Takšna so nenapisana pravila. Takšna so pravzaprav bila nenapisana pravila v dobi pred digitalno dobo. Vsaj tako se zdi. In nekje na začetku albuma z modrimi, oblazinjenimi platnicami se za prozorno folijo sramežljivo in negotovo razkazuje tudi fotografija, posneta pred cerkvijo. Tam enkrat v drugi polovici šestdesetih let. Pred pol stoletja?!
Na sliki sva skupaj z A., hčerko očetovega sošolca iz gimnazije. Ona je videti kot kakšna otroška kopija Jackie Kennedy. Jaz sem videti kot otroška kopija miniaturnega in skrajno ponesrečenega socialističnega Supermana. Povedano v bolj razumljivem jeziku: oblečen sem kot v kakšni slabi šali. Večina garderobe iz tistega časa danes deluje tako, kot da bi bila neodtujljivi del ali pa vsaj obrobni rekvizit slabe šale. In večina te garderobe nikoli ne bo predmet kakšnega retro obrata, ko naj bi stvari, ki so prišle iz mode, ponovno postale moderne.
Pulover, pod njim nekakšna bela srajca s čudnim ovratnikom in še kakšna plast, potem pa debele žabe in pod njimi prav tako dodatna plast, na veliki glavi velika kapa s cofom, na nogah pa, pojma nimam kaj, zagotovo pa nekaj na vezalke, takrat namreč ni bilo bližnjic – obutve na ježke. V rokah sem držal majhno butaro, primerno moji tedanji starosti in tedanji velikosti.
Seveda so bile priložnosti, da se travnik pred cerkvijo pojavi kot ozadje fotografije, povezane s cerkvenimi prazniki, in seveda je bila priložnost, da v takšni prehodni garderobi zavzamem pozo, ki je nisem zavzel, in začudeno zrem v očetov objektiv, lahko samo ena – velika noč.
Očitno je datumska drsljivost veliko noč tisto leto precej oddaljila od zime in vseh pritiklin, ki zimi pripadajo, ter jo približala pomladi, kajti fotografija kaže, da temperature niso ravno nizke in da sije sonce in da mali človek v smešni garderobi ni izpostavljen kakšnemu dolgotrajnemu napadu tistega, kar bo v življenju skoraj najbolj sovražil, sovražil iz dna srca – napadu mraza.
I
Velika noč in spomin nanjo v mojem duhu sprožita plaz asociacij, povezanih s cerkvijo in vero in rituali, ki so potekali v večinoma hladni notranjosti prostorov zgradbe, ki sem jo desetletja kasneje, v svoji ironično-surrealistični fazi, poimenoval Direktorat za velike izmišljije.
Med seboj se mešajo in prerivajo: podoba ženske, ki smo jo klicali Sestra in ki je od vseh iz župnišča delovala, kot da je najbliže Bogu, petje na koru, šviganje ministrantov po prostoru, puščica, ki se bliža hladnim lesenim klopem, čakanje v vrsti na obhajilo – sprejem hostije in potem okus hostije in njeno raztapljanje na jeziku, vonj kadila, a najbolj od vsega mrak, ki se je drgnil ob rešetke v spovednici, ki so me ločevale od duhovnika, ki je poslušal moje večinoma izmišljene grehe, kajti nekako si nisem znal predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi vstopil v spovednico in nevidno uho in nevidno oko na drugi strani rešetke presenetil z molkom. Uho in oko sta seveda pripadali resničnim osebam, ki so se v resničnem svetu imenovale: gospod Milan, gospod Ficko in gospod Pangerl.
A zares ta spomin na veliko noč zame nima religiozno-metafizičnih konotacij – če pa jih že ima, so se mu dodale in se nanj naložile kasneje – ampak nosi s svojem naročju neko odprtost, nekaj skoraj poganskega – povezanega s cikli v naravi.
Velika noč je pomenila prenos fokusa, težišča, pomenila je zamenjavo notranjih prostorov za zunanje. Najbolj nazoren primer tega je bilo iskanje daril, ki naj bi jih prinesel velikonočni zajec – ta darila sem iskal po vrtu, ne več pod novoletno jelko ali božičnim drevescem. Imeli smo namreč obe varianti: božično drevo in jaslice pri starih starših, novoletno jelko pa doma.
