En semester je poučeval tudi na biotehniški fakulteti, zato mu je vertikala precej dobro poznana. Njegovo delo je zanj poslanstvo. Opravlja ga srčno in predano, kljub prepričanju mnogih, da slovenski šolski prostor zapuščata razum in kakovost, pa je tudi v letošnje leto zakorakal optimistično.
Pred izzivi si naj učitelj minulega leta ne zatiska oči. V gimnazije bi najprej uvedel večjo povezanost s svetom in prakso, saj ugotavlja, da gimnazijci kljub opravljanju najzahtevnejšega izobraževalnega srednješolskega programa pri nas nimajo realne predstave o tem, kaj se v resnici dogaja po svetu. Med mlade bi vrnil bralno kulturo, če pa bi imel čarobno paličico, bi jim pričaral nazaj sposobnost daljše pozornosti in vztrajnost.
Kakšen je za vas dober učitelj?
Biti mora strog in zvest svojim načelom ter hkrati sposoben prisluhniti individualnim zgodbam otrok. Dober učitelj ni le dosleden, ampak tudi strokoven in širok v tem, kar dela. Vedno znova se mora truditi iskati nove privlačne načine poučevanja, pomemben pa je tudi posluh za sebe, za lastno zgodbo. Opažam namreč, da se profesorji prevečkrat obtožujemo za posamezne neuspele ure ali projekt, ki se nam ni izšel tako, kot smo si zamislili. Včasih si je treba priznati, da dan pač ni bil najboljši, da smo morda imeli težko obdobje ali so bili naši otroci doma bolni. Tudi učitelji smo samo ljudje.
Sam sem imel z učitelji veliko srečo tako v osnovni šoli kot tudi pozneje, ko sem študiral angleščino in ruščino. Osnovnošolska učiteljica Breda Povše je bila drugačna od drugih učiteljic in nas je učence marsičesa naučila tudi zunaj pouka; z nami je denimo na hodniku pekla palačinke. V srednji šoli sem imel krasno razredničarko, anglistko prof. Ljubo Vute, ki je že pred 40 leti, v času Jugoslavije, začela na lastno pest organizirati ekskurzije v London, kamor je vodila srednješolce. Moj profesor na fakulteti dr. Gašper Rilc je bil sinonim za mirnost in profesionalnost.
Se dober učitelj rodi ali naredi? Kako pomembni so dobri medsebojni odnosi med učitelji in dijaki?
Za učitelje, ki jih poznam, spremljam in cenim, lahko rečem, da so danes v določenih vidikih še boljši, kot so bili. To verjetno pomeni, da so se rodili s talentom za ljudi, veščino govorništva in karizmo, ki se jih ne da kupiti. Hkrati pa vidim, kako ti učitelji sami sebe znova in znova izumljajo.
Odnosi niso samo pomembni, ampak so ključni. Poučevanje se dogaja na medodnosni ravni, pri čemer ni nujno, da imajo dijaki v prvem letniku učitelja radi. Imeti rad in ceniti ni eno in isto, čeprav se pogosto enači. Prvim letnikom strogost na začetku ni vedno všeč in potrebujejo nekaj časa, da ugotovijo, da je nekdo do njih pravičen in jih pelje v začrtano smer. Ko začnejo čutiti profesorjevo dobronamernost, se zgodi pomemben preklop. Dijaki dobro vedo, kdo se je z njimi smehljal, a ni zadosti naredil za njihovo znanje. Odnos med dijakom in učiteljem je torej ključen in se mora naravno razvijati, zelo pomembni pa so tudi spoštljivi odnosi med profesorji.
Velik izziv predstavlja kader, ki ob pomanjkanju učiteljev v šolski prostor vstopa brez ustrezne izobrazbe.
V našem zavodu s tem na srečo nimamo velikih težav. Na naši šoli smo imeli posameznike, ki so se nam pridružili brez pedagoške izobrazbe, a so jo pozneje ob spoznanju, da jim delo ustreza, pridobili. Menim, da je treba tistemu, ki je predan, v poklicni karieri omogočiti vseživljenjsko fleksibilnost. Motilo pa bi me, če bi v naš poklic vstopali ljudje, ki niso in ne želijo biti strokovno podkovani ter otrokom ne bi mogli dati tistega, kar se od njih pričakuje.
Ob pomanjkanju šolnikov se pogosto poraja dilema, kaj je boljše oziroma slabše: da zaradi odsotnosti učitelja učenec vse leto ostane brez pouka določenega predmeta ali pa ga vseeno uči nekdo, ki ni strokovno podkovan? Kateri manko je bolj tvegan? Menim, da bi morala država v šolskem sistemu postaviti zelo visoka merila in ga načrtno prioritizirati. Dober primer glede tega je Irska, ki je bil pred desetletja tako uboga, da so ljudje bežali iz države. Ko pa se je začel državni denar načrtno vlagati v zdravstvo, izobraževanje in znanost, so tudi zaradi prenove izobraževalnega sistema postali ena najuspešnejših držav v Evropi. Gre za fenomen, tako imenovanega keltskega tigra, pri čemer se je družba prenovila od spodaj navzgor. Ne čudi me, da ima v Dublinu, kjer je danes največ izobraženih mladih, ogromno vodilnih podjetij na področju razvoja in umetne inteligence, med njimi tudi Google in Meta, svoje centrale.
