Vandalizem med mladimi je tema, ob kateri se hitro pojavi vprašanje, kdo je kriv in kako strogo kaznovati tiste, ki poškodujejo javno premoženje. Toda za polomljeno klopjo, poškodovanim košem ali uničenim smetnjakom je lahko precej več kot trenutna objestnost.
Na Centru za socialno delo Kamnik pri otrocih tretje triade ne opažajo izrazitega porasta vandalizma. Pogosteje obravnavajo nasilništvo, grožnje in tatvine. Kadar vendarle pride do vandalizma, gre največkrat za namerno uničevanje tuje ali skupne lastnine, denimo poškodovanje javne infrastrukture, smetnjakov, prometnih znakov ali druge opreme. »Mladostniki v pogovorih včasih povedo, da tovrstna dejanja izvajajo v družbi vrstnikov predvsem zaradi zabave ali preizkušanja meja. Pogosto pri tem ne razmišljajo o posledicah svojega ravnanja,« pojasnjujejo na CSD Kamnik. Takšna razlaga ne pomeni opravičevanja vandalizma. Nasprotno, pomeni poskus razumeti, kaj se dogaja v ozadju, še preden vedenje preraste v resnejše težave.
Enotnega odgovora, zakaj se mladostnik odloči za uničevanje premoženja, ni. Prav tako ni enotnega profila otroka, ki vandalizira. Na CSD Kamnik opozarjajo, da gre lahko za preplet različnih okoliščin. Pri nekaterih je v ospredju preizkušanje meja, pri drugih vpliv vrstnikov in želja po potrditvi v skupini, dolgčas, občutek izključenosti ali stiska, ki je odrasli niso pravočasno prepoznali. »Nekateri sodelujejo pri dejanjih, ki jih sami sicer ne bi storili, vendar jih k temu spodbudijo vrstniki,« pravijo.
Za dejanjem je pogosto potreba po pripadnosti
V obdobju odraščanja je pripadnost skupini izjemno pomembna. Mladostnik, ki želi biti sprejet, lahko zato naredi tudi kaj, česar sam ne bi. V skupini se odgovornost porazgubi, občutek posledic pa je manjši. Če sta ob tem prisotna še dolgčas in pomanjkanje kakovostnih možnosti za preživljanje prostega časa, je lahko meja do neprimernega vedenja še tanjša. »Včasih je v ozadju tudi stiska mladostnika, težave v odnosih ali občutek nerazumljenosti. Hkrati lahko k takšnemu vedenju prispeva občutek, da za dejanja ne bodo odgovarjali ali da posledice ne bodo resne,« ugotavljajo na CSD Kamnik. Odrasli zato ne bi smeli iskati preprostih razlag. Otrok, ki krši pravila, še ni nujno otrok, ki bo vandaliziral. Tudi posamezen slab dan ali konflikt z vrstniki še ne pomeni, da je z njim kaj narobe. Opozorilni znaki so lahko spremembe v vedenju, pogostejše kršenje pravil, upad zanimanja za šolo ali dejavnosti, ki jih je prej rad obiskoval, spremembe v vrstniški družbi ali izrazita potreba po sprejetosti. »Pomembno je, da starši in odrasli, ki so ob otroku med odraščanjem, otroka spremljajo celostno, saj posamezni znaki sami po sebi še ne pomenijo, da bo otrok izvajal vandalizem,« poudarjajo na CSD.
Sistem pogosto vstopi v zgodbo šele, ko je škoda že nastala. Ob manjših incidentih običajno najprej ukrepajo šola in starši, pri resnejših ali ponavljajočih se primerih pa se vključita tudi center za socialno delo in policija. Na CSD po prejemu obvestila opravijo pogovor z mladostnikom in starši, predstavijo posledice ravnanja ter preverijo, ali družina potrebuje dodatno podporo. Pri tem ne obravnavajo zgolj posledic, ampak skušajo razumeti razlog za vedenje in mladostniku pomagati poiskati drugačne načine reševanja težav. »Pogosto se zgodi, da se ukrepa šele po nastanku škode, zato bi bilo treba več pozornosti nameniti zgodnjemu prepoznavanju težav, pravočasnemu obveščanju in preventivnemu delovanju,« opozarjajo. Čeprav vandalizma ne gre enačiti z medvrstniškim nasiljem – pri prvem je tarča premoženje, pri drugem človek –, se lahko oba pojava napajata iz podobnih razvojnih in socialnih okoliščin: vpliva vrstnikov, potrebe po pripadnosti, impulzivnosti in neprepoznanih stisk. Pri obeh je pomembno tudi, ali okolje težavo pravočasno prepozna.