V središču te poganskosti, s katero povezujem čas okrog velike noči, pa se najbolj razkazujeta umik in predaja zime in prihod pomladi; konec mraza, snega, sivine in sramežljiva obljuba prvih negotovih korakov toplote, prvih sprememb v okolici, prvih popkov in cvetov forzicij, ki se spoprijemajo z zrakom, in prvih popkov na dolgih vejah vrbe žalujke, ki se rahlo stresajo in trepetajo v blagem spomladanskem nalivu. Cvetna nedelja ni zaman cvetna nedelja in tista fotografija, ki je posneta pred cerkvijo, fotografija, kjer držim v rokah butaro, je iz časa iztrgala in osamila ravno neki trenutek v neki davni cvetni nedelji.
Čeprav so me takrat zares najbolj zanimale stojnice z različno kramo, ki so bile postavljene na travniku pred cerkvijo, kot so verjetno zanimale vsakega otroka (vse drugo dogajanje v cerkvi, vključno z žegnanjem, je bilo sekundarnega pomena, namenjeno hitri pozabi), me, gledano z razdalje, ta čas okrog velike noči vseeno spomni tudi na nekakšno gesto, na začrtanje meje v zraku, na začrtanje meje v duhu. Ta meja pa predstavlja tisto ločnico, ki je zima nima več okrutne in absolutne pravice prestopiti, kadar bi se ji zahotelo. Lahko sicer še napenja mišice, a njeno razkazovanje moči je čedalje bolj podobno slepilu in ne predstavlja več prave in dolgotrajne »nevarnosti«.
II
Velika noč je bila datumsko drsljiva, praznik, ki ji je sledil, pa nas je odmaknil od krščanskih, zame osebno skoraj poganskih ritualov, povezanih z menjavanjem letnih časov, in je bil vedno točno na isti dan, a so se priprave nanj začele že dosti prej, preden se je imel zgoditi. Iz neke metafizične in bolj slabo oprijemljive sfere smo se premaknili v gospostvo pravega materializma. Še prej pa sem se nekako v to smer premaknil tudi sam.
Uprl sem se staršem in prenehal hoditi v cerkev in s tem tudi k verouku. Imel sem kakšnih deset let. Vzrok: sram. Nepredstavljivo velik sram. Bilo me je sram pred prijatelji, ki so me ob nedeljah dopoldne, ko se že zasedli svoja standardna mesta na dvorišču in sem se jaz vračal od maše, vedno spraševali, kje sem bil in kaj je napisano na tistem belem listu, ki ga nosim s sabo. Na oznanilu. Svoje »dvojno življenje« sem uspešno skrival in prijateljem nikoli nisem povedal, da sem bil pri maši. In verjetno tudi danes ne vedo, da sem hodil k verouku in v cerkev.
V kakšni stiski, ob temnih urah, sem sicer še vedno molil, a precej nenavadno molil. Nekonvencionalno molil. Recimo, ob neki lumpariji, ki sem jo ušpičil – zaradi malomarnosti smo zažgali gozd – sem ob čakanju, da se oče vrne iz službe in me kaznuje, po kolenih hodil okrog mize v dnevni sobi na podoben način, kot sem včasih hodil okrog oltarja na Brezjah, in z rokami, sklenjenimi v molitev, namesto Zdrava Marija, milosti polna … ali pa Oče naš … neprestano ponavljal: »Tito, pumagi mi. Tito, pumagi mi.« Tito je bil seveda vsemogočen in me je uslišal in mi pomagal. Ko se je oče vrnil domov, me ni nič kaznoval. Požara, gasilcev in panike sploh ni nikoli več omenjal.
Na obči ravni, zdaj lahko namreč začnem uporabljati prvo osebo množine, pa je bil ta naš premik v pravi materializem pravzaprav premik v spomin na konkretne dogodke iz 19. stoletja; šlo je za vetrovno mesto, za Chicago iz leta 1886. Šlo je za haymarketski izgred, ko so se delavci spopadli s policijo, ker so zahtevali uzakonjenje osemurnega delavnika. Rezultat tega je bil – praznik dela. Prvi maj.
Na ta izvorni dogodek smo seveda vsi pozabili, kajti zanimala nas je sladka sedanjost, in ne neke lekcije iz zgodovine, pa čeprav so bile te podčrtane in z velikimi črkami zapisane v Zgodovini delavskega gibanja, in zgodovina delavskega gibanja je bila v tistih časih precej pomembna zadeva, skoraj sveta zadeva. A le kaj naj bi z davnim dogodkom počeli, ko pa nas je tako sladko tresla mrzlica, povezana s pričakovanjem prvega maja in vsega, kar ga je spremljalo in je bilo v našem otroštvu in v okolju, v katerem sem odraščal, sprejeto in obravnavano z vso resnostjo velepomembnega rituala. Bistveno pomembnejšega od velike noči.
