Veterinarsko-higienska služba: Poberejo in odpeljejo vse – od poginjenega papagaja do slona

Denar za VHS priteka po kapljicah

»Veterinarski higienik pomaga patologu pri obdukcijah poginulih živali in ugotavljanju vzroka pogina. Lovi pobegle in zapuščene živali ter izvaja dejavnosti dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije. Poznati mora osnove anatomije in patologije kužnih bolezni. Vedeti mora, kako se živali obnašajo, kadar so zdrave, in kaj živali s spremenjenim obnašanjem 'sporočajo'. Pozna načine, kako k njim pristopiti in kako jih umiriti, da se izogne težavam in poškodbam tako sebe kot živali, s katero je v stiku… Poznati mora tudi osnove biologije glodavcev, insektov in mikroorganizmov. Pri delu lahko utrpi različne poškodbe s strani živali. Izpostavljen je možnosti okužbe s povzročitelji bolezni, ki se prenašajo z živali na človeka. Pri nestrokovnem delu s kemijskimi sredstvi mu preti nevarnost zastrupitve…« med drugim piše na spletni strani Zavoda RS za zaposlovanje pod opisom poklica veterinarski tehnik.

Delovno mesto higienikov so zbiralnice živalskih trupel. V Sloveniji jih je trenutno šest. Tri (v Murski Soboti, Ljubljani in Novi Gorici) so še kar solidne, preostale (Ptuj, Celje in Novo mesto) pa državi nikakor ne morejo biti v ponos, še zlasti ne ptujska, kjer higieniki in patologi (ti opravljajo obdukcije poginulih živali in ugotavljajo vzroke pogina) delajo v sramotno slabih, celo nevarnih delovnih razmerah. Higieniki se po trupla poginulih živali po vsej državi – tudi v najbolj odročne hribovske vasice – v veliko primerih vozijo v starih, iztrošenih tovornjakih. Nekateri imajo na števcu obilno kilometrino, tudi več kot 450.000 kilometrov so že prevozili, denar za menjavo voznega parka pa iz pristojnega ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano priteka po kapljicah.

Rekorder je bil higienik en sam dan

Naj k vsemu opisanemu dodamo še podatek, da higienik začetnik zasluži bornih sedemsto evrov neto in pred upokojitvijo prileze do tisoč evrov, višje ne more. Dr. Matjaž Ocepek, predstojnik Nacionalnega veterinarskega inštituta Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani, pod katerega sodi tudi VHS, takole pojasni, zakaj ne: »To je problem našega plačnega sistema. Dodatka za pogoje dela in za nevarnost pri delu ne morejo dobiti, ker NVI sodi pod fakulteto, ta pod univerzo, za univerzo pa velja kolektivna pogodba za šolstvo, po kateri dodatka za nevarnost pri delu ni, ker ta v šolstvu ni predvidena.« Tako ne preseneča, da je mlade težko zvabiti v ta poklic in da je rekorder v njem ostal en sam dan.

Za nameček je delo higienikov zelo nevarno. O tem smo se prepričali med obiskom ptujske zbiralnice kadavrov. Bilo je ravno na dan, ko je zapadel prvi sneg te zime. »Ker ceste niso bile splužene, sem danes tovorno vozilo na Koroškem umaknil s terena. Ne dovolim, da se v tistih hribovitih krajih dela v takih razmerah,« je odločen ptujski patolog mag. Zdravko Ipša.

Živali, od katerih ni več ekonomske koristi, rejci uspavajo

Higienik Walter Meglič je prva živalska trupla v ptujsko zbiralnico pripeljal že kmalu po deveti uri zjutraj. Za uvod v delovni dan je na treh kmetijah pobral dve teleti, dve kravi, tri odojke in plemensko svinjo, od lovcev pa je prevzel srno in lisico. Tisti dan je kadavre naložil na kar osemnajstih lokacijah, razmere za delo pa so bile vse prej kot lahke, saj so bile ceste zasnežene. Walter je najprej nabrusil nož, nato je s tovornjaka za začetek z vitlom zvlekel kravi. Ker sta bili obe starejši od 48 mesecev, jima je odrezal glavi. Podaljšana hrbtenjača mora namreč obvezno na testiranje za BSE. Patolog je takoj opazil, da nista umrli naravne smrti. Imetnik ju je dal evtanazirati. Ibša pravi, da je kar devetdeset odstotkov krav, ki jih sprejmejo v ptujsko zbiralnico kadavrov, evtanaziranih. Kmetje se namreč živali, od katerih nimajo več ekonomske koristi, na ta način znebijo.

