Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) namerava za posodobitev gorskih centrov razdeliti trideset milijonov evrov, a javni razpis je v zvezi s tem izzval veliko ogorčenja. Ministrstvo je na pobudo žičničarjev prvotni rok za oddajo vlog z 10. februarja podaljšalo na 28. februar, vse druge njihove predloge pa je preslišalo. Vznemiril jih je zlasti seznam »večjih« gorskih centrov, ki se sploh lahko potegujejo za nepovratna sredstva. Na njem jih je bilo sprva dvajset – Krvavec, Rogla, Vogel, Cerkno, Mariborsko Pohorje, Kranjska Gora, Golte, Kanin, Stari vrh, Soriška planina, Straža (Bled), Velika planina, Kope, Gače, Ribniška koča, Macesnovec (Rateče), Družinski center Pokljuka, Viševnik (Pokljuka), Marela in Španov vrh. Naknadno, že po objavi javnega razpisa, je MGRT dodalo še družinsko smučišče Trije kralji nad Slovensko Bistrico.
Kaj je večje smučišče?
Uradne klasifikacije, kaj je večje in kaj majhno smučišče, ni, zato je mnoge zanimalo, kako so prišli do tega prvič javno objavljenega seznama. Gospodarsko ministrstvo je zvedave napotilo na ministrstvo za infrastrukturo (MZI). Tam so nam pojasnili, da lahko smučišče začne obratovati, ko dobi upravljalec od njih dovoljenje za obratovanje. Če smučišče po zakonu o varnosti na smučiščih izpolnjuje pogoj za majhno smučišče (ima največ dve vlečni napravi, katerih skupna dolžina ne presega osemsto metrov, skupna dolžina smučarskih prog, ki morajo biti medsebojno povezane, pa ne dva tisoč metrov), mu to piše v obratovalnem dovoljenju. Vsa druga smučišča, ki te navedbe nimajo, po tej logiki štejejo za velika, čeprav to ni izrecno navedeno v njihovem obratovalnem dovoljenju in čeprav je določilo o majhnem smučišču v omenjenem zakonu zaradi zagotavljanja varnosti in določitve števila nadzornikov, ne zaradi razvrščanja smučišč po velikosti. Definicija, kaj je veliko smučišče, torej sploh ne obstaja.
MGRT je število tistih, ki se lahko prijavijo na javni razpis, dodatno omejilo s tem, da mora biti vrednost projekta, s katerim se nekdo poteguje za njegovo sofinanciranje, najmanj dva milijona evrov. To pomeni, da so izločeni vsi, ki so načrtovali »le« postavitev novih vlečnic, ne pa tudi sedežnic ali krožnih kabinskih žičnic. »To zimo je obisk manjših smučišč znova zelo dober, saj imajo vsa sneg (včeraj je obratovalo dvajset smučišč, ob koncu tedna jih bo še več, op. p.), vsa so, zahvaljujoč državni pomoči, tudi preživela krizo zaradi epidemije covida-19, so blizu in so družinam prijazna, cene vozovnic za otroke so zelo ugodne, zato je res škoda, ker ni ministrstvo v razpisu nekaj denarja namenilo tudi majhnim smučiščem,« obžaluje Manuela Božič Badalič, predsednica Združenja slovenskih žičničarjev in direktorica podjetja Sončni Kanin, ki je upravljalec žičniških naprav na najvišjem slovenskem smučišču.
Kaj je petzvezdično doživetje?
Tudi Kanin sodi med gorske centre, ki jim javni razpis MGRT ni pisan na kožo. Najvišji znesek, ki ga lahko prejme posamezni prijavitelj, je namreč osem milijonov evrov, naložba v novo krožno kabinsko žičnico (sedanja bo prihodnje leto praznovala abrahama in ji sredi leta 2023 poteče obratovalno dovoljenje) je ocenjena na 25 milijonov evrov, skupaj s potrebnimi spremljajočimi objekti celo na 40 do 45 milijonov. Manuela Božič Badalič pravi, da se bo občina Bovec, ki je lastnica žičniških naprav na Kaninu, na razpis MGRT za naložbe v gorske centre prijavila z enim sklopom, za preostale pa bodo morali vir financiranja poiskati drugje. Direktorica tudi upa, da bo mogoče od 1. marca na obeh straneh Kanina znova smučati z nakupom le ene vozovnice in ne več dveh, kot zaradi proticovidnih ukrepov zdaj terjajo Italijani.
MGRT je za naložbe v prestrukturiranje gorskih centrov, kot rečeno, namenilo trideset milijonov evrov. Manuela Božič Badalič je prepričana, da to ne bo rešilo slovenske smučarije, če bo ostalo zgolj pri tem znesku, saj zadostuje le za gradnjo petih, največ šestih sedežnic. »Združenje je decembra 2020 ministrstvu izročilo seznam načrtovanih naložb za vse centre, ki so ovrednotene na okoli 150 milijonov evrov. To pomeni, da bi bilo treba za rešitev gorskih centrov v naslednjih petih letih vsako leto nameniti od 30 do 35 milijonov evrov,« je opozorila direktorica Kanina. In poudarila, da se MGRT pred pripravo javnega razpisa za sofinanciranje naložb v gorske centre z žičničarji ni posvetovalo. »V razpisu je ogromno nejasnosti, zato ministrstvo na spletni naslov dobiva zelo veliko vprašanj. Mislim, da bo pri izvedbi razpisa kar nekaj težav. Ne znam si denimo predstavljati, po kakšnem ključu bodo presojali, ali bo neka naložba pomenila novo petzvezdično doživetje ali ne,« je izpostavila sogovornica. Dodajmo, da lahko ta kriterij prijavitelju navrže pet točk od stotih, kolikor jih lahko zbere na razpisu.