III
Prvi maj je bil v Revirjih osrednji praznik, vsi drugi so ostajali v njegovi senci. Največji, najbolj čaroben. Kralj med prazniki. (V resnici je šlo bolj za predvečer prvega maja, za zadnji april in za kresovanje.) Praznik, ki je še bolj utrjeval povezanost med ljudmi, odprtost, socialnost, nekakšen kolektivni duh, pripravljenost pomagati, če je bila pomoč potrebna, pripravljenost, ki že sama po sebi, brez nesmrtnosti socializma, v katero so nas prepričevali in v katero smo seveda verjeli, ni bila tuja delavskim okoljem, kakršno je bilo naše.
Že na začetku aprila, kmalu po veliki noči, če se je zaradi svoje drsljivosti premaknila v ta mesec, smo začeli hoditi v gozdove in na črno, s sekirami, ki so se pojavile od neznano kje, podirali velike akacije in preperele bukve. Ob teh mogočnih trofejah smo nabirali tudi manjše; konstantno smo zbirali posušeno podrastje, veje, ki so se zlomile in odpadle od dreves, da bi jih uporabili za »filo« v kresu.
Ljudje (starši mojih prijateljev in sosedje), ki so bili zaposleni pri rudniku, so priskrbeli jamski les in gume. Naselja so tekmovala med sabo, katero bo postavilo višji kres, ki se bo bolj približal nebu. V postavljanju so sodelovali vsi, tako otroci kot odrasli. Na večer zažiga, ko smo končali z delom – ni bilo namreč preveč pametno, da si kres dokončal že kakšen dan ali dva prej, obstajala je namreč velika verjetnost, da ti ga kdo zažge in gre s tem vse delo v nič – smo odigrali znamenito nogometno tekmo stari : mladi. Starejši o nogometu seveda niso imeli veliko pojma in smo jih vedno pošteno nabili. K sebi so prišli šele, ko je padel pravi mrak in ko so na tem istem igrišču ob zvokih prenosnega gramofona izvajali nekakšen starinski, predpotopni ples, ki ga mladostniki nismo ravno najbolj razumeli.
Tisti, ki se je najbolj odlikoval pri delu, je postal udarnik, doletela ga je najvišja možna čast: ob prvem mraku se je lahko povzpel na vrh nekaj metrov visokega kresa in ga prižgal. Z višjih nadstropij v stolpnici si lahko kot s kakšne razgledne točke, podobne tistim iz ameriških filmov, kjer je zaljubljen par opazoval simultano in sinhrono prižiganje luči velemesta pod sabo, opazoval, kako se kot po nekem točno določenem urniku in zaporedju prižigajo kresovi v bližnjih soseskah in na bližnjih in tudi oddaljenejših vzpetinah.
Polaj, Tončka Čeč, prvi večji ovinek na poti proti Kleku, Čeče, Jager na poti v Savinjsko dolino, naš kres pod igriščem, kres med sosednjimi stolpnicami čez cesto. Nešteto je bilo teh kresov. Nekateri so se videli s terase, drugi ne. A največji in osrednji kres je bil na Kipah. Ob strelišču, kjer so po navadi rezervisti vadili streljanje v tarče, da bi pripravljeni in v strelski formi pričakali morebiten prihod zunanjega in notranjega sovražnika, ki je ves čas ogrožal našo družbeno ureditev in ozemeljsko celovitost, je stal najvišji kres, ki je najprej gorel in po tem, ko se je spremenil v pepel in žerjavico, še kar nekaj dni tlel.
IV
Streljanje in ogenj sta bila glavna »prvomajska« dogodka. Vendar pri tem streljanju niso imeli več prstov vmes rahlo okajeni rezervisti, ampak mularija, ki je streljala s karbidom. Ta običaj se je v mojem otroštvu zlil z dnevi okrog prvega maja, v otroštvu mojega očeta pa je bilo streljanje s karbidom običaj, ki je spremljal praznovanje velike noči.
Je bila ta sprememba pot od metafizike do materializma? Pot iz ene družbene ureditve v drugo? Če malo karikiram: mesec, ki naj bi bil po besedah pesnika najbolj krut, mesec, ki vzreja španski bezeg iz mrtve prsti in meša spomin in hrepenenje in dreza otrple korenine s pomladnim dežjem, je imel ob liričnih pejsažih, ki sta jih tipala oko in koža, tudi svojo ustrezno zvočno kuliso, ki je delovala kot potujitveni efekt: ponavljajoče se poke različnih intenzitet.