Umetna inteligenca je močno zarezala tudi v slovenski izobraževalni sistem. Je učiteljem zaradi možnih zlorab danes težje kot neko nekoč?
Dijaki si z umetno inteligenco (UI) zelo pomagajo, do zlorab pa prihaja, če jih profesorji dovolijo. Problem je, če dijak UI uporablja za kreacijo namesto za loščenje svojega sloga. UI ponuja pri pouku angleščine odlične predloge za izboljšanje sestavkov ter besedišča in strukture, ki jih mnogi dijaki ne obvladajo. Kot profesor zahtevam, da dijak besedilo oblikuje sam, ker takrat možgani najbolje delujejo in dokazujejo svojo osnovno funkcijo. Če bi to zamenjali z UI, bi sposobnosti kreiranja, ustvarjanja, mišljenja in analize začele na dolgi rok propadati.
Glede možnih zlorab lahko povem, da svoje dijake v štirih letih tako dobro naštudiram, da njihovo delo prepoznam celo po njihovi pisavi. Dobro vem, do kod seže znanje posameznega dijaka, in če je tam nekaj presunljivo drugačnega, običajno upravičeno podvomim o avtorstvu. Sicer pa so za učitelje danes nekatere stvari težje, druge lažje. Težje je denimo spodbuditi ambicije dijakov: če je bil višji nivo angleščine na maturi pred 15 leti stvar prestiža, ne glede na to, ali je bil dijak vpisan na fakulteto in je potreboval vpisne točke, danes dijak, ki ugotovi, da točk ne potrebuje, ne gre na višji nivo. Dijaki so postali precej preračunljivi: ekonomski račun, ki je v državo prišel s hiperkapitalizmom, jih je prevzel tudi na miselni ravni. Zelo dobro znajo preračunati, kakšna bosta njihov vložek in izkupiček.
Lažje je danes denimo sestavljati in ocenjevati teste, ker imamo profesorji na voljo pomoč inteligenčnih orodij in e-učilnic, ki so dober hranilni prostor učnega materiala. Obstajajo tudi kanali, s pomočjo katerih lahko hitro stopimo v stik z dijaki in jih obvestimo o nečem, kar je včasih trajalo precej dlje časa. Tudi dostop do tujine je danes lažji. So torej plusi in minusi.
Kateri minus v slovenskem šolstvu bi najprej odpravili, če bi imeli to moč?
Vedenje, pozornost in spoštovanje otrok bi vrnil na raven pred pandemijo koronavirusa in razširitvijo UI. Pozornost otrok in mladostnikov in njihova zmožnost sledenja določeni snovi, ne da bi jih v mislih odpeljalo drugam ter bi se zmedli in umaknili od izziva, namreč strmo pada. Žalostno je zaznati stres dijakov, ko morajo prebrati daljše literarno delo. Ne gre za to, da tega ne želijo, ampak nekateri tega sploh niso več zmožni. In to je zelo glasen alarm.
Začelo se je s kratkimi SMS-sporočili po telefonu, zdaj pa so najbolj kritični kratki, nekajsekundni videi na tiktoku in drugih platformah. Dokazano je, da so tamkajšnji algoritmi narejeni tako, da jih mladi gledajo vedno več. Raziskave kažejo, da znaša povprečen čas uporabe telefona pri najstniku danes že od 5,5 do 7 ur, zdaj pa izračunajte, koliko različnih 15-sekundnih posnetkov si mladi ogledajo v tem času. Koliko različnih vrst nepomembnih informacij v tem času vstopi v njihove glave. Kako naj s to količino tekmujemo na urah pouka, ko pa nič, kar počnemo v življenju, in nobena od naših zaposlitev ni sestavljena iz zgolj 15-sekundnih utrinkov?
Verjetno se podobni izzivi pojavljajo tudi v gimnazijah?
V gimnazije bi bilo treba vrniti bralno kulturo, kajti akademska pot se mora začeti z branjem, bralna kultura pri nas pa je pri veliki večini gimnazijcev zelo upadla. Dijaki ne berejo, ne poznajo klasik ali drugih literarnih del. To, da gledajo filme, ne pomeni, da gledajo kakovostno filmsko produkcijo. Precej bolj jih zanimajo cenene serije. Ko gredo ven jest, si omislijo hamburger … V gimnazijo bi bilo treba vrniti poglobljenost življenja, ki je včasih pomenila gledališče, branje klasik, lepo obleko na maturi. Gre za izziv, s katerim se borimo. Mladim skušamo dopovedati, da trenirka ni vsakdanje oblačilo in da ukvarjanje zgolj s fitnesom ni dosežek v življenju. Za tistega, ki se je odločil za zahtevnejšo izobraževalno pot in želi postati intelektualec prihodnje dobe, se delo začne že zelo zgodaj. Še nekaj je: starše bi bilo treba ponovno prepričati, da bi začeli zaupati šolskemu sistemu. Morali bi verjeti, da učitelji mladim ne škodujemo, ampak jih pripravljamo na življenje.