»Če jo odpeljejo v klavnico, jim ta ves klavni odpad zaračuna. Če meso krave ni uporabno in ga je treba zavreči, kmet v klavnici plača odvoz, nam pa ga ne plača. Tako odločitev o evtanaziji ali klavnici ni težka. Če bi moral, tako kot v tujini, tudi pri nas kmet plačati odvoz in uničenje živalskega trupla, bi več živali končalo v klavnici. Tako pa, če ni prepričan, ali je meso užitno, žival raje uspava in pokliče VHS, da jo brezplačno odpelje,« ugotavlja patologinja mag. Jana Ačko.

Ipša se je lotil tudi raztelesbe plemenske svinje, ki jo je tisto jutro v zbiralnico prav tako pripeljal higienik Walter. Seciral jo je zato, ker je po porodu nenadoma poginila in so imetniki želeli vedeti vzrok pogina. Ko ji je sodelavec izrezal srce, patolog ob pogledu nanj ni imel težkega dela. »Odpovedalo ji je. Porod je bil verjetno težak, vprašanje je tudi, koliko prašičev je imela in s čim so jo krmili pred porodom,« je utemeljil vzrok pogina. Ko je zarezal v odojka, pa je vzkliknil: »Hudo infekcijsko vnetje črevesja!«

Secirajo na prostem – pozimi na mrazu, poleti na žgočem soncu

Na Ptuju večino dela opravijo ročno. Patologi in higienki trupla velikih živali secirajo kar na prostem – pozimi na mrazu, poleti na žgočem soncu. Delavci zabojnike, napolnjene s stotinami kilogramov živalskih trupel, ročno potiskajo po dvorišču, in to po grbinastih tleh, zato jim kolesa odpadajo kot zrele hruške. »Veste, poleti imam zelo lepo temno polt . Sploh mi ni treba na morje,« se ironično pošali patolog Zdravko Ipša, mag. Marjeta Jarc, vodja mariborske enote NVI, pod katero sodi tudi ptujska VHS, pa posvari: »Po človeški plati in tudi po epizootiološki situaciji je ptujska zbiralnica kadavrov, ki je poleg ljubljanske največja v državi, zelo sporna. Lahko se zgodi marsikaj. Če izbruhne afriška prašičja kuga, bomo v hudih težavah.«

Država v Mariboru že debelih osem let gradi novo zbiralnico živalskih trupel, potem ko je veterinarska inšpekcija staro leta 2008 zaprla in posledično mariborsko veterinarsko-higiensko službo (VHS) začasno združila s ptujsko ter jo preselila na Ptuj. Tja vozijo kadavre iz Koroške, Haloz, z območja Maribora, Ormoža, Lenarta, Slovenske Bistrice… Na leto jih pripeljejo okoli 2,8 milijona kilogramov, s petimi tovornjaki in dvema manjšima voziloma pa njihovi fantje opravijo približno 350.000 kilometrov, saj ne mine dan, da ne bi imeli za odvoz živalskih trupel vsaj osemdeset naročil. Objekt na Ptuju je državi v veliko sramoto, zaposleni delajo v izjemno slabih delovnih razmerah, in ker je njihova varnost močno ogrožena, nestrpno čakajo na selitev v Maribor. Toda te še ni na vidiku, čeprav so začeli novo zbiralnico živalskih trupel na obrobju mesta graditi že davnega leta 2011, obratovati pa bi morala začeti leta 2013.

