Samo v UKC Ljubljana bodo, ko se bo vzpostavil urgentni center s še nekoliko bolj poenoteno pomočjo na enem mestu, potrebovali od 80 do 100 urgentnih zdravnikov. »A teh zdravnikov na trgu dela trenutno ni,« je opozoril vodja tamkajšnjega urgentnega kirurškega bloka Uroš Tominc. Prihodnji urgentni center bo tako – podobno kot sedanja ljubljanska urgenca – še naprej močno odvisen od zaposlenih na drugih klinikah.
Zastale spremembe
»Dolgoročna ideja je, da bodo večino bolnikov prevzeli urgentni zdravniki. Glede tega bo treba nekaj narediti. Razmere po urgentnih centrih so večinoma slabe, urgentni zdravniki pa ne vedo, kakšna je njihova prihodnost. Tako bežijo na delovišča v zdravstvenih domovih, kjer je vizija malo jasnejša,« je dejal Tominc.
Težave, zaradi katerih mladih zdravnikov ne morejo pritegniti v ta del zdravstva, bo treba po oceni sogovornika reševati na državni ravni. Posodabljanje nujne pomoči v Sloveniji ni bilo na primer nikoli dokončano. »Urgentni centri so bili zgrajeni, organizacijsko in kadrovsko pa niso bili pokriti,« opaža Tominc.
V nekaterih krajih so združevanju nujne pomoči pod eno streho nasprotovali; bali so se poslabšanega dostopa do zdravnika. »Razumemo lahko, da prisotnost zdravnika v nekem manjšem zdravstvenem domu za prebivalce pomeni občutek varnosti. A po drugi strani se je že izkazalo, da drobljenje nujne pomoči ne pripomore k njeni kakovosti,« ugotavlja Tominc. Zatika se tudi pri razločevanju med urgentnimi stanji in težavami, za katere bi lahko poskrbeli v ambulantah izbranih osebnih zdravnikov. Pre)pogosto usmerjanje bolnikov na urgenco je zato povezano tudi s pomanjkanjem družinskih zdravnikov, je naš sogovornik izpostavil sedanji začarani krog.
Nedostojni pogoji
V urgentnih centrih, kjer opozarjajo na pereče pomanjkanje osebja, so v skrbeh tudi glede prihodnosti. Za 15 mest, ki so bila na zadnjem razpisu predvidena za specializacije iz urgentne medicine, je po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije prispelo le osem prijav. Mladi strokovnjaki se temu delu zdravstva, ki je še pred nekaj leti veljal za zelo obetavnega, danes izogibajo.
Specializacija iz urgentne medicine je bila uvedena v obdobju načrtov o gradnji urgentnih centrov, je spomnil dr. Matej Strnad, predstojnik katedre za urgentno medicino na mariborski medicinski fakulteti. Odločitev za urgentne centre po vzoru anglosaksonskega sistema, kjer imajo največ znanja in izkušenj iz urgentne medicine, je bila pravilna, je še vedno prepričan. Pri tem je zorela tudi ideja, da je treba predbolnišnično (prehospitalno) in bolnišnično nujno medicinsko pomoč organizacijsko združiti pod eno streho – torej v urgentnih centrih. Delovni standardi in normativi za urgentne zdravnike, ki jih je sprejel tudi Strokovni svet za urgentno medicino pri Slovenskem zdravniškem društvu, so že pripravljeni.
Zakaj kljub temu ne pride do premika, h kateremu pozivajo v urgentnih centrih? Vzrokov, zakaj so tamkajšnji delovni pogoji nedostojni tako za bolnike kot za osebje, je več, ugotavlja Strnad. Znane so tudi rešitve. Urgentni zdravniki pričakujejo sprejem omenjenih standardov in normativov, navsezadnje pa bo treba poskrbeti tudi za spodbude, ki bodo zdravnike pritegnile v to okolje. Treba bo prehospitalni del nujne medicinske pomoči, ki je danes večinoma v domeni zdravstvenih domov, po besedah Strnada pridružiti organizacijski strukturi urgentnega centra.
