Od osamosvojitve do danes so upravne enote in ministrstvo za notranje zadeve podelili državljanstvo 226.112 ljudem. To pomeni, da – po grobi oceni – več kot deset odstotkov državljanov tega ni pridobilo ob rojstvu. Vendar jih je velika večina, 171.140, dobila državljanstvo že v letih 1991 in 1992, v skladu s tedaj veljavnim 40. členom zakona o državljanstvu. Ta je bil namenjen izključno državljanom drugih jugoslovanskih republik, ki so imeli stalno bivališče v Sloveniji. Tisti med njimi, ki po tem členu državljanstva niso pridobili, so bili februarja 1992 nezakonito izbrisani iz registra stalnih prebivalcev. Preostanek, 55.000 novih državljanov, je bilo sprejetih v sedemindvajsetih letih, ki so sledila. V povprečju je bilo podeljenih zgolj 2000 državljanstev (en promile prebivalstva) na leto.
Število prošenj po letih se ujema s številom veljavnih delovnih dovoljenj za tujce, ki nihajo med 15.000 in 30.000 na leto. Izkušnje kažejo, da prošnjo za državljanstvo vloži okoli deset odstotkov tujih delavcev. Veliko število novih delavcev, ki so v Slovenijo prišli ob gospodarskem bumu v letih 2007 in 2008 in so tu ostali, pa se na upravnih enotah vendarle pozna. Prav zdaj – lani in letos, ko so izpolnili pogoj desetletnega prebivanja – je število vlog in podeljenih državljanstev precej naraslo. V letih 2017 in 2018 je bilo tako vloženih 3256 oziroma 3513 vlog za redno in izredno naturalizacijo, v letih prej pa povprečno okoli dva tisoč. Leta 2018 je bilo v postopkih redne naturalizacije podeljenih 2024 državljanstev (med vlogami in odločitvami je zaradi postopka večmesečni zamik), v letih prej pa okoli tisoč dvesto na leto.
Kot kaže statistika, ki nam jo je posredovalo ministrstvo za notranje zadeve, je med »novimi državljani« večina državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik, zlasti iz Bosne in Hercegovine, Srbije in Hrvaške. Število naturaliziranih Hrvatov je sicer po vstopu Hrvaške v EU leta 2013 upadlo. Državljani drugih članic EU, ki stalno prebivajo v Sloveniji, so namreč po pravicah skoraj povsem izenačeni z državljani Slovenije, zato je pri Hrvatih interes upadel. V statistiki je opazen tudi porast prošenj v letih 2003 in 2004, pred vstopom Slovenije v EU in po njem. Delno je to mogoče pripisati hitenju tistih, ki so hoteli postati državljani ob vstopu Slovenije v EU, delno pa je šlo za reševanje zaostankov vlog, ki so se na ministrstvu nakopičile in so jih uslužbenci pospešeno razreševali.
Vedno več dvojnih državljanstev
Postati državljan Slovenije ni enostavno. Pri tako imenovani redni naturalizaciji, ki je osnovni, izhodiščni postopek, je treba izpolnjevati deset zakonsko naštetih pogojev – od desetletnega stalnega prebivanja v Sloveniji do znanja jezika in izkazovanja zadostnih sredstev za preživljanje sebe in družine. Temeljni pogoj je solidno plačana služba. Za sprejem pa je treba izreči tudi »prisego o spoštovanju svobodnega demokratičnega ustavnega reda, ki je utemeljen v ustavi Republike Slovenije«.
Ureditev je stroga in razmeroma rigidna, kar je še odmev izbrisa in strahu politike pred balkanskimi nacionalnimi konflikti. Podeljevanje oziroma zavračanje državljanstva je sicer diskrecijska pravica vsake države. »Zakonodaja na področju državljanstva je v Evropski uniji še vedno prepuščena državam članicam,« pravi Aleš Jerman, vodja sektorja za državljanstvo na MNZ. Zakon o državljanstvu nima podlage v nobeni od evropskih regulativ. (Slovenija ni podpisnica evropske konvencije o državljanstvu iz leta 1997, ki jo je sicer podpisala večina članic Sveta Evrope.) Res pa je, dodaja Jerman, da se svetovni trendi spreminjajo.