S pičlimi 200.000 evri proračunskega denarja na leto hitreje ne gre

»V Mariboru stoji velik, moderen in uporaben objekt, le pika na i še manjka. Trenutno delavci vgrajujejo hladilni sistem v zbiralnici živalskih trupel in v secirnicah, manjkata tudi stavbno pohištvo in oprema. Če bi bil na voljo denar, bi se lahko vselili v dveh mesecih. Toda denarja za dokončanje ni, saj je bil objekt v osnovi podcenjen. Načrti so morali biti narejeni v mesecu dni in v njih niso upoštevali izgradnje čistilnih naprav, dezobariere in še marsičesa, kar je nujno za delovanje takšnega objekta. Poleg tega je država za gradnjo zbiralnice kadavrov ter laboratorija za mikrobiološke preiskave živil in patoloških vzorcev živalskih telesnih tekočin na leto zagotovila le po okoli 200.000 evrov. Tako so bili obljubljeni roki zamujeni, dodatno pa bo treba objekt, še preden bo dograjen, ponekod že začeti sanirati,« svari Marjeta Jarc in nadaljuje: »Že osem let sta v igri dva milijona evrov. Ves ta čas hodimo od vrat do vrat in prosimo za denar za dokončanje zbiralnice. Bojim se, da nam bo inšpekcija zaprla še ptujsko in bomo morali živalska trupla voziti v Mursko Soboto ali Celje (slednja je prav tako v slabem stanju, op. p.). Kot vodja mariborske enote NVI se bojim, da bo na Ptuju zaradi človeka nevrednih delovnih razmer prišlo do resne poškodbe pri delu.«

Po izračunih dr. Matjaža Ocepka bi bilo treba za dokončanje mariborske zbiralnice kadavrov zagotoviti še dobrih 500.000 evrov. V ta znesek ni všteta oprema, ki stane okoli 300.000 evrov in za katero je bil že v osnovi predviden denar, pridobljen s prodajo nepremičnin. Upajo na razumevanje in pomoč nove kmetijske ministrice dr. Aleksandre Pivec, ki so jo tudi prosili, naj pomaga pri tem, da bi ptujski kmetijsko-gozdarski zavod, s katerim si VHS deli prostore na Ptuju, odkupil njihove pisarne, ki so ovrednotene na okoli 350.000 evrov. S tem denarjem bi potem lahko nabavili opremo za mariborsko zbiralnico in laboratorij.

Bivši minister Židan pa nič

Zadnjih osem let je bil kmetijski minister veterinar Dejan Židan, ki je bil na začetku svoje poklicne poti med drugim vodja murskosoboške enote NVI, zato bi moral poznati pomen veterinarsko-higienske službe in vedeti, kako krvavo ta potrebuje novo zbiralnico kadavrov v Mariboru. A pretiranega posluha za ta problem ni imel. Ga bo imela njegova naslednica Aleksandra Pivec ali bo pristojne k ukrepanju prisilil šele izbruh kakšne nevarne živalske kužne bolezni?

Financerja, ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, smo zato med drugim vprašali, ali je v proračunu za leto 2019 predviden denar za dokončanje mariborske zbiralnice kadavrov. Vendar so si po pilatovsko umili roke ter nas preusmerili na upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Tam so nam pojasnili, da imajo za vse naložbe NVI, torej ne le za VHS in ne le za mariborsko zbiralnico, po trenutno sprejetem proračunu za leto 2019 na voljo 325.175 evrov. Poudarili so še, da je bil projekt mariborske zbiralnice sprva ovrednoten na 1,5 milijona evrov, država pa je od leta 2010 do danes zanj že zagotovila skoraj 1,8 milijona evrov, od tega 327.979 evrov letos.

VHS še nikoli bolj obubožana

Zdravko Ipša v VHS dela že 38 let. Z grenkobo ugotavlja, da ta služba še nikoli ni bila v slabšem finančnem stanju in tako malo vredna, kot je danes. »Mediji radi udrihate po nas, da nismo dovolj hitri. Toda nihče ne upošteva, da v primeru suma na kužno bolezen ali nesreče, v kateri so udeležene žive živali, hodimo na teren tudi ponoči, poberemo vse živali in da so naslednji dopoldan že na voljo laboratorijski izvidi,« spomni Ipša.