Zakaj vrstniki dobijo večjo moč
Tretja triada je razvojno občutljivo obdobje, v katerem vse pomembnejši postajajo vrstniki. »Tretja triada je za otroke zelo posebno obdobje, saj takrat vstopajo v zgodnje mladostništvo. Postajajo bolj samostojni, spreminja se njihov odnos do odraslih, vedno večji pomen pa dobivajo vrstniki, občutek pripadnosti in sprejetost v skupini,« pojasnjuje mag. Tadeja Batagelj, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor. Mladostniki lahko delujejo odraslo, čeprav njihov razvoj še ni končan. »Pri 13, 14 ali 15 letih lahko navzven že delujejo zelo odraslo. Kljub temu se sposobnosti uravnavanja čustev, načrtovanja, presojanja posledic in obvladovanja impulzov še razvijajo,« poudarja Batageljeva. Obenem naraščajo šolske zahteve in vrstniški pritiski, pomembnejši postajajo telesna podoba, odnosi, spolnost, družbena omrežja in primerjanje z drugimi.
Nasilje lahko postane način pridobivanja pozornosti ali položaja v skupini. »Nasilno vedenje je pravzaprav izraz nemoči nasilneža – ne zna in ne zmore svojega mnenja in sebe uveljavljati na druge, socialno bolj sprejemljive načine,« pravi Hudoklinova. K temu lahko prispevajo tudi vzori v družbi, ki takšno vedenje prikazujejo kot sprejemljivo in učinkovito pot do cilja. Če otrok ne dobi pomoči dovolj zgodaj, se težave poglobijo. »Če tak otrok ali mladostnik ne dobi pravočasno pomoči, se običajno stiske in težave stopnjujejo in potem pride do situacij, ki zahtevajo urgentno ukrepanje,« opozarja dr. Mateja Hudoklin. Pomoč je takrat lahko hitra, vendar so težave že zahtevnejše, nekaterih posledic pa ni več mogoče v celoti odpraviti. Hudoklinova ob tem poudarja: »Zato je tako pomembno, da so preventivni programi in nizkopražni programi pomoči res široko dostopni po vsej državi.«
Mladi potrebujejo prostor, kjer jih odrasli najprej poslušajo
Prav preventivi veliko pozornosti namenjajo Mladi zmaji, ki delujejo neposredno med mladimi. Z njimi se srečujejo tam, kjer dejansko preživljajo svoj čas – v mladinskih centrih, na igriščih, v soseskah in na ulici. Tudi sami nimajo podatkov, na podlagi katerih bi lahko zanesljivo govorili o porastu vandalizma. Opažajo pa večje skupine fantov, ki skupaj preživljajo prosti čas na ulici. Med pojavi, ki jih zaznavajo, so uporaba pirotehničnih sredstev, glasno govorjenje in vožnja s skiroji, razloge za neprimerno vedenje pa vidijo tudi v dolgčasu, pretirani uporabi telefonov, izključenosti iz dejavnosti in negativnem sprejemanju mladih v okolici.
Preventiva pri tem ne pomeni le občasnih delavnic. Mladostniki o odnosih, čustvih in odraščanju včasih lažje spregovorijo z nekom, ki ni del njihovega vsakdanjega šolskega ali družinskega okolja. »Ko dobijo občutek, da je prostor varen in da jih nihče ne bo ocenjeval, se pogosto pokaže, da imajo veliko vprašanj in dilem. Potreba po pogovoru je lahko precej večja, kot bi sklepali samo iz njihovega vedenja,« pojasnjuje Batageljeva. Programi za mlade niso učinkoviti že zato, ker obstajajo. Pomembno je, kako so ponujeni, kdo bo tam, ali delujejo preveč otroško in ali imajo mladostniki občutek, da lahko o čem odločajo. »Zato je pomembno, da jih vključujemo že pri nastajanju dejavnosti, ne šele takrat, ko je vse pripravljeno,« pravi Batageljeva. Mladostniki pri tem ne potrebujejo stalne animacije. Včasih si želijo predvsem prostora, kjer so lahko skupaj, ne da bi morali ves čas sodelovati v vodeni dejavnosti. Odrasli morajo biti na voljo, ko jih potrebujejo, obenem pa jim pustiti dovolj samostojnosti. Ključno vprašanje zato ni le, kaj jim ponuditi, temveč, kot pravi Batageljeva, »kako skupaj z njimi ustvariti okolje, v katerem se bodo dobro počutili in ga bodo doživljali kot svoje«.
