Od leta 2014 živi z družino v Amsterdamu.
Kako je na Nizozemskem decembra?»December je vesel, vendar prireditve niso razvlečene čez cel mesec. Tu je glavni Miklavž, ko so dogodki najobsežnejši. Poleg klimatskih sprememb so običaji povezani z njim, zadnja leta ena glavnih točk razkola v nizozemski družbi. Spremljevalci Miklavža so tako imenovani črni Petri in ne parkeljni, kot pri nas. Obraze imajo pobarvane na črno, močne, našobljene ustnice, uhan v ušesu in štrenaste lase in težko oporekaš, da ne gre za lik temnopoltega človeka. Glede na to, da so Miklavževi podložniki, je čutiti rasistični podton. Velik del nizozemskih državljanov, ki ima drugačno barvo kože, se počuti diskriminiranega in užaljenega ter upravičeno pričakuje spremembe. Gre za ostanek tradicije, ki je ravno zdaj v fazi spreminjanja. Na nacionalni televiziji in večjih mestih se ti liki umikajo modernejšim, bolj belim Petrom, čemur pa se velik del prebivalstva, ki je naklonjen tradicionalizmu, noče privaditi in organizira svoje sprevode s tradicionalno rasistično obarvanimi liki. Vsako leto se Miklavž pripelje z barko v drugo mesto, kar prenaša državna televizija. Nasprotniki črnega Petra so lani napovedali proteste ob vplutju Miklavža v mesto Dokkum, zagovorniki tradicionalizma pa so preprečili njihov prihod tako, da so blokirali avtocesto s traktorskimi priključki in gradbeno mehanizacijo.«
Kaj pa je drugače v božično-novoletnem času?»Tradicija je, da imajo otroci v zadnjem tednu šole slavnostno božično večerjo, za katero si je hčerka za Miklavža zaželela novo slavnostno obleko in čevlje. Na božič se gre k enim staršem na večerjo, na štefanovo pa k drugim. Za 1. januar je bila navada, da so znesli vse novoletne smrekice na kup in jih zakurili. Vsaka ulica je imela svoj ogenj. Ob tem je redno prihajalo do požarov, tudi pretepov, zato je želela oblast po drugi svetovni vojni to omejiti in usmerili so jih k obali, kjer je zagorelo manj večjih kresov. Ta običaj je najbolj značilen za Den Haag, kjer sta dve predmestji tekmovali, katero bo imelo večjega. Lani je ogenj ob vetru, ki je pihal z morja proti mestu, ušel izpod nazora in zagorelo je nekaj avtomobilov in hiš, zaradi česar je morala županja odstopiti. Ker letos občina ni dala dovoljenja za kurjenje, zdaj potekajo vsak konec tedna v teh dveh predmestjih nemiri, pokajo petarde, tepejo se s policijo… To so približno isti ljudje, ki se trudijo, da bi bil črni Peter še vedno črn. Njihovo stališče je: 'Jemljete nam našo tradicijo!'.«
Jezike obvlada
Kje so razlogi za vaš odhod iz Slovenije?»Žena je Slovenka, ki je od svojega tretjega leta živela na Nizozemskem. Spoznal sem jo na prednovoletni zabavi ljubljanskega lokala Žmavc pred 15 leti, ko je prišla na obisk k babici. Skupaj sva zaživela v Ljubljani, kjer so se nama rodili trije otroci. Prišel je čas gospodarske krize, ko je bilo precej manj dela na področju neodvisne kulture, še posebej zame, ki sem konec leta 2011 končal svoje obdobje v parlamentu kot poslanec stranke Zares in bil okužen s stigmo politika. Imela sva tri majhne otroke in eno veliko hipoteko. Otroci so rasli, obroki kredita pa se niso manjšali. Vse težje sva jih plačevala in morala sva prodati hišo. Odločala sva se, kako začeti na novo, in odšli smo na Nizozemsko, kjer je živela in še živi tašča, ki nas je na začetku za nekaj časa vzela pod streho. Otroci so bili ob odhodu stari 4, 6 in 7 let, kar je bilo ravno prav za začetek šolanja, ki ga tam začnejo pri štirih letih. Že prej so bili vzgojeni dvojezično in z jezikom niso imeli težav. Žena je začela delati v šolstvu, zdaj je profesorica nizozemščine na srednji šoli. Jaz sem bil najprej 'roadie', pomočnik starejšemu džezerju na koncertih. En mesec sem bil tudi poštar. Potem sem delal na recepciji kampa in v hotelu, kjer sem izpopolnil nizozemščino, govoril pa sem tudi že italijansko, angleško, 'naše' jezike in nekaj slabše tudi nemško in francosko. Zdaj delam kot svetovalec za integracijo beguncev.«