Predstojnik NVI Matjaž Ocepek nič kaj rožnato stanje v VHS podkrepi s številkami. »Na leto bi morali zamenjati vsaj tri do štiri vozila za prevoz živalskih trupel, a ni dovolj denarja. Letos smo zamenjali dva avtomobila, za najnujnejša popravila objektov pa smo odšteli 30.000 evrov. Služba kot celota je v lanskem letu ustvarila 190.000 evrov minusa, letos bo izguba še večja – predvidoma bo znašala okoli 230.000 evrov, saj iz proračuna dobimo premalo denarja, zato izgubo VHS deloma pokrije NVI z dobičkom iz svoje tržne dejavnosti, to je z laboratorijskimi preiskavami za različne naročnike, deloma pa iz rezerv, ki jih kmalu ne bo več. Še leta 2009 je NVI samo za materialne stroške dobil 2,2 milijona evrov proračunskega denarja, danes ga prejme le še 900.000 evrov. Včasih smo imeli za naložbe na voljo 900.000 evrov, potem nekaj let le 200.000, zdaj so nam ta znesek povišali na pol milijona evrov. Večina tega denarja gre za VHS,« pojasni Ocepek.

Tudi italijanske konje brezplačno vozijo na uničenje

Slovenija naj bi bila med najboljšimi v Evropi, kar zadeva sistem prevzemanja živalskih trupel. »Precejšen nadstandard imamo, kar samo po sebi ni slabo, toda VHS za delovanje vsako leto zmanjka vsaj 200.000 evrov. Če država ne bo zagotovila dodatnega denarja, bo verjetno treba spremeniti zakonodajo, da ne bomo več hodili brezplačno na dom po vsakega poginjenega papagaja, mucka ali goloba,« predlaga Matjaž Ocepek. In doda, da brezplačen odvoz in uničenje živalskih trupel v Sloveniji s pridom koristijo tudi Italijani. »Odsluženega konja pripeljejo na evtanazijo v Slovenijo, saj vedo, da ga bomo mi brezplačno prevzeli in odpeljali na uničenje. Tako plačajo le sto evrov za uspavanje živali, če bi to naredili doma, pa bi jih dodatnih petsto evrov stala še odvoz in uničenje živalskega trupla,« pove predstojnik NVI in opozori še na en paradoks: »Če kdo na avtocesti povozi žival, mora naš higienik plačati cestnino, da jo pobere. Za nameček je v veliki nevarnosti, saj Dars takrat, ko to počne, avtoceste ne zapre.«

Če komu pogine kanarček, muc ali pes, so ga higieniki VHS dolžni brezplačno prevzeti na domu. Ponj gredo s 14-tonskim tovornjakom, če ni na voljo manjšega vozila, kar je zelo negospodarno. V tolminskih hribih, denimo, mora higienik s tovornjakom v odročen kraj po enega samega poginulega kozlička in pri tem prevozi 250 kilometrov. Zdravko Ipša, ki v VHS dela 38 let, je doživel že marsikaj. »Nekoč niti pomislili niso, da bi po posteljico od krave prišel veterinar. Še huje je, če pride s 14-tonskim tovornjakom po eno posteljico od prašiča. Ko je bil pred leti prvi izbruh ptičje gripe, so pri eni hiši čistili podstrešje. Našli so nekaj let stare poginule ptiče. Pometli so smeti in še ptiče zraven. Mi smo tako odpeljali 80 kilogramov smeti in v njih nekaj posušenih ptic. Toda če ne bi šli ponje, bi bili takoj na televiziji,« je prepričan Ipša, ki nadaljuje: »Ravno tako v času izbruha ptičje gripe, pozimi, smo ob osmih zvečer dobili klic iz Lenarta, češ da je na jezeru poginjen labod. A ko je higienik čez dobro uro prišel tja, je ugotovil, da labod sladko spi. Poklicali so nas tudi prestrašeni lovci in povedali, da v gozdu leži od deset do petnajst labodov. Toda tam je bilo toliko kupčkov snega in nobenega laboda.«