»Od ministrstva za zunanje zadeve dobivamo denimo informacije, da vedno manj držav vztraja pri enojnem državljanstvu. Vedno več držav dopušča dvojno državljanstvo,« pravi. Nacionalne države so doslej ščitile svojo identiteto tudi z restriktivno držo do priseljencev. Vendar globalizacija in mešanje prebivalstva – bodisi zaradi prihodov tujih delavcev, ki nadomeščajo manjkajočo domačo delovno silo, bodisi zaradi večjega števila mešanih parov, ki osnujejo družine – povečujeta potrebo po deregulaciji. Tako denimo Slovenija omogoča pridobitev dvojnega državljanstva državljanom drugih članic Evropske unije, ki stalno živijo v Sloveniji, po načelu vzajemnosti – če tudi njihova matična država tam živečim Slovencem omogoča enako.
Državljanstvo za košarkarja
Jerman sicer ocenjuje, da je večina, okoli devetdeset odstotkov prosilcev za državljanstvo uspešnih že v prvem poskusu. Po njegovih izkušnjah pa tudi zavrnjeni kasneje poskusijo še enkrat in so uspešni v drugo ali tretje. Razlogi za zavrnitev prošnje so, kot pravi, večinoma enaki: prosilec ne more dokazati, da je pred podajo prošnje dovolj dolgo, od pet do deset let, brez večjih prekinitev živel v Sloveniji ali da ima dovolj finančnih sredstev za preživetje.
Diskrecijska pravica države, da prosilce za državljanstvo zavrne, se razteza tudi na diskrecijo pri sprejemanju. V okviru izredne naturalizacije lahko država sprejme tujce brez izpolnjevanja nekaterih pogojev. Če država želi oziroma če je to v javnem interesu, lahko v državljanstvo sprejme tudi popolne tujce. Tako je v zakonu dopuščena možnost, da vlada nekomu podeli državljanstvo za »izjemen prispevek k razvoju Republike Slovenije in k povečanju mednarodnega ugleda oziroma prepoznavnosti Republike Slovenije«. Na tak način lahko pridobijo državljanstvo zlasti kulturniki, znanstveniki ali športniki. Državljanstvo je tako mogoče dobiti tudi ad hoc, brez jezikovnih in bivanjskih pogojev, kot ga je leta 2017 dobil ameriški košarkar Anthony Randolph. Zakon o državljanstvu so poslanci spremenili posebej zanj, da je lahko zaigral v slovenski reprezentanci.
Politika je vzdržana
Zakon o državljanstvu se sicer spreminja izredno redko, kar je v skladu z držo države, katere cilj ni privabljanje novih državljanov, ampak predvsem privabljanje delovne sile. Na naše vprašanje, ali Slovenija zaradi potrebe po trajnejši in bolje integrirani delovni sili, upadanja rasti prebivalstva, globalnega povezovanja prebivalcev vsega sveta, odprtih prometnih povezav in pospešenih migracij načrtuje deregulacijo na področju državljanstev in odpiranje perspektiv za integracijo zakonitih priseljencev, je ministrstvo za notranje zadeve odgovorilo nikalno. »Zakon o državljanstvu določa načine in pogoje pridobitve ter prenehanja državljanstva Republike Slovenije. Po našem mnenju zakon ustrezno ureja to področje, zato sprememb ne načrtujemo,« so bili skopi na ministrstvu. Iz kabineta predsednika vlade Marjana Šarca so nam zgolj sporočili, da se premier s tem mnenjem strinja.
V danih razmerah se med tistimi, ki pridejo na delo v Slovenijo za daljše obdobje, za prošnjo za državljanstvo odloči zgolj okoli deset odstotkov tujcev. Odločitev za državljanstvo je namreč intimen psihološki proces. Res pa je, da jih večina s statusom stalnega prebivalca živi skoraj povsem enako kot državljani. Poglavitna razlika je predvsem ta, da nedržavljani ne morejo voliti na volitvah v državni zbor (na lokalnih volitvah lahko).
»Model 'gastarbajterstva' migrantske delavce vključuje v zgolj določene družbene sfere, zlasti na trg delovne sile. Odreka pa jim ostala področja, kot so državljanske pravice in politična participacija,« je docentka sociologije z ljubljanske filozofske fakultete Ana Ješe Perković predstavila temeljne ugotovitve sociologov, ki proučujejo življenje tujih delavcev v zahodnoevropskih državah. Profesor Janez Malačič z ekonomske fakultete v Ljubljani je že leta 2010 ugotavljal, da bo »država morda potrebovala nove državljane, dobila pa bo zgolj delavce, ki pridejo in odidejo«.
