Aktualna koalicija ob koncu mandata formalno ne bo polagala računov civilni iniciativi Glas ljudstva, temveč volilcem, kljub temu pa ocena mandata, ki so jo pripravili levi nevladniki, ni povsem brez politične teže.
Stranke aktualne koalicije so se, v nasprotju z opozicijo (ki je imela drugačen program), namreč v volilni kampanji leta 2022 zavezale k uresničevanju številnih zahtev, ki so jih v Glasu ljudstva, v zameno za volilno podporo, v obliki nekakšnega civilnodružbenega političnega programa predstavili kot svoja pričakovanja do vseh političnih strank. Po volilni zmagi, h kateri je pripomogel tudi vpliv tega dela civilne družbe na mobilizacijo levosredinskih volilcev, jih je iniciativa držala za besedo.
Vlado držali za besedo
Zato so zanimivi rezultati njihovega zaključnega monitoringa vladnega uresničevanja predvolilnih zavez. Vlada je, kot so analizirali, delno ali v celoti izpolnila 60 odstotkov predvolilnih zavez.
Eden glavnih zaključkov poročila je, da je pri liberalnih temah stopnja uresničitve zavez precej visoka, pri temah, kjer bi šlo za spopad vlade s kapitalskimi in podobnimi interesi, pa slabša, z izjemo zdravstva, kjer je vlada, tudi pod pritiskom kampanje Glasu ljudstva, zarezala ostrejšo ločnico med javnim in zasebnim. Kakšni bodo dejanski učinki, se bo sicer še pokazalo.
Med drugim kritizirajo tudi neuspeh pri zagotavljanju delavskih pravic prekarnim delavcem ter izpostavljajo vztrajno tveganje političnega vplivanja na neodvisne institucije (KPK, računsko sodišče) in nižanje kakovosti zakonodajnega postopka s sklicevanjem izrednih sej. Vladi očitajo nezadostno odzivanje na okoljsko krizo. Obžalujejo, da je bila premalo uspešna pri skrajševanju čakalnih vrst v zdravstvu, čeprav se je lotila nekaterih vzrokov zanje, in da se dostopnost storitev za ljudi v splošnem ne izboljšuje. Očitajo ji tudi, da ni uvedla obljubljene progresivne obdavčitve nepremičnin oziroma premoženja, socialno pravičnega zdravstvenega prispevka, odvisnega od dohodka …
Med področji, kjer je bilo po njihovi oceni narejeno bore malo, najbolj izstopa stanovanjsko. »V tem mandatu smo bili priča vse večjemu vdoru tržne logike v javno stanovanjsko preskrbo. DUTB-zemljišča so se namesto na stanovanjske sklade prenesla na profitno naravnani DSU, neprofitne najemnine so zdaj višje in bolj podvržene tržnim nihanjem, Airbnb je namesto odločne regulacije doživel legalizacijo, zadrugam pa so se namesto podpore nastavile ovire,« so zapisali. Kritični so tudi do odsotnosti ustrezne regulacije najemnega trga in zaščite najemnikov.
Usmeritev za leve volilce?
