Ko danes govorimo o dezinformacijah, si pogosto predstavljamo posamezno lažno novico ali ponarejen posnetek, ki se razširi po družbenih omrežjih, medijih in spletnih portalih. A sodobne vplivne operacije so praviloma širše, počasnejše in veliko bolj strateške. V evropskem političnem in varnostnem besednjaku se zanje uporablja kratica FIMI – Foreign Information Manipulation and Interference, v slovenščini pa Tuja manipulacija z informacijami in vmešavanje. Evropske institucije FIMI razumejo kot dolgoročno grožnjo demokraciji, saj njihov cilj ni le zavajanje in širjenje napačnih informacij, temveč tudi postopno spodkopavanje zaupanja v institucije, medije, volitve in sam proces demokratičnega odločanja, kot tudi zapiranje ljudi v informacijske mehurčke, kjer veljajo zgolj enostranska dejstva. »Cilj FIMI ni, da vsi verjamejo eni laži, ampak da se razgradi skupno razumevanje realnosti,« poudarja geopolitična analitičarka Katja Geršak. FIMI prihaja tako z zahoda kot z vzhoda.
Kako deluje informacijska manipulacija
Tuja manipulacija z informacijami in vmešavanjem se od klasičnih dezinformacij razlikuje predvsem po obsegu. Dezinformacija je posamezen kos napačne ali zavajajoče vsebine. Manipulacija z informacijami pa je okolje, v katerem takšne vsebine nastajajo, se širijo in se sčasoma zasidrajo v javni razpravi.
Proces praviloma poteka počasi. Najprej se oblikuje osnovni narativ – denimo, da Evropska unija škodi nacionalnim interesom ali da mednarodna zavezništva, kot je Nato, ogrožajo mir. Nato se ta narativ začne pojavljati na različnih kanalih: v komentarjih, videih, spletnih portalih, podkastih, celo izjavah vplivnežev. Ponavljanje ustvarja vtis, da gre za razširjeno mnenje, in ne za organizirano kampanjo, za katero stoji neki posameznik.
Sledi lokalizacija. Sporočila se prilagodijo jeziku, zgodovini in strahovom posamezne države. V Sloveniji se zato pogosto navezujejo na teme miru, suverenosti ali občutka majhnosti države. Po dovolj dolgem času takšna sporočila prenehajo delovati kot tuji vpliv in postanejo del domače politične razprave.
Po besedah Geršakove je prav pandemija covida-19 pokazala razsežnost teh procesov. Takrat so se oblikovala omrežja, ki so spodkopavala zaupanje v institucije in stroko, z začetkom vojne v Ukrajini pa se je pokazalo, kako hitro se lahko ista omrežja preusmerijo na nove teme. »To je pokazalo, da informacijska varnost ni abstrakten pojem, temveč dejavnik, ki lahko vpliva tudi na človeška življenja, saj so posledice lahko zelo tragične,« pravi.
Kot primer si lahko pogledamo, kako bi tuje manipuliranje z informacijami (FIMI) lahko privedlo do izstopa Slovenije iz Evropske unije. FIMI deluje tako, da počasi normalizira idejo, da je določena poteza edina razumna. Najprej se začne z vtisom, da EU »jemlje suverenost Sloveniji« in da »bruseljski birokrati odločajo namesto nas«. Potem se vsako domačo težavo – od cen energentov do migracij ali kmetijske politike – razlaga kot posledico članstva v EU. V naslednji fazi se ustvari občutek, da je država v Uniji ujetnica, da se ničesar ne da spremeniti in da je edina pot izstop. Takšna zgodba ponuja preprosto odrešitev: izstopimo in »spet bo vse normalno«.
A ravno tu je trik: kompleksne probleme FIMI zreducira na enega krivca in eno rešitev, pri čemer se iz debate izrine dejanska vprašanja – kaj bi izstop pomenil za gospodarstvo, pravice, varnost, dostop do trgov in zavezništva. »Ko se taka ideja dovolj dolgo ponavlja, se premakne meja normalnega. Ljudje začnejo od politike pričakovati, da bo o tem razpravljala, potem zahtevajo referendum … In nekaj, kar je bilo še pred leti nepredstavljivo, postane 'legitimna' in celo 'logična' možnost,« opozarja geopolitična analitičarka Katja Geršak.
Posebnost FIMI je, da se pogosto »prilepi« na pozitivne vrednote, kot so mir, skrb za navadne ljudi ali suverenost. Manipulacija nastopi, ko narativ ponudi poenostavljeno, skoraj pravljično rešitev za kompleksne probleme: če se umaknemo iz zavezništev ali nehamo zaupati institucijam, naj bi se konflikti in tveganja kar razblinili. »Dober primer je Nato. V ljudeh se je z leti vzbudil občutek, da če izstopimo iz Nata, nenadoma ne bomo vpleteni v nobene konflikte več. Pa še zdaleč ni tako. So pa takšne poenostavitve učinkovite, ker nagovarjajo čustva, in ne dejstev,« opozarja Geršakova.
Za uspešen boj proti FIMI ni hitre rešitve
Za uspešen boj proti FIMI ni hitre rešitve, ker ne gre za eno lažno informacijo, ki jo lahko hitro popravimo, temveč za dolgoročen pritisk na informacijski prostor. Pri klasičnih dezinformacijah lahko posameznik še preveri vir ali poišče več potrditev, pri FIMI pa se sporočila ponavljajo v različnih oblikah in ustvarjajo širši vtis – kdo je kriv, komu lahko zaupamo in kaj je sploh »res«.
Posameznik tega procesa ne more ustaviti sam, lahko pa bistveno zmanjša njegov učinek. Najpomembnejše je počasnejše in bolj kritično spremljanje informacij: preverjanje vira, primerjava več medijev, pozornost, usmerjena na čustveno nabite naslove in na vsebine, ki ponujajo preproste rešitve za zapletene probleme. Ključno je tudi zavedanje, da nepremišljeno deljenje po družbenih omrežjih povečuje doseg spornih vsebin – zato je včasih najbolj odgovorno dejanje prav to, da ne delimo naprej.
Ključna pa je tudi vloga države, medijev in civilne družbe. Evropska služba za zunanje delovanje FIMI obravnava kot varnostno vprašanje, ki zahteva spremljanje informacijskega prostora, analitiko, povezovanje institucij in jasno strateško komuniciranje. Za državo to pomeni predvsem, da mora imeti stalne zmogljivosti za spremljanje in prepoznavanje usklajenih vplivnih kampanj, jasne protokole sodelovanja med resorji (zunanja politika, obramba, notranje zadeve, regulatorji, izobraževanje) ter hitro in verodostojno javno obveščanje, ko se pojavijo novi valovi manipulacij. Pomemben del je tudi sistemska krepitev medijske in digitalne pismenosti.
Posebno odgovornost imajo mediji. Nekritično povzemanje izjav ali narativov – brez preverjanja in konteksta – lahko nehote pomaga pri širjenju vplivnih operacij.
FIMI zato ni obroben pojav, temveč del širšega vzorca, na katerega se je treba odzvati dolgoročno. Da se o tem v Sloveniji javno pogovarjamo šele v zadnjih letih, pa je samo še dodaten razlog za skrb: vplivi so bili tu tudi prej, le da jim nismo dajali imena in s tem za ta vprašanja tudi nismo imeli odgovora. »Razumevanje teh procesov bo še posebej pomembno v času volitev, ko so informacijski pritiski praviloma najintenzivnejši, javni prostor pa najbolj dovzeten za poenostavljene razlage in čustvene nagovore,« sklene Katja Geršak.