Koalicija v sestavi strank SDS, NSi, SLS, Fokus in Demokrati je skupaj z glasovi Resnice konec maja sprejela novelo zakona o parlamentarni preiskavi. Sporne spremembe, ki močno ožijo pravno varstvo preiskovancev, vseskozi upravičuje z argumenti učinkovitosti parlamentarnega preiskovanja.
Pobudniki referenduma, ki nasprotujejo spremembam zakona, ob tem opozarjajo, da oblast ukinja ključne pravne varovalke, s čimer želi brez nadzora ustrahovati politične nasprotnike in kritike. Med drugim namreč novela črta določbe, ki preiskovancem že med samim postopkom omogočajo, da se zatečejo k pravnemu in ustavnemu varstvu ter s tem preprečijo nepopravljive politične posledice in morebitne posege v človekove pravice.
Ključna varovalka, ki jo novela odpravlja
»Ključna nevarnost novele je, da oži krog upravičencev do predhodnega sodnega varstva. Problematično je predvsem, da to varovalko jemlje preiskovancu samemu. Naknadno sodno varstvo, to je tožbo v upravnem sporu zoper končno poročilo, ki ga novela uvaja, je v praksi neučinkovito, saj je do danes komaj 12 od 43 preiskovalnih komisij takšno poročilo sprejelo. To pomeni, da bi mnogi preiskovanci in priče, ki bi jim bila med preiskavo lahko storjena nepopravljiva škoda, ostali brez varstva svojih pravic. Varstvo človekovih pravic nikoli ne sme trpeti škode na račun učinkovitosti parlamentarnega nadzora,« ključne pomisleke povzema pravnik in odvetnik Jure Tuš, ki sodeluje s Pravno mrežo za varstvo demokracije.
Po novem bi skratka lahko preiskovanci glede kršitev v upravnem sporu vložili tožbo šele po koncu parlamentarne preiskave oziroma po vročitvi končnega poročila komisije. Kar je ustavnopravno zelo problematično – naknadni upravni spor namreč ne more odpraviti že izvršenih morebitnih kršitev človekovih pravic ali političnih učinkov preiskave. Ob brisanju možnosti vnaprejšnje sodne kontrole zato pobudniki referenduma že ves čas opozarjajo na možnosti političnega obračunavanja zakonodajne večine z opozicijo in drugimi političnimi nasprotniki oziroma kritiki oblasti iz civilne družbe.
Po njihovem mnenju je problematično tudi oženje kroga subjektov, ki so upravičeni zahtevati ustavnosodno presojo akta o odreditvi preiskave. Po veljavni ureditvi so to recimo tudi tretjina poslancev, varuh človekovih pravic, računsko sodišče, samoupravna lokalna skupnost, preiskovanec ter fizična in pravna oseba zasebnega prava. Predlog novele pa to možnost ohranja le za sodni svet in generalnega državnega tožilca. Predlagatelji so sicer večkrat poudarili, da je ureditev, sprejeta v prejšnjem sklicu DZ na predlog tedanje predsednice DZ Urške Klakočar Zupančič, prekomerno in nesorazmerno posegla v učinkovitost parlamentarne preiskave, kar je vodilo v dolgotrajne proceduralne zaplete in blokade. Da se preiskovalne komisije v praksi kot po tekočem traku spreminjajo v politična preigravanja brez resnih vsebinskih zaključkov, sicer ni iz trte izvit argument, a to po mnenju nasprotnikov zakona ne sme biti argument za slabitev varstva človekovih pravic.
Parlamentarna preiskava ni omejena le na funkcionarje
Eden izmed pogostejših argumentov zagovornikov novele je tudi, da parlamentarna preiskava vključuje zgolj preiskavo javnih funkcionarjev. Trditev ne drži, kar potrjuje tudi pretekla praksa. »Ustava in zakon parlamentarno preiskavo opredeljujeta kot preiskavo v zadevah javnega pomena, z namenom ugotavljanja politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij. Vendar v praksi poslanci lahko preiskujejo in v preteklosti tudi so preiskovali posameznike, ki niso javni funkcionarji. Položaj preiskovancev in prič, ki so zasebniki, se tako ne razlikuje od položaja javnih funkcionarjev in novela zakona briše varovalke, ki ščitijo obe omenjeni skupini ljudi,« pojasnjuje pravnik Jure Tuš.
Pri tem pa opozarja, da lahko preiskovalna komisija dostopa do dokumentacije vseh upravnih organov, organizacij, ki opravljajo javno službo, in nosilcev javnih pooblastil: »Kar torej vključuje na primer centre za socialno delo, javne zdravstvene domove in izobraževalne ustanove. Dostopa lahko tudi do sodnih spisov, tako v končanih kot v nedokončanih zadevah, ki se nanašajo na predmet preiskovalne komisije. Prav tako lahko komisija pridobi zaupne bančne podatke o tarčah preiskave. Zakon poslance omejuje v primeru prisilnih ukrepov (hišna ali osebna preiskava in zaseg predmetov), za katere komisija potrebuje odločbo sodišča.«
Tudi ustavni pravnik dr. Saša Zagorc se ne strinja s trditvami zagovornikov novele: »Gotovo ni v primarnem interesu komisije, da pridobiva podatke o zasebnih osebah. A nesporno je, da ureditev pred obema novelama in po njiju v izjemnih primerih omogoča posredno seznanitev komisije z zasebnimi podatki zasebnikov, bodisi na podlagi sodno odobrenih preiskovalnih ukrepov bodisi na podlagi odredbe oblastnim organom in bankam, da razkrijejo podatke in dokumentacijo. Sploh pa je treba preusmeriti pozornost na pravno upravičenost teh posegov ter na učinkovitost in pravočasnost varstva pred morebitnimi kršitvami.«
Po mnenju Zagorca je sicer trenutna zakonska ureditev najbolj nedorečena na področju bančništva, saj da iz področnega zakona ne izhaja, da bi banka ali posameznik lahko kakor koli ugovarjal zahtevi preiskovalne komisije po posredovanju podatkov. »Iz sodne prakse evropskega sodišča za človekove pravice (Brito Ferrinho Bexiga Villa-Nova v. Portugal) izhaja dolžnost zakonodajalca, da vzpostavi učinkovit mehanizem varstva zasebnosti za pridobivanje bančnih podatkov.« Ob tem ustavni pravnik z ljubljanske pravne fakultete še ocenjuje, da nista ne obstoječa zakonodaja ne sprejeta novela ustrezna odgovora na cilje in izzive parlamentarnih preiskav, da komisije prek njih opravljajo ustavno poslanstvo. »Prav tako dosedanje delo številnih preiskovalnih komisij in izvajanje zakonodaje ne vzbuja zaupanja ne v učinkovitost ne v poštenost vodenja, ne zdaj ne v prihodnje. Volilci pa smo tako žal soočeni s trilemami ali kvadrilemami na način, da nanje na referendumu lahko odgovorimo le binarno, z za ali proti.«