Število zavarovancev se je zmanjšalo za 1,3 odstotka, na približno 870.000, število upokojencev pa je poraslo na okoli 570.000 oziroma za 3,1 odstotka, kar je največji porast od leta 2000. Število starostnih upokojencev se je, tudi zaradi številnih upokojitev ob koncu leta 2010, povečalo za 4,8 odstotka. Razmerje med številom zavarovancev in upokojencev je lani z 1,6 padlo na 1,53, medtem ko je delež pokojnin v BDP porasel z 11,3 na 11,6 odstotka.
Gospod Papež, kako bi ocenili stanje pokojninske blagajne?
Če upoštevamo, da smo tekoče izplačevali pokojnine, da so bila sredstva iz državnega proračuna zagotovljena in da so bili prihodki in odhodki izravnani, smo lahko glede na krizo zadovoljni. Če pa pogledamo podatke o znižanju števila zaposlenih, vse večjem številu upokojencev in porastu prihodkov iz državnega proračuna, pa je zadeva skrb vzbujajoča. Ker v trenutni situaciji ni pričakovati izboljšanja tega trenda, je jasno, da bo treba za zagotovitev dolgoročne stabilnosti pokojninske blagajne čim prej izvesti pokojninsko reformo.
Enako je ugotavljala tudi prejšnja vlada, medtem ko novi mandatar Janez Janša pravi, da pokojninska reforma ni prioriteta.
Žal mi je, da pokojninska reforma ni bila sprejeta. Čeprav ni bila idealna, tako kot ne bo tudi kakšna druga, je prinašala določene dobre rešitve. Med drugim je imela instrumente, ki so omogočali, da raven pokojnin ne bi več padala. Interventni ukrepi, ki so zaradi varčevanja sicer nujni, povzročajo, da pokojnine še naprej realno upadajo. Ob tem se je treba zavedati, da interventni zakon ne preprečuje povečanja odhodkov, saj se povečuje število upokojencev in s tem izdatki za pokojnine.
Koalicijska pogodba predvideva uvedbo individualnih računov, čemur pa sindikati ostro nasprotujejo. Kaj menite vi?
Individualni računi ne pomenijo reforme, ampak spremembo celotnega sistema. Prav je, da so se sindikati ostro odzvali. Tudi ko je v tej smeri razmišljala prejšnja vlada, smo na zavodu opozorili, da je treba ohraniti sistem, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti...
V čem je razlika med obema sistemoma?
Pri individualnih računih obstaja solidarnost le v tako imenovanem ničelnem stebru, ki vsem zagotavlja določeno raven pokojnine, na primer 200 do 240 evrov, medtem ko vse ostalo temelji na vplačanih prispevkih. V ta sistem je vključena samo starostna pokojnina, ne pa tudi invalidska, družinska in vdovska pokojnina. Za nekoga, ki je 30 let delal in plačeval za starostno pokojnino, in se mu kaj zgodi, bi torej morali izplačila urediti izven pokojninskega sistema, pri čemer pa se ne ve, na kakšen način. Poljaki, ki so individualne račune uvedli že pred desetimi leti, invalidskih pokojnin še zdaj niso uredili. Pa še nekaj: trditev, da pri individualnih računih ni vplivov na vplačane prispevke, ne drži. Sredstva se namreč samo beleži, ne vemo pa, kaj se bo z njimi zgodilo. Če jih ne bo, tudi pokojnin ne bo. Da se to lahko zgodi, dokazuje poklicno obvezno zavarovanje, za katerega zdaj, ko bi bilo treba začeti izplačevati denar, ni dovolj sredstev.
Tak sistem je zelo nevaren. Če smo imeli referendum že samo zaradi reforme obstoječega sistema, bi po mojem mnenju morali v tem primeru še toliko prej na referendumu ljudi vprašati, ali so za uvedbo novega sistema in odpravo medgeneracijske solidarnosti.
Nova koalicija je očitno sprejela zahteve sindikatov, da se pri pogojih za upokojitev nameni večji poudarek delovni dobi kot pa upokojitveni starosti. Kljub temu pa verjetno brez dviga na vsaj 65 let ne bo šlo, kajne?
Menim, da morata biti starost in delovna doba v soodvisnosti, da morajo obstajati stimulacije za daljše delo, ter da je treba tistim, ki so vstopili v zavarovanje pri 15, 16 letih, zagotoviti, da jim ne bo treba delati več kot 43 let. Na tem področju je bila pri sprejemanju zakonodaje storjena napaka, ker se ljudem, ki so začeli delati med 15. in 18. letom, ni omogočilo, da bi lahko šli v pokoj po končanem prehodnem obdobju pri nižji starosti od 60 let.
Sicer pa bo, kakor koli obračamo, treba delati dlje. Čas prejemanja pokojnine in življenjska doba se podaljšujeta, zato ni ekonomsko vzdržno, da bi delali 40 let in prejemali pokojnino 20 let, medtem ko smo prej za 40 let dela uživali pokojnino 15 let.
Eden glavnih ciljev bodoče reforme so "dostojne pokojnine". Razmerje med povprečno starostno pokojnino in povprečno neto plačo je v zadnjih desetih letih padlo s 73 na 63 odstotkov. Kako bi lahko ustavili ta trend padanja?
