikih,« razlaga Peternelj. Prepričan je, in ni edini, da je razlog za trenutno povečano plenjenje volka v prevelikem številu zveri pri nas, za katere primanjkuje hrane v gozdu, predvsem divjadi, zaradi česar prihaja do napadov na domače živali in do njihovega približevanja vasem.
»Če ne bo država nečesa ukrenila, bo morala čez kakšno leto ponujati nagrade na volka, da bo lahko zregulirala populacijo. To se že dogaja v Nemčiji in Bosni. Z odstrelom enajstih volkov, kot jih predvideva interventni zakon, se populacija ne bo zmanjšala. Ko bomo številčnost volka spravili v normalne številke, pa se lahko pogovarjamo o ukrepih, ki bodo zadostovali za ohranitev kmetovanja na območju, kjer so vasi,« pravi Peternelj. In kaj so normalne številke? »Od 40 do največ 60,« odvrne.
80 volkov, tisoč medvedov
Danes živi v Sloveniji okoli 80 volkov in tisoč medvedov, to so zanesljivi podatki zadnjega monitoringa. Za obe populaciji sta bila narejena monitoringa tudi pred osmimi leti, ko smo govorili o 40 volkovih in 500 medvedih. Dejstvo je, da se je populacija obeh zveri povečala, potrdi Miha Marenče z Zavoda za gozdove Slovenije. »Imamo enega najboljših monitoringov v svetovnem merilu in zelo dobro poznamo stanje populacije, čeprav se skuša to na neki način ovreči – ali da je teh živali bistveno več ali pa da nič ne vemo. Ker se populacije volkov in medvedov povečujejo in širijo svoj teritorij, prihaja na območjih, kjer so se ljudje odvadili sobivanja ali bivanja z velikimi zvermi, zdaj do večjih stisk in težav, ljudje pa dobivajo občutek, da se ukrepa prepočasi ali prešibko,« pove.
A to seveda ne drži povsem. Najprej ne smemo pozabiti, da je Slovenija del EU in da tako kot za druge države tudi za nas velja evropska zakonodaja. Habitatna direktiva je tista, ki uvršča medveda, volka in risa med strogo zavarovane vrste. Zanje veljajo posebni postopki in pogoji. »Volka že tretje leto ne lovimo, medveda ne lovimo eno leto. Če ne posegaš redno v populacijo, ta raste in sedaj je zgodba eksponentna, saj imamo pri medvedu 200 prilastka mladičev na leto. V zadnjih dveh letih nam je uspelo odvzeti vsaj prilastek. Moje osebno mnenje je, da bi morali malo pogumneje poseči v populacijo,« je prepričan Marenče, ki obenem poudari, da čeprav se navzven zdi, da se stroko pri tem upošteva, v resnici ni tako, upošteva se jo zelo malo.
Zunaj je tudi že interventni zakon o odvzemu medvedov in volkov iz narave, ki predvideva odvzem 200 medvedov in enajstih volkov, a kot pravijo kmetje, ta ne deluje, vsaj pri volku ne. »Okoli 70 medvedov je že odvzetih, to sta dva na dan. Stvari ne potekajo tako počasi. A treba je vedeti, da žival ne čaka, da jo ustreliš. Pri medvedu je to lažje, ker zahaja na krmišča, pri volku pa mora biti neko strahotno naključje, da postaviš deset ljudi okoli pašnika, ki ima nekaj hektarov, in da bo ravno tisto noč ali tisti dan prišel tja volk. Uresničena ni bila tako še nobena odločba glede volka, saj zakon tudi določa, da se izvede odstrel v neposredni bližini pašnika, zaradi česar se območje odstrela še zmanjša,« pojasni Marenče.
