Iranska kriza podpihuje dejavnike negotovosti v gospodarstvu; vse je odvisno od trajanja in intenzivnosti vojne. Zaprtje Hormuške ožine je namreč prekinilo morda najpomembnejšo dobavno verigo nafte na svetu, skoznjo se steka več kot petina svetovnih količin te ključne surovine.
»Ob predpostavki, da se bo vroči del konflikta v Perzijskem zalivu končal najpozneje do začetka poletja, bodo gospodarske posledice še vedno trajale bistveno dlje od vojaških operacij,« poudari Marko Senekovič z Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru (EPF). »Tudi po prenehanju napadov na infrastrukturo v zalivskih državah in dokončni formalni sprostitvi plovnih poti bo fizično pomanjkanje naftnih derivatov in plina vztrajalo še več mesecev.«
Šok iz energetike se medtem seli na surovinske trge in širši industrijski sistem. »Perzijski zaliv ni pomembno izvozno vozlišče zgolj za nafto in plin, temveč tudi na primer za gnojila, aluminij, helij, žveplo in petrokemične surovine, zato se posledice razmeroma hitro prenašajo na druge gospodarske panoge, kot so transport, kemična in farmacevtska industrija, kovinskopredelovalne dejavnosti, kmetijstvo,« razloži Senekovič. Šok se ne prenaša le preko cen, temveč tudi preko pomanjkanja oziroma težav pri pravočasni dobavi surovin ter počasnega ponovnega zagona obratov za predelavo različnih surovin v drugih delih sveta, ki so se bili zaradi motenj v dobavah prisiljeni deloma ali v celoti zaustaviti.
Po začetnem energetskem šoku se tako oblikuje sekundarni stroškovni val v dobavnih verigah, ki bo vztrajal tudi po umiritvi spopadov. V EU so posledice že zaznavne v dražjem transportu, višjih stroških kemične in kovinske industrije, porastu cen gnojil ter posledično v dodatnih cenovnih pritiskih na celotno prehransko verigo.
Analitske službe si skušajo ustvariti boljšo sliko gospodarskih gibanj pod vplivom kriznih geopolitičnih razmer. Dejavnikov, ki pospešujejo ohlajanje gospodarstva, je veliko. Bojan Ivanc, glavni ekonomist in vodja analitske službe Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), se kljub temu uvršča v skupino zmernih optimistov.
Gospodarstvo se je založilo še pred krizo
V začetku leta je napovedal 2,5-odstotno gospodarsko rast, kar je bilo malenkost nad ocenami Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) in Banke Slovenije. Svoje ocene Ivanc še ni popravljal, ker še ne more natančno oceniti učinkov na potrošnjo in investicije, poleg tega se učinki podražitev surovin in blaga razkrijejo šele z zamikom. »Ob tem imamo visoko rast plač in visoko stopnjo varčevanja in še ni mogoče oceniti, kako bodo razmere vplivale na ravnanje potrošnikov,« je previden.
Nejasno je tudi, kako bodo razmere prizadele gospodarski sektor, ker še vedno potekajo dobave določenih izdelkov in blaga po (nižjih) cenah, sklenjenih pred začetkom iranske krize. Ivanc v vsakem primeru ne pričakuje dramatičnih popravkov napovedi navzdol in opomni, da tudi leta 2022 nismo beležili nizke gospodarske rasti, obenem na terminskih borzah že nekaj časa padajo cene nafte in zemeljskega plina; trgovci stavijo na umiritev razmer, cene nafte so v tedenski primerjavi nekoliko padle. A sprostitveni scenarij seveda ni gotov, prihodnost ostaja povsem nepredvidljiva, tudi zato, ker iz ZDA prihajajo zelo protislovne informacije.
Kako dražje gorivo podžiga inflacijo
»Posledice krize smo že občutili v višjih cenah naftnih derivatov, ki so se v Sloveniji v primerjavi z ravnmi pred izbruhom vojne v povprečju povišale za približno 15 odstotkov,« ugotavljajo v Umarju. Če vlada ne bi znižala trošarin in ukinila okoljske dajatve, bi se goriva v torek podražila za približno 30 odstotkov. »Torkova podražitev se bo sicer le v manjši meri odrazila v podatku za marčevsko inflacijo, saj bodo vanjo zajete cene do vključno 25. marca. Če v prihodnjih tednih ne bomo doživeli znatnejših pocenitev na mednarodnih trgih naftnih derivatov, se bo večji del podražitve odslikal v aprilski inflaciji.«
V Umarju ocenjujejo, da dvig cen pogonskih goriv za deset centov ob trenutnih cenah naftnih derivatov neposredno prispeva k 0,2- do 0,3-odstotnemu povečanju inflacije. Še znatnejše podražitve goriv bi sorazmerno še bolj podžgale inflacijska gibanja.
»Če se bodo cene naftnih derivatov na povišanih ravneh ohranile daljše obdobje, bo to vplivalo tudi na prelivanje v cene drugih proizvodov in storitev (hrana, prevoz …), tudi tam, kjer naftni derivati ne predstavljajo pomembnega stroška,« še opozarja Umar. »To bo pospešilo inflacijske pritiske in lahko privede do ponovnega zaostrovanja denarne politike. Obenem bi se lahko negativni učinki na gospodarsko aktivnost prenesli tudi prek nižjega tujega povpraševanja in s tem nižjega izvoza, ob veliki negotovosti pa tudi prek zadržanih investicij ter umirjanja zasebne potrošnje.«
Ivanc pričakuje 3,4-odstotno inflacijo
Oceno teh inflacijskih pritiskov je opravil Ivanc in napoveduje, da se bo letošnja inflacija z 2,3 odstotka dvignila na okoli 3,4 odstotka, torej za 1,1 odstotne točke. Inflacija naj bi bila izrazitejša v prihodnjih štirih mesecih, sledila naj bi stagnacija, konec leta pa bi cene začele padati in bi inflacija v letu 2027 znašala 2,7 odstotka, kar je 0,4 odstotne točke nad prejšnjo prognozo.
Senekovič je nekoliko bolj pesimističen, ko razmišlja v mednarodnih okvirih. Uvodoma opisane makroekonomske razmere po njegovem prepričanju bolj kot na recesijo nakazujejo na stagflacijski izid, ki ga zaznamujejo nizka ali ničelna gospodarska rast, visoka brezposelnost in visoka inflacija.
»Srednjeročno cene nafte okoli 100 oziroma nekoliko čez 100 dolarjev za sod same po sebi še ne bi nujno povzročile gospodarskega zloma, bo pa to zadostovalo za opazno upočasnitev rasti ekonomske aktivnosti, medtem ko bo inflacija v razvitih gospodarstvih vsekakor ponovno narasla nad ciljno vrednost dveh odstotkov, verjetno nekje v bližino štirih odstotkov,« napoveduje. »Ob močnejšem in daljšem pritisku na cene nafte bi se inflacija lahko povišala tudi nad pet odstotkov, kar bi centralne banke potisnilo v neugoden položaj in zelo verjeten dvig obrestnih mer.« Ob tem bi morebitna dodatna fiskalna ekspanzija za potrebe pomoči gospodarstvu in gospodinjstvom najverjetneje še okrepila inflacijske pritiske. »Dinamika razvoja opisanih dogodkov predstavlja dodaten udarec za mednarodno konkurenčnost EU,« opozarja predavatelj na EPF.