S spremembo zakonodaje in gospodarsko rastjo. Če iz prispevkov in državnega proračuna ne bo dovolj sredstev, bo situacija še slabša.
Je bila rešitev za ustavitev padanja pokojnin v zadnji reformi ustrezna?
Tista rešitev je bila zelo dobra. Vrednotenje za 40 let pokojninske dobe za moškega in za 38 let pri ženski bi bilo takoj ustavljeno na 80 odstotkih. Ker se vsako leto znižuje, bo brez spremembe zakonodaje do leta 2024 za 40 let pokojninske dobe moškega padlo na le še 72,5 odstotka. V predlagani reformi je bil določen tudi fiksen valorizacijski količnik, ki bi omogočil višje pokojnine novih upokojencev. Vprašanje je, če bodo te rešitve lahko vgradili v novo zakonodajo, saj bo morala biti ta po moji oceni bolj radikalna od prejšnje.
To lahko morda vidimo že v tem, da se DeSUS, ki je prej nasprotoval usklajevanju pokojnin po "švicarski formuli", zdaj strinja z razmerjem, po katerem bi se pokojnine v 60 odstotkih usklajevale z rastjo plač in v 40 odstotkih z rastjo življenjskih stroškov, kakor je bilo sicer predvideno že v zadnji reformi. Se vam zdi takšna formula primerna?
To je odvisno od dejanskega stanja v državi. Vedeti je treba, da je bil od leta 2000, ko je bila sprejeta obstoječa zakonodaja, do leta 2005 način usklajevanja spremenjen kar petkrat. Če pride do spremembe zakona, še ne pomeni, da bo formula obstajala za vedno.
Ob padanju realne vrednosti pokojnin se ne gre čuditi napovedim nove koalicije, ki namerava okrepiti drugi in tretji steber.
Drugi in tretji steber sta potrebna, vendar pa ne smeta nadomestiti prvega stebra, ki mora sloneti na medgeneracijski solidarnosti. Spomnimo se samo, koliko so bili vredni delnice in sredstva vzajemnih skladov pred krizo, in koliko so vredni zdaj. Že leta in leta ponavljam, da je treba zagotoviti stabilen prvi steber in dostojne pokojnine, ob njem pa postaviti učinkovit drugi in tretji steber, in ne nasprotno. Če bi drugi in tretji steber zamenjala osiromašeni prvi steber, bomo v tretjem življenjskem obdobju brez socialne varnosti.
Poudariti je treba, da je pokojnina ekonomska kategorija. Če nekdo 30, 40 let plačuje prispevke, ne moremo reči, da gre za socialo, ampak za pravico na podlagi vplačanih prispevkov. Pri tem pa je treba vedeti, da nobena vlada in noben sistem ne moreta zagotoviti izplačila pokojnin, če ne bo gospodarske rasti, dobro plačanih delovnih mest, čim večjega števila zavarovancev, finančne discipline na vseh področjih, tudi pri plačevanju prispevkov, ter sankcioniranja tistih, ki jo kršijo.
Z novim letom so bile iz pokojninske blagajne izločene državne pokojnine in varstveni dodatek. Je bilo to smiselno?
Na neki način je ta rešitev lahko pozitivna, saj bodo imeli tisti, ki so socialno zares ogroženi, večji dohodek. Po drugi strani pa se iz pravnega aspekta postavlja vprašanje pridobljenih pravic. Morda bi bilo bolj smiselno, da bi državne pokojnine tistim, ki jih že uživajo, pustili, in tako omogočili, da bi ta pravica ugasnila po naravni poti. Pri tem bi lahko preverili cenzus na družinskega člana. Po moji oceni je bila pri državnih pokojninah napaka v tem, da se ni, tako kot pri varstvenem dodatku, preverjalo cenzusa na družinskega člana, kar je pomenilo, da je lahko prejemal državno pokojnino tudi zakonec nekoga, ki je imel visoko pokojnino.
Slišali smo, da so se prejemniki državne pokojnine in varstvenega dodatka množično odpovedali tem pravicam zaradi strahu pred vračanjem pomoči. Za koliko oseb gre in kakšen je finančni učinek teh odpovedi?
Varstvenemu dodatku se je od skupaj 46.000 prejemnikov odpovedalo okoli 10.000 oseb, državni pokojnini pa nekaj manj kot 2000 od 14.000 oseb. Da so se ljudje tako masovno in tako na hitro odpovedovali tem pravicam, me je zelo presenetilo, saj za to ni bilo potrebe. Morda ni bilo dovolj jasno razloženo, da lahko tudi tisti, ki bodo izgubili te pravice, sredstva prejemajo vse do izdaje odločbe in da jim jih za teh nekaj mesecev ne bo treba vračati.
Država je na ta način kar nekaj prihranila. Koliko ste lani namenili za izplačila teh pravic?
Lani smo za varstveni dodatek izplačali 54,6 milijona evrov, za državne pokojnine pa 32,2 milijona evrov. Pri tem je treba vedeti, da to ni neposredno bremenilo pokojninske blagajne, saj so bila sredstva zagotovljena iz državnega proračuna.