»Po tej plati lahko ugotovimo, da je bila ta vlada bolj liberalna kot leva. Ocena niti ni presenetljiva glede na to, kakšen je bil volilni izid in koliko sta levi stranki imeli poslancev in relativne teže znotraj vlade,« komentira sociolog dr. Gorazd Kovačič z ljubljanske filozofske fakultete, ki je z Glasom ljudstva sodeloval kot eden od strokovnjakov pri monitoringu izpolnjevanja določenih zavez, zlasti na področju izobraževanja. Po njegovi oceni je za tiste volilce, ki vsebino političnih programov jemljejo resno, poročilo lahko pomembna usmeritev. »Levi in liberalni volilci se lahko tudi na podlagi tega monitoringa kvalificirano odločijo, kako bodo volili. Temeljno izhodišče je bilo namreč prepričanje, da zgolj antijanševski učinek ni dovolj, pač pa je treba politike presojati tudi oziroma predvsem po vsebini.«
Glede vladne vneme za izvajanje ključnih prioritet pa dr. Kovačič pravi: »Če bi vlada oziroma koalicija kot celota ocenjevala, da je neka tema zanjo res pomembna, recimo stanovanja, je predsednik vlade dolžan oceniti, kako uspešno posamezni ministri delajo, in seveda narediti tudi kakšno zamenjavo, če stvari ne tečejo. Mogoče je liberalnemu delu vlade celo ustrezalo, da kakšen minister ni bil dovolj uspešen ali spreten, ker bi to sicer ogrozilo neke zasebne interese. Končno odgovornost pri ravnotežju sil in pri kadrovskem popolnjenju ključnih funkcij v vladi ima seveda predsednik vlade.«
Civilna družba, povezana v Glas ljudstva, ima levi in liberalni nazorski predznak. Čeprav sami poudarjajo, da je njihovo kritično spremljanje vladnega dela »velik prispevek k zdravju demokracije in politiki vsebine«, so se soočili tudi s kritikami, da vlade Roberta Goloba niso ocenjevali z enakimi vatli kot pred tem vlade Janeza Janše. »To je legitimno vprašanje, s katerim pa ni mogoče obremeniti samo iniciative Glas ljudstva. To je vprašanje za širši spekter civilne družbe in predvsem za volilno telo,« sklene dr. Kovačič.
»Glas ljudstva je le še fragment tistega, kar je bil«
Zato je vprašanje, ali bo potencialno razočaranje te skupine volilcev, ne le zaradi tem, ki jih izpostavlja Glas ljudstva, temveč zlasti lastnih izkušenj (s počasnostjo reform, z dostopnostjo zdravstvenih storitev, stanovanj, draginjo, davčnim okoljem in plačami …), vplivalo na nižjo volilno udeležbo oziroma razpršitev glasov. In kakšno vlogo ima realno lahko pri tem Glas ljudstva.
Politolog dr. Marinko Banjac z ljubljanske fakultete za družbene vede ocenjuje, da je Glas ljudstva nujno treba razumeti v kontekstu njegovega nastanka. Takrat je šlo za obdobje civilnodružbenega vršenja pritiska na vlado Janeza Janše, kar pa je bilo v veliki meri odziv na njeno radikalno demoniziranje civilne družbe. Po spremembi oblasti je imel Glas ljudstva po Banjčevem mnenju veliko manevrskega prostora v smislu javnega izrekanja glede svojih pričakovanj, saj je nova vlada Roberta Goloba želela njegovo naklonjenost in ga je razumela kot neke vrste partnerja in zaveznika.
»Sčasoma se je Glas ljudstva spremenil tudi v kritika vlade, kar je seveda v veliki meri zrušilo zgrajene mostove, poleg tega pa gibanja oziroma kolektivitete civilnodružbenih organizacij, kakršna je Glas ljudstva, le redko ohranjajo visoko stopnjo delovanja in angažiranosti, kar se je izkazalo tudi v tem primeru.« Zdaj je po besedah sogovornika le še fragment tistega, kar je bil. »Njegova moč je izhajala iz takratnih razmerij moči in konstelacij, ki pa jih seveda trenutno ni. Tako je ocena dela vlade sicer pomembna refleksija civilnodružbene sfere glede opravljenega, vendar večjega učinka ne more imeti. Če kje, potem ima poročilo nekaj odmeva v bolj progresivnem delu političnega telesa, v grobem pa lahko rečemo, da so poiskali neko srednjo pot med (uničujočo) kritiko in nekritičnim čislanjem. Seveda tudi zato, ker koalicijskim strankam pred volitvami ne želijo škodovati preveč in s tem tlakovati poti Janezu Janši na oblast.«