»Vesel, zadovoljen in utrujen, v resnici kot med etapami kolesarke dirke Tour de France, kjer je malo časa za počitek, uživanje in brezskrbnost, saj si dogodki, novi izzivi in priložnosti sledijo z veliko hitrostjo. Ni več zaporedja, pač pa vzporedni svetovi,« je ponazoril občutke ob tem velikem uspehu.
Še zlasti ga je razveselil eden od številnih pozitivnih komentarjev na Hrvaškem, ki pravi: »Kdo bi si mislil, da je ta mala Slovenija sposobna izvesti tak medicinski poseg. Vsa čast, to je resnično neverjetno za ves svet, še zlasti pa za regijo. Kapo dol.«
»Skratka, naredili smo dobro delo in ljudje so to prepoznali in nagradili z odobravanjem. Zato s primarijem Vojkom Didanovičem že načrtujeva nove posege,« pravi Ahčan.
Prenos znanja iz rok v roke
Klinični oddelek za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline, ki ga sogovornik vodi v UKC Ljubljana, ima nedvomno bogato tradicijo, ki jo je, kot pravi, treba spoštovati in pri vsakem pomembnem dosežku, ki ga doseže mlada generacija, omeniti tudi svoje učitelje.
Profesor Ahčan je bil najljubši učenec prof. dr. Zorana Arneža. Leta 2008 ga je nadomestil na predstojniškem položaju. Njemu je hvaležen za vse znanje in pouk, prav tako kot Marku Godini, pionirju estetske mikrokirurgije v svetu in pri nas. V medicini je prenos znanja iz rok v roke in iz rodu v rod najpomembnejši za odlično znanje.
»Oba sta bila najpomembnejša člena uspešne zgodbe, ustvarila sta več odličnih kirurgov, ki so sposobni opravljati najkompleksnejše rekonstrukcije na različnih področjih. Ljubljana je nekoč imela najboljši mikrokirurški tim v Evropi. Arnež, Šolinc, Bajec, Eder, Banič in drugi so premikali meje. Moje osnovno področje je rekonstrukcija dojk, kjer se resnično lahko pohvalimo z odličnimi rezultati. To nedvomno dokazujejo vabila na mednarodna srečanja in predavanja. Na prihodnjem evropskem kongresu, ki bo v tem mesecu, bomo imeli več predavanj na to temo. Osebno bom imel nosilno predavanje in vodim sekcijo rekonstrukcije dojk, kar je nedvomno veliko priznanje za UKC Ljubljana in Slovenijo.«
Zdravniški poklic je poslanstvo
Poleg tega se lahko pohvali, da je knjiga Ko se življenje obrne na glavo, ki jo je napisal, prevedena v več jezikov in je doživela odličen odziv na Poljskem. »V januarju imajo v Carigradu predstavitev turške različice, kar pomeni, da ima Ljubljana še vedno potencial za mednarodni prostor,« je optimističen profesor.
Nekoč je zapisal, da je življenje poklic in poklic je življenje…
»Da, prav gotovo imamo vsi, ki želimo dosegati vrhunske rezultate, vsaj eno diagnozo in nedvomno so posledice, ki zaznamujejo tvoje telo in tvojo okolico. Kakovost življenja je opeharjena za družabno življenje, srečanja s prijatelji, družinski člani so pogosto osamljeni, tudi v času, ko te potrebujejo, saj vedno najdeš razlog, da te nekdo potrebuje še bolj, še več in še hitreje. In nato te na mizi pričaka pismo otroka, kjer v petih stavkih desetkrat zapiše, da upa, da kmalu prideš, in da upa, da se bomo imeli lepo, in da upa, da bomo skupaj. Vse to je cena navidezne slave.«
Vsekakor pa je, kot pravi, zdravniški poklic poslanstvo in ne zgolj vir preživetja. Vse manj časa je za uživanje med etapnimi zmagami, za druženje, za športne aktivnosti, zato vsak prosti trenutek izkoristi za pobeg na hrvaško obalo, na otok Lošinj, kjer ga okolica in ljudje pomirjajo, mu dajejo navdih in ustrezen predah za razmislek o novih projektih.
Generali ne obiščejo prve bojne linije
Marsikateri njegov stanovski kolega se je odločil, da odide v tujino, profesor Ahčan o tem ne razmišlja. »Vsi, ki smo bili veliko v tujini, se natančno zavedamo prednosti in slabosti tujine.