So starši vedeli, da streljamo? Zagotovo. A nekako nam tega niso prepovedali, čeprav so nas opozarjali na nesreče, ki se lahko zgodijo. Nam tega niso prepovedali, ker so čutili, da smo tudi mi neki člen v verigi, ki ohranja tradicijo in jo dela živo? So se spomnili nase in na svoje obdobje v kratkih hlačah? A kljub dejstvu, da prepoved ni bila izrečena, se je pot ob delavskih kolonijah na Vodenski, pot mimo Petrola in Strojne tovarne, pot do lokalne železnine vedno zdela kot prava konspirativna dejavnost, kot nekaj, kar počnejo ilegalci: ljudje zunaj reda in zakona.
Še danes vidim pult v prodajalni in kose karbida, ki smo jih nosili nazaj domov in jih skrivali pred starši, in še danes vidim vse tiste pločevinaste škatle, v katerih je bila prvotno barva in ki so bile, ko so se spraznile, naš osnovni rekvizit pri delanju hrupa.
Imeli smo srečo. Ko smo izvajali različne variante streljanja – ročno, zemeljsko, navadno – se nikomur ni nič zgodilo, kot se nasploh nikomur ni zgodilo nič omembe vrednega. Čeprav smo se nekateri premaknili od metafizike k materializmu in molili na precej nekonvencionalen in bizaren način, so nad nami še vedno bedeli angeli in nas čuvali.
Nesreče so se vseeno dogajale, a dogajale so se drugim. Takrat smo še imeli občutek, da se nesreče, če se že dogajajo in če se morajo dogajati, dogajajo drugim. Tistim, ki jih ne poznamo. Po lokalnih mitih in legendah in po ustnem izročilu, ki ga nikoli nisem preveril in se prepričal o njegovi verodostojnosti, naj bi se zaradi streljanja s karbidom zgodilo nemalo hudih nesreč. Kajti streljalo se ni samo s škatlami, ampak tudi s topovi, in streljali niso samo absolutno trezni in prisebni, pač pa tudi mrtvo pijani, ki niso imeli več prave orientacije, kot je niso imele niti žrtve, ki so prav tako pijano kolovratile po brisanem prostoru, kamor so letela ogromna polena, s katerimi je bilo treba zamašiti topovske cevi, da se je v njih nabral plin, ki je omogočil eksplozijo.
Kar bo sledilo, je čisto obče mesto: pitje je bilo neodtujljiv del praznovanj in praznikov. A pilo se je bolj iz veselja, ali pa dolgčasa, ali pa zato, ker so pili drugi, in ne toliko iz žalosti in obupa in nekega konstantnega in utrujajočega nezadovoljstva.
V
Za naslednji dan, za pravi prvi maj, pa je bila vedno rezervirana tista sanjska podoba: delavska godba sedi na tovornjaku in njeni medeninasti instrumenti se svetijo v zgodnjem prvomajskem soncu. Zastave plapolajo v vetru. Partijske. Jugoslovanske. Slovenske. Zastave plapolajo na drogovih, ki kot po čudežu skoraj zelenijo. Tovornjak zapelje po mestu, katerega prebivalci si še niso opomogli od veseljačenja. Le tisti skrajno marljivi in skrajno trezni, v katere se je naselil čvrst in močan športni duh, ker so redno spremljali Trefaltov TV trim test, že sopihajo po dišečih gozdovih in si grizejo kolena in se bližajo vrhu Mrzlice, ki je bila standardni cilj prvomajskih planinskih pohodov.
In delavska godba še naprej sedi na prvomajskem soncu in igra komade iz svojega železnega repertoarja: Adamičevo Tratata – tratata in podobne, in medenina instrumentov meče zajčke na pročelja hiš v delavskih kolonijah. In otroci obračamo glave na toplih blazinah in počasi vstajamo in si manemo oči in zahtevamo zajtrk, da bi čim prej stekli do tistega, kar je ostalo od kresov, in si tam iz žerjavice naredili majhne kope, kamor bomo zakopali krompir, ki smo ga izmaknili mamam iz shramb. In ko bomo čakali, da se speče, bomo za slovo od prvega maja še nekajkrat ustrelili s karbidom. (Vse te »fotografije« so shranjene v duhu, kajti v modrem albumu nimam nobenega materialnega dokaza, da je bil prvi maj kralj med prazniki.)
