Premier Janez Janša je parlamentarnim strankam in poslancema narodnih skupnosti pred dvema tednoma poslal vabilo k partnerstvu za uspešno Slovenijo, po katerem bi lahko nekoalicijske stranke sodelovale pri oblikovanju zakonodaje, za katero bi osnutke recimo lahko prejele še pred obravnavo v vladi. O tem, da gre za konceptualni nesmisel, saj vsakokratna vlada izpolnjuje bistveno drugačne politične točke kot njena opozicija, je bilo napisanega že veliko – tudi na Dnevniku. O tem, kako ne gre skupaj, da na eni strani vladna koalicija ponuja tovrstna partnerstva, na drugi pa je po hitrem postopku ter v nekaterih primerih še pred uradno zaprisego vlade sprejela nekatere sporne zakone mimo socialnega dialoga – tudi.
V skladu s tem so v Gibanju Svoboda, Levici in SD že zavrnili takšno sodelovanje, ne pa tudi v Resnici, ki je formalno v opoziciji, a je v dosedanjih glasovanjih glasovala enotno s koalicijo, pri čemer v stranki pravijo, da bodo podpirali vsak zakon, ki bo v skladu z njihovim programom, ne glede na to, ali ga bo vložila koalicija ali opozicija. Poleg tega so maja podprli Janeza Janšo kot mandatarja za sestavo vlade, s čimer so njeni poslanci prispevali odločilne podpise, to je pet od skupno 48. Stevanovićevi so sicer nazadnje v ponedeljek sporočili, da še niso sprejeli odločitve glede ponujenega partnerstva, prvak Resnice pa je prejšnji teden pozdravil sporazum, saj da jim daje »jasen status opozicije«, pri tem pa dodal, da je v dokumentu premalo vsebine.
Zamegljevanje siceršnjih delitev
»Treba je opozoriti na to, da je pobuda namenoma vsebinsko povsem oskubljena, ker se Janša zaveda, da bi večja vsebinska konkretnost vabilo že vnaprej obsodila na propad. Tako je pobuda bolj kot ne tehnični dokument, kako naj bi sodelovanje potekalo, s čimer se dejansko dokument sprevrže v absurd. Tehnični elementi sami po sebi ne bodo prinesli tistega, na kar cilja dokument v svojem imenu. Če obstaja politična volja vladne koalicije po vključevanju tudi opozicije, jim bo ob vsakem sprejemanju zakona osnutke tako ali tako pošiljala in jih prosila za dopolnitve, predloge in podobno,« potezo Janševih komentira politolog dr. Marinko Banjac.
Pri tem sogovornik dodaja, da bi v primeru, če bi opozicijske stranke sprejele ponujeno roko, s tem nase vzele vsaj nekaj odgovornosti za sprejete ukrepe: »Hkrati pa se predsednik vlade in koalicijske stranke zavedajo, da iz te pobude ne bo nič. V tem primeru bo odprta pot interpretaciji, da so ponudili sodelovanje in da so trenutne opozicijske stranke, izvzemši Resnico, tisti, ki nočejo dobro Sloveniji in so proti njenemu uspehu. Ta manever Janše po prevzemu oblasti smo že videli in njegova vloga je, da skuša brisati ali vsaj zamegljevati siceršnjo retoriko SDS in tudi preostalih desnih strank, ki je utemeljena na delitvah.«
Narativ opozicijske stranke
Banjac, ki poučuje na katedri za teoretsko analitsko politologijo na ljubljanski FDV, v analizi situacije izpostavi še en učinek, ki ga pričakuje Janša, in sicer, da utrdi status Resnice kot opozicijske stranke, kar sovpada tudi z zgornjimi besedami Stevanovića. »Čeprav se morda na prvi pogled zdi, da bo s tem Stevanovićeva stranka še bolj jasno pokazala, da paktira z vladno koalicijo, pa je dejansko učinek ravno nasproten. Tako ali tako je jasno, da je Resnica v spregi s strankami, ki so trenutno na oblasti, z morebitnim pristopom k pobudi pa bi dosegli, da bodo lahko utrjevali narativ, da so opozicijska stranka, ki je državotvorna,« meni Banjac.
Iz klasične opozicije tega mandata so sicer v Svobodi in Levici že pred časom zavrnili sodelovanje, Socialni demokrati pa so to kot zadnji sporočili v ponedeljek. Pismo z odgovorom so nato včeraj posredovali tudi državnemu sekretarju v premierjevem kabinetu Vinku Gorenaku, ki je v imenu premierja Janeza Janše partnerstvo tudi predstavil. Prvak SD Matjaž Han je ob tem spomnil, da ideja o širšem dogovoru v politiki zanje ni nova, v partnerstvu za razvoj je stranka sodelovala v času prve Janševe vlade. A kot je poudaril, so bile tedaj politične razmere v državi drugačne. Zatrjuje pa, da je dialog zanje ena temeljnih vrednot politike in prvi pogoj za delovanje države.
Nasprotno od tega pa se je po Hanovih besedah pokazalo v dosedanjem delu nove vladne koalicije, v stranki zato ocenjujejo, da pogojev za oblikovanje partnerstva ni. Meni, da je potreben sporazum tako s socialnimi partnerji, civilno družbo kot tudi z opozicijo, ki pa mora temeljiti na zaupanju, na spoštovanju demokratičnih procesov in dejanski pripravljenosti za usklajevanje pri pomembni zakonodaji. »Nobeno partnerstvo ne nastane s samim podpisom,« je poudaril. Zlasti oster je med drugim do posegov v dosedanjo ureditev odtegovanja sindikalne članarine, v čemer vidi eno večjih napak nove koalicije. To poziva k umiku teh sprememb v zakonu o delovnih razmerjih, delodajalce pa k podpori sindikatom.