Robert Golob iz Gibanja Svoboda ta teden nadaljuje pogajanja za sestavo nove – mešane vlade. Za zdaj bolj kot to, kdo bo s kom šel, poslušamo o tem, kdo s kom ne bi šel. Stevanovićeva Resni.ca in Logarjevi Demokrati zavračajo sodelovanje v koaliciji z Levico. Kar je glede na programe strank logično – prosocialna drža Levice ni kompatibilna z gospodarsko politiko omenjenega dvojca strank, ki stavita na velike davčne reze. S tega vidika se za vodilne v Levici zastavlja vprašanje, kako naprej. Poskusiti z vstopom v mešano koalicijo ali raje zasesti opozicijske sedeže? »Ko govorimo o pogajanjih za novo vlado, je bilo zelo povedno, kar je glede Levice ob robu volitev na TV Slovenija rekla bivša prvakinja LDS Katarina Kresal. In sicer kako stranka ne paše v to novo potencialno vlado in da je sedaj na Golobu, da po vzoru Janeza Drnovška v pogajanjih preseže politične delitve ter sestavi vlado skupaj z NSi in Demokrati. Kar med vrsticami govori o tem, kako je ta liberalni jet set v preteklem mandatu potreboval Levico, da je vlada dosegla, kar je dosegla, zdaj pa bi se je bilo zanje najbolje znebiti, saj bo v nadaljevanju bolj kot program pomembno to, da ta establišment ostane na oblasti,« povolilno obdobje analizira sociolog, politični komentator in aktivist Gregor Kašman.
V koalicijo ali opozicijo
A če Levico tako politični komentariat kot desne stranke potiskajo v opozicijo, je treba tudi reči, da se zdi to glede na vse okoliščine strateško za stranko najboljša možnost. In – vsaj glede na doslej slišano – tudi najverjetnejša. Luka Mesec je po prvih petkovih pogovorih za nameček to med vrsticami bolj ko ne tudi že potrdil: »Pri pogovorih bomo sodelovali, je pa za nas bistveno vsebinsko vprašanje, kakšna vlada se oblikuje, s kakšnimi programskimi cilji in izhodišči. In na podlagi tega bomo presodili, ali smo lahko del te vlade ali ne.« Kar pa ne pomeni, da je opozicijska vloga za stranko brez pasti. »Levica je padla za Svobodo in tudi ter predvsem zaradi odnosa s Svobodo, s katero je bila med mandatom idejno in piarovsko praktično zlita. Prav zaradi tega bo v primeru, da vlado sestavi Golob, vloga Levice v opoziciji zahtevna. Na eni strani bo morala biti glasen kritik predvidoma prokapitalsko usmerjenih politik, po drugi strani pa je vprašanje, ali bodo volilci takšno držo zaradi preteklega sodelovanja s Svobodo res interpretirali kot načelno,« razmišlja Gregor Kašman. Za Levico bi bil v tem primeru izziv tudi, kako se postaviti v opoziciji ob SDS.
Je pa v podobno zapletenem položaju po mnenju Kašmana tudi Svoboda sama. Pri čemer bi Golobovi v opoziciji najverjetneje tvegali več, nenazadnje zato, ker je vprašanje, ali bi Golob vzdržal v poslanskih klopeh, a je za stranko hkrati tvegan tudi vstop v mešano vlado. »Za Svobodo lahko brez zadržkov rečemo, da v strankarskem smislu ni tako utrjena za preživetje v opoziciji kot recimo SDS. A tudi mešana vlada je za stranko tvegan projekt. Z več vidikov. Po tem, ko ji je v pretekli vladi socialdemokratsko noto dala Levica, bi zdaj videli, kako labilna oziroma vsebinsko prazna je pravzaprav kot stranka. Poleg tega je že jasno, da bo morebitna naslednja vlada bistveno bolj sledila željam kapitala kot sedanja, ki sicer ni izvajala ukrepov, ki bi bistveno škodili kapitalu, je pa vseeno uspela zadovoljevati neke družbene potrebe bolje kot pretekle vlade. Golob je bil s tega vidika verjetno celo najbolj levo usmerjen mandatar v zgodovini Slovenije, zdaj pa se nakazuje velik obrat v njegovi politiki. S tega vidika je ključno vprašanje, ali so tisti, ki so volili Svobodo, svoj glas dali za levoliberalnega ali desnoliberalnega Goloba. Sam ocenjujem, da je slednjih v volilni bazi stranke bistveno manj in da bi Svoboda v koaliciji z desnimi strankami zelo hitro izgubljala podporo,« pravi sogovornik.
