Slovenska samostojnost pač ne zahteva novih mitov o »tisočletnem boju« za samostojno državo, le prepoznavanje resničnih mejnikov in njihovo postavitev v zgodovinski okvir, je menil.
Janko Pleterski je na univerzo prišel kot »outsider«, kar je bilo v tistih časih, navajenih na utečeno pot, ki se je začela z demonstratorskim in asistentskim mestom ter končala z redno profesuro, nenavadno. Pred tem je bil kmalu po maturi zaradi odporništva več kot leto in pol v italijanskih zaporih in potem partizan, pa diplomat, novinar in pred prihodom raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja, ki je izšel iz Znanstvenega inštituta SNOS. »Svojevrstno pot v znanost«, kot je to označil dr. Bogo Grafenauer, mu je stroka z nekaj cmoka v grlu na koncu priznala kot prednost, na Filozofski fakulteti pa je bil v letih 1979–1981 tudi dekan. Po upokojitvi v osemdesetih letih je postal tudi politik, najprej kot član Kučanovega prenoviteljskega CK ZKS in Predsedstva CK ZKS (1986–1989), nato kot član republiškega predsedstva (1988–1990), zadolžen za znanost in kulturo. Ves čas pa se je tudi sicer družbeno angažiral. Med drugim je bil dve desetletji ( 1954–1974) član tedaj elitnega intelektualnega časopisa za politična, gospodarska in kulturna vprašanja Naši razgledi.
Ukvarjal se je z mnogimi raziskovalnimi vprašanji, v ospredju so nacionalno vprašanje, odnos med razrednim in nacionalnim v habsburški monarhiji in v obeh Jugoslavijah, druga svetovna vojna na Slovenskem, še posebej razmerja med obema domačima nasprotnima taboroma in v tem kontekstu državljanska vojna (tega izraza ni priznaval in je znal tudi prepričljivo ter argumentirano razložiti, zakaj). Začel je s koroškimi Slovenci, kar je bil tudi predmet njegove disertacije in še vrste drugih del. Tej temi se ni odrekel do konca življenja (za Koroško v Jugoslaviji se je v povojnih letih boril tudi kot diplomat) in tudi na koncu je podpiral prizadevanja za to, da bi Slovenija notificirala Avstrijsko državno pogodbo. Temo je po sociološki metodi dr. Frana Zwittra razširil na narodno politiko konec 19. in v začetku 20. stoletja (odmevna knjiga Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, 1971, srbohrvaška izdaja 1976; sinteza slovenske zgodovine od 1848 do 1918 v prestižni avstrijski Die Habsburgmonarchie 1848–1918; leta 1998 tudi poglobljena in zajetna študija o prvaku slovenskega političnega katolicizma dr. Ivanu Šušteršiču; leta 2008 Pravica in moč za samoodločbo). Politično najbolj odmevno je bilo njegovo raziskovanje jugoslovanskega federalizma in mednacionalnih odnosov (Narodi, Jugoslavija, revolucija, Beograd 1985 in 1988, Ljubljana 1986, Skopje 1988), s katerim je posegel v samo jedro naraščajočih nacionalnih sporov in stopil na žulj »zgodovinskim prvoborcem srbskega nacionalizma v njegovih skrajnih mitoloških oblikah«, če znova povzamem Grafenauerja. Zadnja tema, to je narodni razkol, ga je v zrelih letih tudi osebno in politično najbolj težila in ji je posvetil kar nekaj del (najprej Senca ajdovskega gradca, 1993), pa tudi argumentiranih javnih polemik. Knjiga pisem. Razmišljanje o slovenski državnosti je bilo še zadnje delo, objavljeno pred le tremi meseci (z letnico 2017) pri založbi Sophia, v katerem je razmišljal o vseh navedenih temah.
