Veterinarsko higienska služba (VHS) od 1. julija povoženih prostoživečih živali, razen domačih živali in divjih prašičev, ne odvaža več s cest in železnice. »Živalska trupla ostajajo na cestah in ob njih. To dodatno povečuje tveganje prometnih nesreč. Javnost je nad takšnim odnosom do povoženih živali zgrožena in zahteva, da država njihov odvoz uredi sistemsko,« poudarjajo v Lovski zvezi Slovenije (LZS).
Lani 7686 povoženj
prostoživečih živali
Božo Zakrajšek, direktor strokovne službe LZS, nam je pojasnil, da na slovenskih cestah na leto naštejejo od 4900 do 6800 povoženih prostoživečih parkljarjev, na železnici pa od 170 do 250 osebkov. Lani je bilo 7686 povoženj vseh prostoživečih živali, od tega skoraj 97 odstotkov na cestah, preostalo na železnici. Daleč najpogostejše žrtve so bile srne (življenje je lani izgubilo kar 4819 osebkov ali skoraj 63 odstotkov vseh živali). Sledijo lisice, jazbeci, kune belice, poljski zajci, divji prašiči, navadni jelen … Zakrajšek tudi opozarja, da podatki LZS o povoženih živalih ne dajejo popolne slike. Dvanajst lovišč s posebnim namenom namreč ne upravlja LZS, temveč za njih skrbijo Zavod za gozdove Slovenije (10), Triglavski narodni park in protokolarni objekt Brdo pri Kranju.
Uprava za zaščito in reševanje, ki na številki 112 sprejema tudi klice o povoženih živalih, je o tem doslej obveščala VHS, da so jih njeni higieniki varno pobrali in odpeljali. Na dan uveljavitve omenjene spremembe, torej 1. julija, pa jo je Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin obvestila,
naj v primeru, ko prejme klic o povoženih prostoživečih živalih (razen o divjih prašičih) na cesti ali na železnici, o tem obvešča upravljalce cest oziroma železnice, ki bodo poskrbeli za njihovo odstranitev.
Nejasnost in zmeda
Javnosti uprava, kar je zanjo zadnji dve leti običajno, o tem ni obvestila. Po navedbah lovske zveze ni obvestila niti upravljalcev cest. »Vedno več občanov se obrača na lovske družine z zahtevo za odvoz povožene divjadi in drugih prostoživečih živali s cest in površin ob njih. Lovske družine o odstranitvi povožene živali obveščajo upravljalce cest, ki z novim protokolom obveščanja v primeru povoženja divjadi niso seznanjeni, zato ostaja vprašanje odvoza povožene divjadi in drugih prostoživečih živali, ko ni suma na bolezen, nerešeno,« so opozorili iz LZS. Ministrstvo za infrastrukturo smo vprašali, ali upravljalci cest in železnice res niso seznanjeni z novim načinom odvoza povoženih prostoživečih živali, ali sploh imajo pogoje za njihov odvoz ter ali povožene živali res ostajajo na cestah in ob njih. Na odgovor še čakamo.
Zaradi nejasnosti in zmede smo upravo za varno hrano prosili za pojasnilo, zakaj so odvoz povoženih živali in njegove stroške naprtili upravljalcem cest in železnice. Sklicujejo se na evropsko uredbo št. 1069/2009, po kateri VHS poginulih živali, kamor sodijo tudi povozi na cestah in železnicah, ni treba zbirati, razen v primeru, ko gre za sum bolezni oziroma za izvajanje ukrepov za zgodnje odkrivanje bolezni, kot je na primer afriška prašičja kuga, zaradi katere morajo zbirati vse poginule in povožene divje prašiče.
Živalska trupla so lahko
vir bolezni
VHS se je torej znebila odvoza povoženih prostoživečih živali (razen divjih prašičev) s cest in železnice, uprava za varno hrano pa njegovega financiranja. Iz navodil uprave za varno hrano izhaja, da upravljalec cest oziroma železnice lahko naroči odvoz povoženih živali koncesionarju (družbi Koto) ali jih sam zbere na zbirnem mestu, Koto pa jih od tam proti plačilu odpelje v predelavo in uničenje.
Evropska uredba, na katero se sklicuje uprava za varno hrano, ki poudarja, da VHS povožene divjadi s cest in železnice ni treba odvažati, velja že trinajst let, a je VHS to doslej kljub temu počela. Verjetno zaradi zavedanja, da so lahko živalska trupla vir bolezni za živali in za ljudi, njeni veterinarski higieniki pa so poleg zaposlenih v Kotu edini v državi usposobljeni za ravnanje s temi živalmi. Cepljeni so tudi proti steklini, imajo potrebno zaščitno obleko in vitel za nalaganje težjih živalskih trupel. Vzdrževalci cest so zaradi nevarnosti okužb z boleznimi doslej praviloma pobrali le kakšnega ježa ali ptiča, druge živali pa so prepustili higienikom in lovcem.