Domačini »privatizirali« romunske pitance

Pred kratkim so šli ptujski higieniki na klic občana po domnevno poginjenega laboda, a se je izkazalo, da ga je nekdo zamenjal z belo vrečo za smeti. »Tudi v Mariboru so nas poklicali zaradi vreče, v kateri naj bi bili kadavri. Popoldan ob petih smo se z velikim tovornjakom odpeljali na kraj, tam pa je bila vreča gnilega krompirja,« pripoveduje Zdravko Ipša.

No, večtonski tovornjak higienikom večkrat pride še kako prav. Pred leti, na primer, so morali po bika, ki so ga imetniki rahlo omamili, da bi mu pred odhodom na lepotno tekmovanje na gornjeradgonski kmetijski sejem opravili pedikuro, a je žal ni preživel. Prevažali so že tudi cirkuškega slona. »Pred tridesetimi leti je bilo. Slona, ki je zaradi črevesne infekcije poginil na Ptuju, sem moral raztelesiti. To je bil velik zalogaj. Ves dan sem se ukvarjal z njim. Nožev je bilo premalo, tudi naostriti jih nismo mogli dovolj,« se svojega najtežjega trupla spominja patolog Ipša. In so še druge prigode: »Enkrat se je v Spuhlji okoli ene ure ponoči prevrnil tovornjak s pitanci. Kar je bilo živo, so v dvajsetih minutah odpeljali domačini, poginjene živali pa so odvlekli Romi. Naslednje jutro so policisti med vožnjo skozi vas po megafonu povedali, da so teleta iz Romunije in da so bila oštevilčena, zato jih bodo zlahka našli, in tisti, pri katerem jih bodo odkrili, bo kaznovan. Potem so šla teleta z vseh strani na cesto. Povsem naključno,« smeje pripomni patolog Ipša.

Kadavri so za nekatere Rome poslastica

Z Romi kot ljubitelji mesa poginjenih živali imajo največ izkušenj v novomeški zbiralnici kadavrov, ki je le streljaj od romskega naselja Žabjak. Obdana je z ostarelo ograjo, ki je bila med našim nedavnim ogledom deloma podrta, vsebina kontejnerjev na dvorišču pa zato lahek plen ljubiteljev crkovine. »V Novem mestu smo za prihodnje leto rezervirali denar za novo ograjo, poleg tega nameravamo zbiralnico živalskih trupel urediti tako, da zabojniki z njimi ne bodo več na dvorišču, ampak v kleti, Koto pa naj bi jih sproti odvažal. Vse smo že poskusili, tudi dva psa smo imeli tam, a so Romi odpeljali in pojedli tudi njiju,« pojasni Matjaž Ocepek.

Zdravko Ipša potrdi, da so imeli z Romi in njihovo slo po mesu poginjenih živali velike težave tudi na Ptuju. Rešili so jih tako, da jim Koto zdaj vse živalske odpadke odpelje še isti dan. »Česar ne odpeljejo, damo v hladilnico in pod ključ. Zunaj so le prazni kontejnerji. Romi to vedo in imamo mir. Včasih je bilo pa pestro. Dve, tri avtomobilske gume so naložili drugo na drugo, preplezali ograjo, odrezali svinjska stegna in odšli z njimi. Če so bili zaradi večjega pogina na kateri od rej v zabojniku piščanci, je bila pa sploh veselica. Enkrat je v bližini Ptuja v prometni nesreči Romom poginila kobila. Kolega je naročil njen odvoz. Čeprav je bilo do kraja dogodka le nekaj minut vožnje, smo ga opozorili, da živali ob prihodu higienika ne bo več tam. Ni nam verjel, zato je bila naša pot zaman,« patolog Zdravko Ipša predstavi tudi zabavnejšo plat dela veterinarsko-higienske službe.