Kako je z integracijo prišlekov?»Ta je v liberalni nizozemski družbi precej prepuščena posameznikom. Vsak dobi od države vavčer v višini 10.000 evrov za učenje nizozemščine. Na ta račun se je razcvetelo kup slabonamernih jezikovnih šol. Veliko pa je tudi nevladnih organizacij, ki omogočajo socialno in delovno integracijo. Pri dveh takih projektih sem vpet zadnji dve leti. Najprej sem se vozil v bližino Eindhovna, kjer smo delali s skupino sedemdesetih, večinoma sirskih in eritrejskih prebežnikov. Predvsem s svojim zgledom, izkušnjami in empatijo lahko dam kakšen nasvet in skušam motivirati ljudi, da naredijo naslednje korake v nizozemsko družbo. Zadnje leto delam v Amsterdamu, v bivši zaporniški pralnici, ki je preurejena v restavracijo in šivalnico. Z delavnico socialnih veščin razlagam ustroj socialne države, kaj so davki, kako se prijaviti za službo … Usmerjeni smo k temu, da prišleke pripeljemo do plačanega dela, z njimi hodim na razgovore za službo, sem v kontaktu z delodajalci in občinskimi referenti. Večino sredstev za delovanje pridobimo z lastnimi prihodki od restavracije in šivalnice, znaten del prispevajo podjetja in razne dobrodelne fundacije bogatih družin, manjši del pa za določene programe občine. Na leto pomagamo 100 ljudem, od tega jih malo manj kot polovica v tem času dobi delo ali pa nadaljuje izobraževanje. Za Amsterdam se prav namenoma več odločajo istospolno usmerjeni begunci, ker je mesto do njih spoštljivo in prijazno. Največji nasprotniki priseljevanja so manj izobraženi Nizozemci, tisti, ki so na socialnih podporah ali se bojijo za svoje slabše plačane službe. Okolje je v glavnem tolerantno in sprejemajoče, je pa čutiti tudi porast priljubljenosti desnih populističnih strank.«
Najbolj poznajo Rogliča
Amsterdam je nacionalno zelo pester …»V mestu živi 180 različnih nacionalnosti in nobena etnična skupina ni v večini. Manj kot polovica je Nizozemcev, potem so Turki, Maročani, Surinamci, veliko je tudi Poljakov in drugih državljanov Evropske unije. Amsterdam je bil vedno mesto prišlekov. Iz ribiške vasice so ga za mesto naredili portugalski Judje, ki so pribežali pred terorjem inkvizicije.«
Koliko vas je Slovencev?»Manj kot 200 in nimamo pretiranih kontaktov. Nazadnje smo se v večjem številu zbrali, ko smo v nekem lokalu gledali finale evropskega prvenstva v košarki.«
Otroci so v zasebni katoliški šoli. Ne spomnim se, da bi vi bili tako naravnani.»To je šola, kamor ne hodijo le katoliki. Ne učijo se verouka, upošteva pa se evropsko krščansko tradicijo z obeležitvijo največjih praznikov. Obstaja ogromno različnih šol, od javne do waldorfske. Politika oblasti je, da se otroci vse bolj vpisujejo po šolskih okoliših, v izognitev segregacije in vzpostavljanja elitnih šol ali šol, kamor bi hodila le določena etnična skupina.«
Greste pogosto v Slovenijo?»Ponavadi trikrat na leto. Letos poleti smo bili v Tolminu na poletni šoli slovenščine za otroke izseljencev, ki jo odlično organizira Center šolskih in obšolskih dejavnosti ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.«
S čim se ukvarjajo otroci poleg šole?»Fanta igrata nogomet, hčerka pa hokej na travi. Baje je dobra. Na klic slovenskega selektorja še čakamo.«
Kako se najpogosteje rekreirajo vaši sosedje?»Nacionalni šport Amsterdamčanov je strašenje turistov s kolesarskimi zvonci. Domačina spoznaš po tem, da brez milosti preganja nič hudega sluteče turiste s kolesarskih stez.«
Poznajo koga od Slovencev?»Najbolj Primoža Rogliča, ki vozi za nizozemsko kolesarsko moštvo.«
Imate težave z identiteto, poznavanjem tamkajšnje scene?»Imam neko novo socialno mrežo prek svojih aktivnosti ter aktivnosti otrok in žene. Ne zgodi se pogosto, da srečam v mestu človeka, ki ga poznam. Večkrat si želim, da bi srečal koga, ki ga že dolgo nisem videl. Vesel sem vsakega znanca, ki pride gor, in če se mi javi na facebooku, se bom z veseljem dogovoril za klepetavo snidenje.«
