Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je ena od svetinj slovenskega jezikoslovja. Kar piše v njem, drži kot pribito in je edino pravilno. Čeprav so bili njegovi avtorji za pisanje že plačani iz proračuna in iz komercialnih virov, je SSKJ še vedno v njihovih rokah. Kdor ga hoče znanstveno obdelovati, mora z avtorji in z ZRC SAZU, ki je delodajalec avtorjev, skleniti poseben sporazum o sodelovanju ali pa podatke odkupiti. Po mnenju ministra za kulturo Antona Peršaka to ni v skladu z načelom odprte dostopnosti raziskovalnih virov, ki je eden temeljev znanosti v 21. stoletju.
Oxfordska založba plačala 37.500 evrov
SSKJ je najprej izhajal v tiskanih knjigah, od leta 2000 je dostopen tudi na spletu. Vendar je tam dostopen le kot iskalnik posameznih gesel, ne pa kot slovar v celoti.
Ker besedilo tega slovarja ni v celoti odprto dostopno, tako kot je odprto dostopnih več drugih slovenskih slovarjev, se je ministrstvo za kulturo zavzelo za odpiranje SSKJ. »Enakopravna prisotnost slovenščine v digitalnem okolju je nujna za obstanek jezika, saj smo priča pospešeni digitalizaciji vseh vidikov sodobnega življenja, jezik pa je po definiciji vezni člen vseh naših potreb,« pravijo na ministrstvu.
Vendar je minister Peršak pri tem naletel na velik problem – avtorskih pravic.
Pravic nad SSKJ namreč nima Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), kjer je slovar med letoma 1964 in 1991 nastajal, temveč avtorske pravice pripadajo štiriinštiridesetim avtorjem slovarja in njihovim dedičem. Ti pa za zdaj temu, da bi bil SSKJ v celoti (strokovno se slovarska celota imenuje »baza SSKJ«) odprto dostopen za nadaljnje jezikoslovno raziskovanje in znanstveno delo, nasprotujejo.
Avtorji in njihovi dediči pravice nad SSKJ ohranjajo po zakonih o avtorski pravici iz let 1968 in 1978. Tedaj je veljalo, da četudi so slovar napisali kot uslužbenci ZRC SAZU, v službenem času in ob prejemanju plače, avtorske pravice dolgoročno pripadajo njim. Avtorskopravna zakonodaja se je pozneje še velikokrat spremenila, a pogoji iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja ostajajo. Med avtorji in ZRC SAZU sta bila pozneje sklenjena tudi sporazuma, po katerih je bilo upravljanje s pravicami (v določeni meri) preneseno na ZRC SAZU. Tako je denimo ZRC SAZU dobil dovoljenje, da SSKJ proda založbama Mladinska knjiga in britanski Oxford University Press. Mladinska knjiga je tiskala knjige SSKJ, ki jih imamo doma, britanska založba pa SSKJ trži v mednarodnem prostoru. »Denarno nadomestilo za to predajo (britanski založbi, op. p.) je v vseh letih skupaj znašalo 37.500 evrov,« so pojasnili v ZRC SAZU. »Temeljni cilj predaje baze založbi Oxford University Press je bil omogočiti uporabnikom iz tujine, da slovenščino vgradijo v različne računalniške naprave,« so pojasnili.
Avtorji se bojijo »razvrednotenja«
A tudi če bi ZRC SAZU vendarle hotel odpreti brezplačni dostop do baze SSKJ, tega brez soglasja avtorjev in njihovih dedičev ne sme storiti. Ti baze SSKJ ne želijo brezplačno deliti z vsemi, četudi je odprti dostop do raziskovalnih virov, ki so nastali z javnim denarjem (to SSKJ nedvomno je), eno temeljnih pravil delovanja Evropske unije.
ZRC SAZU lahko po dogovoru z avtorji – ki imajo, kot rečeno, vedno zadnjo besedo – da bazo SSKJ v uporabo drugim znanstvenikom brezplačno kvečjemu pod pogojem, da tudi sam sodeluje v raziskovalnem projektu. S tem naj bi ZRC SAZU zagotovil nadzor nad tem, da baza ne bo napačno uporabljena ali »razvrednotena«. Predstavnica avtorjev Marjeta Humar, ki je SSKJ soustvarjala že sredi sedemdesetih let 20. stoletja, je ministra Peršaka v imenu avtorjev obvestila, da razvrednotenja (ki naj bi ga povzročil povsem odprti dostop) ne bo dopustila.
ZRC SAZU njo in avtorje pri tem podpira. »Zavedamo se, da je Slovenija z nekaj več kot dvema milijonoma govorcev slovenščine premajhna za ekskluzivizem, zato z odprtimi rokami sprejemamo vse ponudbe in vabila za sodelovanje pri razvijanju in nadgradnji naših baz. Edini pogoj je, da sme ZRC SAZU pri tem sodelovati,« pravijo v ZRC SAZU.
Minister za kulturo je nemočen
Na ministrstvu za kulturo ter na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport s tem niso zadovoljni. Vendar, kot kaže, za zdaj proti avtorskopravnima zakonoma iz leta 1968 in 1978 ne more (ali ne upa) nihče nič storiti. »Minister za kulturo je v zvezi z dostopom do baze SSKJ izčrpal vse možnosti,« so sporočili iz Peršakovega kabineta.
»Ko smo v okviru sveta za spremljanje razvoja jezikovnih virov in tehnologij ugotavljali stanje glede lastništva SSKJ in nazadnje ugotovili, da imajo avtorske pravice v resnici avtorji, ne pa ZRC SAZU, je predstavnik Inštituta za slovenski jezik postavil tezo, da ugotovljeno stanje ni posledica slabega poslovanja ZRC SAZU, ampak so razlog zakonodajne rešitve še iz let 1968 in 1978,« pravi član omenjenega sveta, jezikoslovec Simon Krek z Inštituta Jožefa Stefana. Sam je v okviru jezikoslovno-računalniških projektov, ki jih vodi, zainteresiran za odprti dostop do baze SSKJ. »S trditvijo ZRC SAZU se absolutno ne strinjam,« je ogorčen. »Pogodba z avtorji je le eden od vidikov problema in s stališča financerja ali delodajalca bi bilo mogoče te pogodbe pravno preizkusiti, saj je bilo delo narejeno z javnim denarjem v delovnem času oziroma že večkrat (pre)plačano.« Po dostopnih podatkih so ZRC SAZU in avtorji po prodaji SSKJ Mladinski knjigi in oxfordski založbi prejeli tudi (večkratno) finančno nadomestilo. »Mogoče bi bilo denimo tudi, da Inštitut za slovenski jezik izrazi namen, da bazo javno objavi, in prepusti avtorjem, da objavo preprečijo, če je to pravno mogoče,« ponuja rešitev Krek.
Vendar, kot kaže, ZRC SAZU za zdaj ni pripravljen razdreti dogovora z avtorji in z odpiranjem dostopa do SSKJ tvegati množico tožb. Da bi država s posebnim zakonskim posegom avtorje SSKJ »razlastila« (podobno se je že zgodilo avtorjem učbenikov), pa tudi ne kaže pričakovati.
