Zoran Stevanović, predsednik državnega zbora in stranke Resnica, je v pogovoru za Planet TV dejal, da bo njegova stranka vztrajala pri ukinitvi RTV-prispevka. Spomnimo, da je predlog novele zakona o RTV Slovenija, ki ga je podprlo 20.000 volilcev z overjenimi podpisi, stranka Resnica v parlament vložila že novembra lani kot zakonodajno pobudo volilcev. Ker takšni predlogi z iztekom mandata ne propadejo, temveč se prenesejo v nov sklic državnega zbora, ga nameravajo v novi sestavi DZ odpreti kot eno prvih zakonodajnih pobud.
Razprava, ki se s tem odpira, pa ni zgolj politična, temveč izrazito finančna. RTV-prispevek predstavlja osrednji vir prihodkov javnega zavoda RTV Slovenija. Po zadnjih javno dostopnih podatkih RTV Slovenija prispevek prinese približno sto milijonov evrov na leto, kar pomeni več kot dve tretjini vseh prihodkov. Za leto 2026 RTV Slovenija načrtuje za 162,8 milijona evrov skupnih prihodkov, kar 109,2 milijona iz naslova RTV-prispevka. Ukinitev prispevka bi zato pomenila neposreden izpad večine financiranja, ki ga brez jasne in stabilne nadomestitve ni mogoče nadomestiti brez bistvenega krčenja dejavnosti. Če špekuliramo, da plačevanje RTV-prispevka ne bi bilo več obvezno, ampak prostovoljno, lahko ocenimo, da ga bo približno 80 odstotkov slovenskih gospodinjstev nehalo plačevati, kar pomeni, da bi javna RTV iz naslova prispevka prejela zgolj še okoli 21,8 milijona evrov.
RTV brez komentarja, ministrstvo ostro proti
Vodstvo RTV Slovenija smo vprašali, kaj bi pomenila ukinitev RTV-prispevka za nacionalno medijsko hišo, a so odgovorili le, da »RTV Slovenija zadeve ne komentira«. Nasprotno pa so bili dosti bolj zgovorni in neposredni na ministrstvu za kulturo, kjer predlogu ostro nasprotujejo. »RTV Slovenija je financirana iz RTV-prispevka, ki ga plačujejo državljanke in državljani. Ukinitev prispevka pomeni popolno uničenje javne radiotelevizije, kar je pravzaprav najhujša grožnja, ki jo je v zgodovini RTV dobila javna radiotelevizija,« so zapisali. Poudarjajo, da RTV-prispevek v prvi vrsti zagotavlja neodvisnost RTV Slovenije, saj s tem ni odvisna od vsakršne oblasti in političnih posegov. Opozarjajo še, da je RTV Slovenija več kot zgolj informativni program, saj kot naš največji kulturni in medijski javni zavod opravlja pomembno službo izobraževanja, glasbene produkcije, arhiviranja, izobraževanja, ima otroški in mladinski program …
Ministrica dr. Asta Vrečko je ob tem dodala: »Predlog zakona predsednika stranke Resnica in zdaj predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića o ukinitvi RTV-prispevka kaže popolno nerazumevanje tako delovanja kot pomena in vloge javne RTV Slovenija, ki je širša od televizijskega informativnega programa, ter nerazumevanje pomena neodvisnih javnih medijev za obstoj države in demokracije. Ukinitev RTV-prispevka pomeni uničenje in popolno politično podrejanje RTV Slovenija, nadaljevanje politik, kot smo jih videli v času prejšnje vlade Janeza Janše. Zato mu ostro nasprotujem.«
Evropski precedens
Vprašanje ukinitve RTV-prispevka v evropskem prostoru ni povsem brez primerjav, vendar ostaja prej izjema kot pravilo. Večina držav, med njimi Nemčija, Avstrija in Združeno kraljestvo, še vedno ohranja sistem obveznega prispevka kot temelj financiranja javnih radiotelevizij. Ta model zagotavlja relativno stabilne prihodke in večjo distanco do dnevne politike.
So pa v zadnjih letih nekatere države prispevek nadomestile z drugimi oblikami financiranja, vendar ne z ukinitvijo brez nadomestila, temveč s sistemskimi rešitvami. V skandinavskih državah, denimo na Finskem in Švedskem, so klasični prispevek nadomestili s posebnim medijskim davkom, ki je vezan na dohodek posameznika. Ta davek se sicer steka v državni proračun, vendar je zakonsko določen in namensko rezerviran za financiranje javnih medijev, kar pomeni, da financiranje ostaja stabilno in predvidljivo. Podobno je Francija klasični »RTV-prispevek« ukinila leta 2022, vendar ga je nadomestila z dodelitvijo sredstev iz državnega proračuna, ki so vezana na prihodke iz davka na dodano vrednost. Tudi v tem primeru ne gre za popolno odpravo javnega financiranja, temveč za spremembo njegove oblike.
Ključna razlika pri teh modelih je, da so države ob ukinitvi prispevka hkrati vzpostavile stabilne in zakonsko opredeljene nadomestne vire financiranja. Javne radiotelevizije tako niso ostale brez sistemske finančne podpore, temveč se je spremenila le njena oblika. Slovenski predlog za zdaj odpira predvsem vprašanje ukinitve, bistveno manj pa jasno odgovarja na vprašanje, kako bi nadomestili izpad skoraj sto milijonov evrov na leto. V tem smislu ne gre zgolj za reformo financiranja, temveč za poseg v sam obstoj javnega medija.