Zakaj konkretno? »Tako iz raziskav kot iz pogovorov z ljudmi je jasno, da so Svobodo mnogi volili zaradi božičnice, nižjih položnic za domsko oskrbo, pa recimo načelne drže v zunanji politiki. In četudi so bili določeni konflikti, kot na primer z Blažem Brodnjakom in Petrolom, bolj ko ne piarovski, bi v Svobodi ta obrat k sodelovanju s tistimi, s katerimi so bili doslej vsaj v navideznem sporu, lahko drago plačali,« razloži Kašman. In doda: »Več ko bo ta vlada imela glasov v parlamentu, manj podpore bo imela v javnosti. Širša ko bo koalicija v političnem smislu, večji namreč utegnejo biti politični kompromisi.« V vsakem primeru bo namreč v pogajanjih o sestavi vlade in nato tudi v potencialnih pogovorih o koalicijski pogodbi velik poudarek na gospodarstvu, pri čemer bi bilo pomembno predvsem – kot je za Delo pred časom že izpostavil politični komentator Janez Markeš – kako bodo politiki razločili med monopolističnim gospodarstvom in tistim, ki mora imeti možnost, »da zadiha«.
Golob sestavlja uradno, Janša vleče poteze iz ozadja
Kašman se s to oceno strinja, pri čemer dodaja, da je povedno, kako je v nedavni volilni kampanji, v kateri se je v splošni percepciji javnosti očitno ugnezdila mantra nizkih davkov, tudi Svoboda zagrabila idejo socialne kapice. »Vidimo skratka, da se Svoboda, ki je prejšnji mandat gradila na ideološkem konfliktu v razmerju do dela kapitalskih interesov, ne bori več proti tovrstnim idejam, ampak se jim prilagaja in jih prevzema.« Sociolog iz Maribora pri tem opozori na program NSi in Demokratov, in sicer na to, kako stranki govorita o nujnosti davčne razbremenitve dela, ne povesta pa, da bi to najbolj koristilo prav zgornjemu sloju, torej že sedaj najbolje plačanim in lastnikom kapitala: »Podobne vzorce vidimo v ZDA, kjer je Donald Trump obljubil davčne razbremenitve, zdaj pa vidimo, da se je stanje za 85 odstotkov ljudi spremenilo kvečjemu na slabše. Določene davke je nekako namreč vseeno treba pobrati, a jih je seveda lažje pobrati pri tistih skupinah, ki nimajo toliko socialne ali kapitalske moči.« Kašman z vidika programskih izhodišč nadalje ocenjuje, da je NSi, ko govorimo o odnosu do kapitala, stranka, ki jo nese celo bolj desno kot SDS.
Politična enačba je torej za Goloba zahtevna in tvegana, še preden sploh vračunamo, da sta Jernej Vrtovec iz NSi in Anže Logar v imenu Demokratov večkrat napovedala, da v njegovo vlado ne bosta šla. Trojček strank okoli NSi se v skladu s tem tudi ni udeležil petkovih prvih pogovorov, kar nujno še ne pomeni, da Vrtovca na naslednje pogovore ne bo, je pa na dlani, da prvak NSi javno navija za desnosredinsko vlado. Z Janezom Janšo. V ozadju dogajanja je zaznati tudi osebne zamere vodilnih v NSi v odnosu do Svobode zaradi dogodkov v zadnjem mandatu. Pri čemer ne gre pozabiti, da je Vrtovec lani na čelu stranke zamenjal Mateja Tonina med drugim tudi zato, da je lahko NSi znova odprla vrata sodelovanju s prvakom SDS. S tega vidika je za Goloba pod velikim vprašajem tudi partnerstvo z Demokrati, saj bo Anže Logar kot nekdanji drugi obraz SDS v luči vseh okoliščin, tudi tega, kako je potekala pripojitev stranke Konkretno, šele v sedanji situaciji lahko z dejanji dokazoval svojo drugačnost, ki jo je doslej obljubljal z besedami.
V pogajanjih, kjer bodo ključna tudi prepričevanja na ravni posameznih poslancev, ki v ozadju pogovorov že potekajo, mora Golob kot trenutni sestavljalec koalicije vseskozi računati tudi na morebitne dvojne igre, zavlačevanja določenih strank in Janševe poskuse računanja do 46. Pri čemer je tudi jasno, da bo za Goloba sestaviti vlado na neki način celo lažji del posla, še večji bi bil namreč voditi takšno mešano ekipo. Kašman je sicer jasen, da veliki kompromisi, ki bi jih neizbežno naplavila nova Golobova vlada, vodijo v smeri še dodatnega utrjevanja stranke SDS. »Mešana koalicija pod taktirko Svobode, ki bi jo v SDS brez dvoma močno napadali, bi bila zagotovo voda na mlin dodatni krepitvi pozicije Janeza Janše. Bi pa se predvidoma hkrati odprl tudi politični prostor tako za potencialni naslednji liberalni obraz kot tudi za novo socialdemokratsko oziroma socialistično stranko, ki pa ne bo opcija enega človeka, kot smo videli pri Mihi Kordišu, in hkrati ne bo imela političnega nahrbtnika Levice.«