Vodja ulične ekipe Mladih zmajev Katarina Paska pojasnjuje, da mobilne enote delujejo predvsem v tako imenovanih sivih conah, kjer ni drugih organizacij ali mladinskih centrov, ki bi ponujali aktivnosti za mlade. »Naš namen je pristopiti do mladih v njihovem okolju, skupnosti in naslavljati tamkajšnje potrebe. Zelo pomembni so prvi pristop in navezovanje odnosa ter naša kontinuirana prisotnost v skupnosti,« pravi Paskova. Na nove terene jih pogosto povabijo četrtne skupnosti, Mestna občina Ljubljana ali javni stanovanjski sklad, ki opazijo večje skupine mladih. Te lahko motijo mir prebivalcev, njihovo zbiranje pa se včasih prepleta tudi z vandalizmom. Toda ulična ekipa ne prihaja na teren kot nadzorni organ. Njen prvi cilj je vzpostaviti odnos. »Pomembno je, da vzpostavimo dober in zaupen odnos z mladimi, lokalnimi akterji in vsemi drugimi organizacijami, ki delujejo v skupnosti,« pravi Paskova.
Če odrasli k mladostniku pristopi predvsem z grožnjo kazni, je možnost za iskren pogovor majhna. Če mu pokaže, da ga želi najprej razumeti, se lahko odpre prostor za spremembo. »Pomembno je, da ponudimo varen, neobsojajoč prostor, ker velikokrat srečujemo mlade, ki niso informirani o možnostih in so velikokrat izpadli iz sistema izobraževanja ali pa prihajajo iz nepodpornega družinskega ozadja,« dodaja Katarina Paska.
Od popravljanja škode do občutka, da skupnosti nekaj daješ
Podoben princip so preizkusili pri projektu 4za1, ko so skupaj z mladimi obnavljali igrišče osnovne šole Zalog. Mladi so pomagali pobarvati črte za futsal, urediti koše, zamenjati gole in obnoviti klopi. Projekt so v letih 2022 in 2023 nadaljevali z obnovo in dopolnjevanjem igrišča. »Mladi tako niso samo dobili prenovljenega igrišča, ampak so vanj vložili svoje delo. To samo po sebi ne zagotavlja, da poškodb ne bo, lahko pa spremeni njihov odnos do prostora. Drugače gledaš na klop, ki si jo sam brusil in barval, ali na igrišče, na katerem si pomagal narisati črte,« pravi Jon Žagar. Tudi med urbanim in ruralnim okoljem ni mogoče potegniti preproste črte. Mladi zmaji nimajo statističnih podatkov, ki bi omogočali neposredno primerjavo vandalizma. Matic Pritekelj iz Skupnostnega centra Borc pa na območju Zgornjega Kašlja, ki ima značilnosti polruralnega okolja, opaža nekoliko drugačne socialne vezi. »Starejši mladi pogosto poznajo mlajše otroke, jih usmerjajo in do določene mere prevzemajo vlogo neformalne kontrole oziroma pozitivnih zgledov. Tudi družine se med seboj večinoma poznajo, zato se ob morebitnih primerih vandalizma hitreje ugotovi, kdo je bil vpleten,« pojasnjuje. Manj možnosti za organizirano preživljanje prostega časa je lahko dejavnik tveganja, tesnejše socialne vezi in večja medsebojna prepoznavnost pa sta lahko pomembna varovalna dejavnika. Priložnost je zato predvsem v povezanih skupnostih in prostorih, kjer se mladi srečujejo z različnimi ljudmi iz svojega okolja. V Bazi, centru mladih Ljubljana, razvijajo koncept sočutja, ki naj bi postal pomemben del njihovega mladinskega dela. Mladim želijo ponuditi kakovostno preživljanje prostega časa, njihove dosežke in potenciale pa predstaviti skupnosti.