Življenje ni zgolj plastična bančna kartica, pač pa kakovost življenja oblikujejo čisti zrak, čista pitna voda, prelepa narava, kakovostna hrana, dobra mobilnost, izzivi, prijetno druženje z mladimi, znanja željnimi ljudmi, polnih idej, kakovostnimi umetniki, športniki, in vse to imamo na sončni strani Alp, zato odhod v tujino ni potreben, vsaj trajen ne. Občasni odhodi pa so pogosto lahko balzam za dušo in krepitev samozavesti.«
Večkrat je v kakšni kolumni, ki jo je zapisal v medijih, odstrl svoj pogled na naš zdravstveni sistem. Želi, da bi se razvijal na bolje, v pravo smer. Močno je razočaran nad počasnostjo odziva: »Generali ne prepoznajo, da njihova vojska na različnih bojnih linijah trpi v slabih razmerah, da je izčrpana, podhranjena in slabo opremljena. Generali obljubljajo zmage, pišejo nove taktike vojskovanja, ob tem pa ne obiščejo prve bojne linije. Lahko pa osebno pohvalim generalnega direktorja in strokovno direktorico, ki se po svojih močeh trudita za izboljšanje stanja, vendar se vsi zavedamo, da je po toči zvoniti prepozno in da so lahko posledice in opustošenje slabih ukrepov iz preteklosti dolgotrajne in boleče.«
Nič strahu, le pozitiven nemir
Vrnimo se k rekonstrukciji nosu, novemu mejniku v medicini v svetovnem merilu. Je bil pred posegom navzoč strah, da vse skupaj morda ne bo uspelo?
»Vedno je pozitiven nemir pred izzivom, podobno kot pred pomembnimi nastopi čutijo umetniki ali športniki. Vedno je potrebna vizualizacija, kjer se upoštevajo tudi možni neželeni dogodki med posegom, predvidljive situacije in anatomske različice. Gotovo je malce nelagodja in strahu, kajti možni so nepredvidljivi dogodki oziroma situacije, na katere nimamo vpliva – genetika, slabo celjenje in podobno. Vedeli smo, da smo odlično pripravljeni, da je tim sposoben izvesti ta poseg, da smo povezani in usklajeni in da vsak natančno pozna svojo nalogo. Zato pravi strah ni bil potreben,« je dejal in omenil, da je imel na nočni omarici kar nekaj časa slike načrtovanega nosu, se tudi kdaj prebudil, risal po fotografijah in razmišljal, kaj bi bilo najboljše.
Pomoč 3D-modela
»Še zlasti sem imel pred očimi, kako opraviti rekonstrukcijo, da bo pomemben del operacije potekal na roki in da bo imela bolnica tudi v času zdravljenja čim daljše obdobje normalen obraz. In tudi če bi v prvi fazi šlo kaj narobe, ne bi imela posledic na obrazu.«
Nos so najprej oblikovali iz kože, kosti, žil in živcev na pacientkini podlakti. Čez mesec dni so ga z mikrokirurško tehniko prenesli na obraz. A to ni bil najtežji trenutek rekonstrukcije.
»Vsaka operacija zase je bila zapletena, kompleksna, v določenih fazah nepredvidljiva, zato smo si pomagali s 3D-modelom, nazadnje se je izkazalo, da je bil najtežji del narediti mikrokirurško povezavo dveh žil na obrazu, žile na obrazu in žile z roke, ki pa sta bili zelo različnega kalibra, zato je bilo potrebnega veliko mikrokirurškega znanja in spretnosti, da se je vzpostavila popolna prekrvavljenost celega tkiva in omogočila preživetje in dober rezultat,« opisuje sogovornik.
Posvetovali so se tudi s tujimi strokovnjaki, tudi najboljšim na tem področju dr. Menickom iz ZDA, ki jim je poslal vse svoje videoposnetke, rezultate operacij in strokovne članke, za kar so mu izredno hvaležni. Njegove tehnike sicer niso izbrali, saj uporablja neožiljeno kost, vse operacije potekajo na obrazu, vendar pa je v svoji seriji dvanajstih bolnikov pri petih odlično napravil rekonstrukcijo nosu in velja za nesporno avtoriteto na tem področju.
»Menim, da smo z našo tehniko, kjer smo združili več različnih tehnik ter 3D-načrtovanje in modeliranje, dokazali, da se z manj operacijami in inovativnim pristopom lahko doseže odličen rezultat. Jasno pa je, da bomo to morali dokazati na večji seriji pacientov,« pojasnjuje sogovornik sodelovanje s tujimi strokovnjaki pri tem univerzalnem posegu, ki ga bodo prav gotovo potrebovali naši in tuji pacienti, ki so se znašli v podobni stiski kot pacientka, pri kateri so poseg opravili. Pričakuje, da bo zaradi poguma in pripravljenosti pacientke, da pove svojo zgodbo in se javno izpostavi, ponujena priložnost številnim bolnikom tako doma kot po svetu.
V Sloveniji je okoli dvajset bolnikov, ki so izgubili nos zaradi malignih bolezni, poškodb, vnetij… »S primarijem Didanovičem sva usklajena in pripravljena na nove izzive. Pomagati so nama pripravljeni tudi v podjetju Audax. Pričakujem dober odziv pacientov in na čakalnem seznamu že imamo novo pacientko, ki ji želimo pomagati na enak način. Javil se je tudi že pacient iz Poljske.«