Torej: maj je in vrata v svetlobo in milino so na stežaj odprta. Kaj se bo šele dogajalo, ko bo prišel 25. maj – dan mladosti – in nekaj dni za njim 1. junij – občinski praznik, ko bodo odprli bazen, in potem tisti trije meseci popolnoma statičnega in začaranega časa, ki bo počasi lebdel proti neskončnosti?
VI
Z desetletja dolgo zamudo se na tem mestu spovedujem greha, pri katerem sicer nisem bil glavni grešnik in hudodelec, ampak zgolj pasiven opazovalec, ki ob dejanju, ki ga ni zagrešil, ni čutil nobenega adrenalinskega šoka in izpolnitve, ampak predvsem strah. In samo strah. (Tudi v cerkev takrat nisem več hodil, da bi lahko izza rešetke v spovednici končno priznal skoraj pravi greh, ki sem ga storil, ne samo tiste izmišljene, ki sem jih govoril nevidnemu poslušalcu zato, da ne bi obsedela v mraku in v molku.)
Dva ali tri dni pred prvim majem, moralo je biti na začetku sedemdesetih, kajti hodil sem še na Osnovno šolo Alojza Hohkrauta, kjer so bili samo prvi štirje razredi, smo postopali ob Trboveljščici, ki je tekla mimo Rudniške uprave in bila takrat in na tistem mestu še odkrita.
Brskali smo po kopici knjig in papirjev, ki jih je nekdo odvrgel v bližini. Na smetiščih smo vedno našli kaj zanimivega in uporabnega. Nenadoma se nam je pridružil starejši fant, ki ga sploh nisem poznal. S seboj je imel zeleno litrsko steklenico, napolnjeno z nečim. Kasneje se je izkazalo, da z bencinom. Njegov obraz je bil pobalinski obraz. Prav tako je bil pobalinski njegov predlog, in ko ga je izrekel, smo v hipu prenehali brskati in iskati fotografije Indijancev in smo dvignili glave in se vprašujoče spogledali; predlagal je, da bi komu zažgali kres.
Najprej mu ni uspelo najti somišljenikov in sostorilcev, kajti šlo je za starejše fante, ki so se točno zavedali, kakšni nevarnosti se ob takšnem pobalinstvu izpostavljajo. Le jaz in moj prijatelj P. sva se strinjala, da bova šla z njim, in sva mu sledila, kot vešče sledijo svetlobi.
Vzpeli smo se v hrib. Očitno je fant točno vedel, kje je kres, ki ga je imel namen zažgati. Mogoče je šlo za kakšne interne zamere in spore, da se je namenil zažgati točno tisti kres. Ali pa je bil tisti kres edini v bližnji okolici že toliko dograjen, da se ga je splačalo zažgati.
S prijateljem sva se skrila za zgradbo, ki se je imenovala Rdeča kapica (bila je rdeče barve), ali pa za kakšno zgradbo nad njo in čakala. On pa naju je zapustil in stekel proti nekakšnim podolgovatim in nizkim hišam delavskih kolonij z majhnimi vrtovi. Stala sva skrita za hišo in zadrževala dih. Nisva si upala niti pogledati, kaj se dogaja in kam se je namenil.
Potem pa je pritekel nazaj in skočil za vogal in ves vzhičen začel naglo govoriti: »Poglejta, poglejta, kako nosijo emre in gasijo! Poglejta, kako gasijo!«
Nisem prepričan, ali sem si sploh upal ozreti se izza vogala in pogledati, kaj se dogaja. Mogoče sem to storil, mogoče tudi nisem, a zdi se mi, da sem videl nekakšno zmedo nog in kričanja, nejasne podobe fantov, ki nosijo vedra in gasijo kres, ki ga je pobalin polil z bencinom in zažgal. Mogoče sploh nisem videl ničesar in je bilo tisto, kar je potekalo pred mojimi očmi, zgolj nekakšna prevara uma, ki je sam od sebe ustvaril podobe in dogajanje, ki naj bi posnemalo resničnost.
Ne vem, ali smo dolgo vztrajali v skrivališču. Verjetno ne. Verjetno smo jo jadrno in s hitrostjo, ki je presegala našo do tedaj največjo hitrost, ucvrli v dolino. Nazaj med papirje in Indijance na papirjih. Nazaj na varno. Kajti če bi nas dobili fantje, ki so se na vso moč trudili pogasiti napol dograjeni kres, nam ne bi mogli prav nič pomagati ne Bog, ne partija, ne Tito.