Tudi politično se je Pleterski povezal prav z narodnim vprašanjem in z državnostjo ter narodno spravo. Kot član Predsedstva SRS je koncipiral Izjavo predsedstva SR Slovenije o narodni in državljanski umiritvi, ki jo je predsedstvo sprejelo marca 1990 , tik pred večstrankarskimi volitvami. Teden dni za predsedstvom je svojo izjavo o narodni spravi sprejela tudi Slovenska pokrajinska škofovska konferenca. Pleterski je sicer kasneje razočaran ugotovil, da izjava, tako kot mnoge druge zadeve, ni imela vpliva na spravo (sam je ta izraz dosledno zavračal in zagovarjal besedo pomiritev). »Vsak naj svoje vzame nase, za to svoje naj ne obtožuje drugih, pa bomo imeli Slovenci upanje, da bomo kdaj res stopili v 'čisto in jasno prihodnost', kakor si je želel Edvard Kocbek,« je zapisal v Pravici in moči do samoodločbe. Če do tega ne bo prišlo, bo Slovenija še naprej »država dveh domovin«. Jasen je bil tudi glede revolucije, v kateri je videl obe komponenti: narodno in socialno. Revolucija je sestavina zgodovinskega toka, ta tok pa je nepovraten in ničesar, kar se je zgodilo, iz njega ni mogoče izključiti. Ne v medsebojni povezanosti in ne v posledicah. Zgodovina pač ni samopostrežna trgovina. Revolucije rastejo iz razmer, ustvarijo nove in prejšnje odrinejo v neponovljivo preteklost. Skoraj praviloma jih bremeni nasilje, ne le pri odpravi starega, ampak tudi v zagatah in razočaranjih pri ustvarjanju novega. Imajo svoj konec in njihov smisel je v tem, da se lotevajo tlakovanja novih poti. Zato tudi revolucije na Slovenskem med drugo svetovno vojno ni mogoče niti izključiti niti je zanikati, zavračati, obsojati. Revolucija seveda po obstoječem družbenem redu ni zakonita. »Dejansko pa je lahko upravičena po zgodovinskem toku, poteku, smeri rasti družbe, po neločljivosti te rasti od odnosov v njej,« je zapisal v besedilu Preklicati revolucijo v slovenski zgodovini?
Leta 1987 je kritiziral tista besedila v 57. številki Nove revije, ki niso upoštevala pravice vseh narodov Jugoslavije do samoodločbe, ki so jo Slovenci tedaj zahtevali zase. Menil je, da gre za zagovarjanje koncepta SHS (Srbi, Hrvati, Slovenci), kakršnega je imela Jugoslavija pred vojno. Opozoril je tudi, da lahko Italija po osamosvojitvi Slovenije zasede rapalsko mejo, kar se na srečo ni zgodilo. Pa ne zaradi premisleka in sposobnosti tedanjih novih elit, pač pa kot posledica ugodnih mednarodnih in notranjih italijanskih okoliščin. Zaradi teh svojih stališč je bil v samostojni Sloveniji stigmatiziran in napadan (afera z vrnitvijo državnih odlikovanj leta 1993). Na seji CK ZKS 7. julija 1989 je v uvodni besedi branil avnojski koncept jugoslovanske federacije in menil, da se še ni izčrpal, saj bi to odprlo pot bodisi unitarni državi bodisi razpadu države. Še je verjel v možnost mirne rešitve in bil prepričan, da lahko Srbi živijo v eni državi le, če se bo Jugoslavija preoblikovala v konfederacijo. Kot zgodovinar in z osebno izkušnjo vojne je pač vedel, kako grozljiva je alternativa. Ki se je žal tudi zgodila.
Zadnji odmeven javni angažma Janka Pleterskega ni bil povezan z zgodovino. Tik pred smrtjo se je javno lotil še ene pereče družbene teme, ob kateri se politika spreneveda: zavzel se je za pravico do evtanazije.
Majhen Oddelek za zgodovino FF v Ljubljani je imel izjemno močno vojno generacijo, v kateri so se personalizirala vsa tedanja družbena razmerja. Skozi Frana Zwittra (liberalec), Boga Grafenauerja (krščanski socialist) in Janka Pleterskega (komunist), pa še Metoda Mikuža (duhovnik, verski referent pri Glavnem štabu NOV in POS), se je po svoje odslikala celo sestava Osvobodilne fronte. Vsi so se tudi po vojni angažirali za uresničitev narodnih ciljev, večina predvsem pri vprašanju meja. Vsakega od njih je oblikovalo družinsko in socialno okolje. Pleterski, ki se je politično najbolj angažiral, je v Pravici in moči zapisal, da je bil, odkar se je zavedal, da živi v svetu, na strani revolucije. »Še ko sem se v krčevinski šoli učil pisati, škripaje po skrilni tablici z ošiljenim kamenčkom, sem si želel, da v oguljenih klopeh med sošolci ne bi bilo takšnih s strganimi komolci na prekratkih rokavih, bleščečih od brisanja smrkavih nosov, in da med deklicami ne bi bilo podobnih, ki jim po dolgih svetlih kitah gomazijo uši. Da ne bi nikomur gledala lakota iz oči, da bi vsi imeli tudi svoj košček masla na kruhu, kot ga imam jaz.«
Bilo bi nepošteno, če bi zapisal, da Janko Pleterski za svoje delo in stališča ni dobil družbenih priznanj. Dobil jih je. Postal je član akademije, po osamosvojitvi je dobil najvišje državno odlikovanje. A vedno z odpori, nizkimi udarci, opravljanji tistih, ki se z njim intelektualno niso mogli kosati.