Pa je odstrel res potreben in kako je s samoregulacijo volkov? Marenče odgovarja: »Brez odstrela ne bo šlo nikoli. Samoregulacija je možna na velikih območjih, tja človek ne posega. Ko govorimo o kulturni krajini, kot jo imamo pri nas, pa je človek eden od plenilcev, regulatorjev. Brez medveda, volka in risa bi naš ekosistem lahko potekal. A po drugi strani ima vsaka živalska vrsta pravico bivanja in svojo vlogo. Prav je tudi, da se človek zaveda, da ni eden in edini in da lahko s temi živalskimi vrstami, ki mu delajo probleme, sobiva. Tudi z bramorjem moraš sobivati, če imaš vrt. Volk seveda ima vlogo v ekosistemu. Vpliva na številčnost rastlinojede populacije in vpliva na njihovo vedenje, saj čutijo strah oziroma pritisk zaradi volka. Treba je tudi povedati, da je bila v Sloveniji zelo visoka zavest o pomembnosti vloge zveri v ekosistemu, predvsem pri lovcih. Ti so namreč zaščitili volka in medveda ter pripeljali risa, ko je bil iztrebljen, čeprav so mu bili konkurenca.«
Škoda upada
A če bi danes pogledali medije, bi mislili, da se dogajajo pokoli volkov na drobnico kar počez in da smo dejansko postali zverinjak. Takšno retoriko uporabljajo nasprotnikih zveri. Toda podatki kažejo, da je bilo leta 2010 največ ugotovljene škode zaradi volkov, to je 600 primerov, potem je bilo škode manj do letos. Do danes ugotavljamo nekaj manj kot 200 primerov, kar je dvakrat več kot lani v enakem obdobju. »Bili smo že v precej hujšem položaju kot zdaj, in to pri enkrat manjši populaciji,« odvrne Marenče.
Drži tudi, da se je volk razširil in prišel na nova območja – v Žiri, Gorenjo vas in Poljane, okolico Cerknega, na Nanos, v Hrušico in Trnovski gozd. »Volk je teritorialna žival, velikost njegovega teritorija je odvisna od razpoložljivosti hrane. Ko mlajši volkovi zapustijo trop, iščejo svoj prostor pod soncem in oblikujejo nove trope na novih območjih,« razlaga Marenče. Nekaj teh novih žarišč je prispevalo k novi škodi, saj volka prej tam ni bilo.
Ograje, pastirji, psi
Prav zato bo tudi v prihodnje pomembna komunikacija z rejci in uvedba ukrepov za zaščito domačih živali tudi na novih območjih, kjer se pojavlja volk. Kot se je izkazalo v preteklosti, so bili ti ukrepi, najpogostejše so električne ograje, ki jih agencija za okolje subvencionira v 80 odstotkih, učinkoviti, a treba je vedeti, da nikoli ne bomo mogli preprečiti škode popolnoma. Takšna je pač narava.
»Vidi se, da stvari delujejo, a ograje morajo biti korektno postavljene, tok v njih močan, trava spodaj pokošena, da tok ne preskakuje, biti pa morajo tudi dobro ozemljene,« razlaga Marenče. »A seveda ne delujejo povsod, toliko je treba biti pošten. Popolnoma pokolov ne bo mogoče izključiti. Včasih je kaj narobe z elektriko, včasih volkovi krožijo okoli ograje in tako sprovocirajo ovce, da same podrejo ograjo. Zato je treba gledati primere posamično. Večji problem je zagotavljati varnost na velikih pašnikih, kjer je nemogoče zagotoviti dovolj močne elektrike v ograji. Če bi želeli na teh območjih zaščito, sta primerna ukrepa pastir in nočno zapiranje na manjše površine.« Ti ukrepi se za zdaj pri nas še ne izvajajo.
