Doktorski študij v Sloveniji je v večini primerov plačljiv, vendar ga država in univerze delno sofinancirajo. To pomeni, da doktorski študenti ne plačajo celotne šolnine, temveč le del oziroma razliko med polno ceno programa in odstotkom, ki ga krije javno sofinanciranje. Prav ta delež sofinanciranja pa se je letos na Univerzi v Ljubljani občutno znižal, kar se je neposredno odrazilo na višini prvih položnic, ki so jih doktorski študenti prejeli v začetku decembra.
»Ko sem prejela e-mail z računom, sem ga najprej zaprla in še enkrat odprla, ker mi ni šlo v račun, da je znesek tako visok,« pripoveduje doktorska študentka, ki želi ostati anonimna. Če je lani doktorski študent humanistike za celoten prvi letnik študija ob sofinanciranju plačal približno 535 evrov, bo letos za prvi letnik v povprečju odštel okoli 1100 evrov. Ključna razlika je v tem, da letos delež sofinanciranja znaša 72 odstotkov, medtem ko so bila v preteklih letih pogosta sofinanciranja v višini 86, 90 ali celo 92 odstotkov. Razlika v odstotkih se v praksi prevede v več sto evrov dodatnega stroška za posameznega študenta. Tako letos prvi obrok šolnine znaša okoli 580 evrov, lani pa je znašal približno 294 evrov. »Problem ni v tem, da nimam denarja, saj se zavedam, da je doktorski študij plačljiv, a sem vseeno šokirana. Predvsem zato, ker sem položnico dobila v začetku decembra, rok za plačilo pa je bil že 19. decembra,« pove študentka. Za marsikoga to pomeni, da denarja za plačilo v tem trenutku nima.
Takšen skok cene doktorskega študija po mnenju študentke ni zanemarljiv, še posebej zato, ker doktorski študenti nimajo enakega socialnega položaja. Velik del jih nima raziskovalnih projektov ali institucionalnih zaposlitev, kot je denimo status mladega raziskovalca, temveč delajo prekarno; tudi polno zaposleni študenti pogosto ne prejemajo povprečne slovenske plače. »Subvencije so zato nujne,« pravi sogovornica. Meni, da gre v tem primeru predvsem za vprašanje predvidljivosti in osnovne administrativne korektnosti. »Smiselno bi bilo razmisliti o razdelitvi šolnine na več manjših obrokov ter o jasnejšem in pravočasnejšem obveščanju o dejanskih stroških. Trenutno se z zneski soočimo šele, ko položnice že pridejo,« opozarja. Doktorski študij se tako navzven predstavlja kot del razvojne politike države, v praksi pa vse pogosteje postaja finančno tveganje, ki ga posameznik prevzame sam in brez jasnega opozorila, koliko ga bo študij v posameznem letu zares stal.
Več študentov, manj denarja
Na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in inovacije ob očitkih o nenadni podražitvi doktorskega študija poudarjajo, da država sofinanciranja ni znižala in da je za študijsko leto 2025/2026 zagotovila štiri milijone evrov. »Glede izbire študentov in višine zneska za sofinanciranje odločajo javni visokošolski zavodi sami, in sicer na podlagi pogojev in meril, ki jih potrdi pristojni organ posameznega zavoda,« so pojasnili na ministrstvu.
Na Univerzi v Ljubljani medtem navajajo, da letošnji delež sofinanciranja znaša 72 odstotkov. Kot razlog izpostavljajo večje število doktorskih študentov, ki izpolnjujejo pogoje za sofinanciranje, in višje šolnine na nekaterih doktorskih programih. »Univerza na podlagi števila študentov, upravičenih do sofinanciranja, in višine dodeljenih sredstev vsako leto določi odstotek sofinanciranja,« pravijo. Po njihovih navedbah naj bi Univerza v Ljubljani v letu 2026 od ministrstva za ta namen prejela 3.118.480 evrov. Zakaj se ta znesek ne ujema z navedbo ministrstva o štirih milijonih evrov skupnih sredstev za doktorski študij, na ministrstvu za zdaj niso pojasnili.
Ob tem podatki kažejo, da se število doktorskih študentov, upravičenih do sofinanciranja, v resnici ni bistveno povečalo. V študijskem letu 2024/2025 je imelo sofinancirano šolnino 1084 doktorandk in doktorandov, letos 1195 – torej 111 več. Kljub razmeroma zmerni rasti števila upravičencev je delež sofinanciranja občutno nižji, posledično pa je finančno breme za posameznega študenta bistveno večje.
Prav tu doktorandi vidijo ključen problem: sistem se navzven sklicuje na nespremenjena ali celo višja javna sredstva, v praksi pa se razlika prelaga na študente. Vprašanje zato ni le, koliko študentov je vključenih v sistem, temveč tudi, kdo si lahko takšen študij sploh še privošči. »V državi, kjer naj bi se spodbujalo visokošolsko izobraževanje in kjer naj bi bilo visoko povprečje pomemben pogoj, se mi zdi res grozno, da nimamo višjega sofinanciranja. Najhuje pa je, da nas nihče ni niti obvestil, da je scenarij s tako nizkim sofinanciranjem sploh mogoč,« zaključi doktorska študentka.