Sem le eden od zgodovinarjev različnih generacij, s katerimi je imel dr. Janko Pleterski tudi osebne stike in na katere je s svojim delom in značajem vplival. Janko ni bil moj profesor, pri njem sem, dokler je bil na fakulteti še aktiven, »ujel« le izpit Jugoslovansko vprašanje do leta 1918. Sva pa tesno sodelovala v času njegove politične aktivnosti, ko je bil med drugim predsednik sekcije Marksističnega centra CK ZKS za vprašanja zgodovinopisja. Tedaj združbe tistih zgodovinarjev, ki so na področju sodobne zgodovine kaj pomenili (ali bili člani sekcije pač iz oportunizma). Sodelovala sva pri pripravi Zgodovine ZKJ, zadnjega projekta, pri katerem so se jugoslovanski zgodovinarji sploh še družili. Šele ta izkušnja – v kateri sem doživljal tako diplomatske sposobnosti Pleterskega kot njegovo načelnost – mi je odprla pogled na razsežnost in kompleksnost jugoslovanskega vprašanja, s katerim se je tedaj v valu nacionalnega navdušenja le redko kdo še strokovno ukvarjal. Kot da so zadeve samoumevne in se bodo rešile same po sebi. Znotraj tedanje reformistične ZKS je Pleterski odprl vrsto občutljivih razprav, političnih in strokovnih, in dal pobudo za nekaj pomembnih projektov. Še nekaj let pred tem, leta 1983, je podprl potrebo po nastanku nacionalnega programa, ki jo je s svojim besedilom sprožil France Klopčič in v tedanjem vrhu ZKJ ter med partijskimi intelektualci z njo naletel na mešane odzive (na koncu predlogu niso upali slediti). Pleterski je bil prepričan, da mora biti program koncipiran kot »slovenska pot v Jugoslaviji« oziroma »z Jugoslavijo«. (Kaj drugega si tedaj niti ni bilo mogoče predstavljati.) Njegov otrok je bila med drugim Slovenska novejša zgodovina, projekt, ki je konec osemdesetih let nastal v sekciji, a je bil hitro prenesen na Inštitut za novejšo zgodovino, ki je edini imel za to primerne kadre. No, kljub temu je do uresničitve preteklo še več kot petnajst let.
Janko je, vse dokler je lahko bral, skrbno spremljal zgodovinopisno sceno. Ves čas je bral tudi moje članke in knjige, sledil javnim nastopom, mi dajal kritične pripombe; pri izdajah v tujih jezikih kot poliglot celo opozarjal na (ne)ustreznost posameznih izrazov. Bil je vesel mojega javnega angažmaja, saj je bil prepričan, da je to dolžnost kritičnih intelektualcev. Zato je bil pogosto razočaran nad mlačnostjo stroke ob politični zlorabi zgodovine ali celo ob sodelovanju posameznih zgodovinarjev pri tem. Na vsak (ne samo moj) obisk se je skrbno pripravil, si koncipiral teme, o katerih je želel govoriti, ali pripravil odgovore, če si ga prosil za nasvet. Zadnji tak večji vsebinski pogovor smo imeli pred dvema letoma, ko sva mu s kolegom Petrom Vodopivcem v Dom starejših občanov v Fužinah pripeljala legendarno srbsko zgodovinarko dr. Latinko Perović. Čeprav že močno naglušen in skoraj povsem slep je v intelektualnem pogovoru vidno užival. Zadnje atome moči je porabil za Knjigo pisem. Razmišljanje o slovenski državnosti.
Ob izidu na mojo elektronsko pošto ni mogel več odgovoriti. Je pa ostal na strani revolucije in se z zahtevo po pravici do evtanazije še poslednjič izpostavil v dobro prihodnjih generacij.