Nekateri rejci varujejo svoje črede tudi s pastirskimi psi. Florijan Peternelj ne verjame, da so psi najboljša rešitev, in pravi, da so volkovi prej napadli čredo, ki je bila varovana s psi, kot čredo brez psov, saj volk spozna psa za tekmeca, ki stopa na njegov teritorij. Toda tudi pri nas že imamo rejce, ki uporabljajo pastirske pse in imajo z njimi dobre izkušnje, ne nazadnje te tradicionalne branilce čred uporabljajo po vsej Evropi, kjer se (ponovno) pojavlja volk – v Italiji, Franciji, Španiji in Švici.
»A človek mora biti temu naklonjen, saj gre za posebne pse. Veliko truda je treba vložiti vanje, potrebuješ vsaj tri, poleg tega jih moraš na pravilen način vzgojiti. V okviru projektov se je vzpostavilo nekaj rejcev teh psov, ki jih donirajo tistim, ki to želijo. Kmetije, ki jih uporabljajo, nimajo težav,« pojasni Marenče.
Toda kjer stvari ne delujejo, je treba ukrepati drugače, tako je prepričan tudi on. To je lahko izredni odstrel, ki zaradi postopkov traja od tri tedne do štiri mesece, kjer pa se opaža, da tropi plenijo večje živali, bi morala tudi stroka pristopiti tako, da se umakne ves trop, pravi. »Ko se trop navadi na nekaj, kar je nenavadno in problematično, bi bilo treba ukrepati,« je jasen.
Spremenjeno obnašanje
Domačini, ki z volkovi živijo, vse bolj opozarjajo tudi na spremenjeno obnašanje te zveri. Nekoč se je volk bal človeka, komaj si ga lahko videl, saj se je v sprintu pognal stran, reče Peternelj, danes se volk približuje vasem in opazuje človeka. Na zavod za gozdove pošiljajo ljudje slike, posnetke in filmčke, ki kažejo, da se volkovi ne umaknejo takoj, ko vidijo človeka, da hodijo okoli naselij in napadajo drobnico tudi podnevi.
»Volk se človeka boji. Človeka se je v preteklosti bal zaradi zelo intenzivnega preganjanja. Tega zdaj ne delamo že tri leta in lahko le ugibamo, ali je to eden od razlogov, da zmanjšuje razdaljo do ljudi, čeprav se mi zdi tri leta kratka doba za kaj takega,« odgovarja Marenče. Napadov volka na človeka ne ugotavljamo, Marenče upa in si želi, da jih tudi ne bomo imeli. »Pri medvedu se vsako leto zgodita eden ali dva neposredna, fizična stika s človekom, a se potem hitro ugotovi, da je človek ali medveda presenetil ali prišel med medvedko in mladiča,« še reče.
Politika sobivanja človeka in divjih zveri zahteva visoko mero tolerance tistih, ki na teh območjih živijo. Zdaj se zdi, da se ta krha. »Kmetje in vaščani smo sobivali z zvermi vse do zdaj, do neke mere je šlo in problemov ni bilo. Ko gre voda čez lonec, se ne da več,« pravi Peternelj.
»Meja sobivanja je odvisna predvsem od ljudi in nas, ki to delamo. Ta meja se dviguje, a v nedogled ne gre,« je realen tudi Marenče. Člani zavoda za gozdove in kmetijske svetovalne službe so tisti, ki so največ na terenu ter so pravzaprav most med rejci in divjimi zvermi.
»Ključno je, da se z ljudmi pogovarjamo in jim pokažemo določene stvari, rešitve. Na shodu v Laščah je bilo nekaj glasnih, potem pa so drugi, ki rečejo, da naj pridemo in povemo, kaj naj naredijo. Saj veste, eden kriči, sto pa jih tiho in pridno dela. Kazati je treba na pozitivne primere. Me pa veseli, da ljudje, ki živijo z velikimi zvermi, niso nikoli uporabili skrajne retorike, da naj vse zradiramo, ampak pravijo, naj uredimo, da bo prav. Kar je zelo pomembno sporočilo ljudi, ki tam živijo,« še doda Miha Marenče.
