Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič letos praznuje 50 let delovanja. Na dan upora proti okupatorju, 27. aprila, bodo pinkoti ob sodelovanju gostov obletnico proslavili s slavnostnim koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. A kaj, ko pevski sestav, ki ga vodi Pia Cah, že leto dni nima več dostopa do primernih prostorov, kjer bi lahko vadil, hranil inštrumente, notni arhiv in drugo opremo. Občina Trst je namreč 5. marca lani vhodna vrata na območju nekdanjega begunskega centra na Padričah na tržaškem Krasu, kjer bi Univerza v Trstu želela urediti kampus, dala kar čez noč zapreti z žabicami.
Pestijo jih logistične težave
Partizanski zbor se je v prostore na Padričah vselil leta 1995, tja je prišel iz bližnje Bazovice. V nekdanjem begunskem centru so razpolagali z velikim parkiriščem, dvorano za vaje, skladiščem za opremo in družabnim prostorom, kjer so po vajah lahko poklepetali in se družili v pravem zborovskem duhu. »Ko smo se po dveh koronavirusnih letih začeli zbirati na vajah, pa so nam zaklenili prostore,« se je hudovala Rada Zergol, predsednica pevskega sestava, ki je začasno namestitev našel v deset kilometrov oddaljenem kulturnem domu na Proseku. Tja se sedaj vsak torek vozi okoli 60 pevcev iz Tržaške pokrajine in z Goriškega, pa tudi iz Vipavske doline, Slovenije in celo iz Ljubljane. Padriče so bile za marsikoga bližja in udobnejša destinacija. »Pestijo nas predvsem logistične težave. Za zdaj ima vsak odbornik na domu del opreme, kot so note in fotokopirni stroj. Na Padričah pa so ostali stoli, pisarniška oprema, knjižnica, spominske plakete in arhiv fotografij,« je povedala Zergolova. Pred vsakim vstopom v begunski center mora na občino nasloviti ustrezno prošnjo. Delo v takih razmerah je težko, predvsem v luči vseh koncertov, ki jih pinkoti pripravljajo ob 50-letnici obstoja.
Prošnjo za pomoč so pevci naslovili na bivšega slovenskega predsednika Boruta Pahorja, aktiviral se je tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon. S tržaškim županom Robertom Dipiazzo se je sestal generalni konzul Republike Slovenije v Trstu Gregor Šuc. Na sestanek so povabili tudi Zergolovo in Matio Premolina, koordinatorja društev pri pogovorih z Občino Trst in tržaško univerzo. »Rektor univerze je takrat predlagal, da bi univerza odstopila dve stavbi padriškega kompleksa.« Pogajanja so pristala na mrtvi točki, sedež zbora pa ostaja pod ključem.
Župan obljubljal vrnitev ključev
Ne le partizanski zbor, brez sedeža je pred letom dni ostalo kar 18 slovenskih društev in organizacij: Slovensko kulturno društvo Slovan, Slovenska zamejska skavtska organizacija, pustna skupina Luna Puhna in druge. Od leta 1972 je za območje skrbelo Koordinacijsko združenje kraških vasi, ki mu predseduje Karlo Grgič. »Po drugi svetovni vojni so oblasti agrarno skupnost razlastile z namenom, da bi na Padričah zgradili poboljševalnico,« je povedal. Poboljševalnice ni bilo, v objekt so se leta 1952 naselili ameriški zavezniški vojaki, proti čemur so domačini protestirali. Med letoma 1955 in 1972 pa so tja naselili begunce, ki so se v Italijo umaknili iz Istre. Po njihovem odhodu so kompleks stavb zasedla koordinacijsko združenje in druga društva, najemnih pogodb in drugih dogovorov ni bilo. »Po domače,« je pojasnil Grgič. Prostore so skavti tudi na lastno pest prenovili, kultura v vasi je zaživela. Ko so v devetdesetih letih gradili sinhrotron pri Bazovici, je bilo padriško begunsko naselje vključeno med protivrednosti, ki bi jih morala javna uprava odstopiti domačinom, a je dogovor padel v vodo. Lastništvo prostorov je naposled pripadlo Občini Trst, ki je marca 2022 brez napovedi zaklenila železna vrata na tem območju. Župan Roberto Dipiazza se je skliceval na to, da bi v primeru nesreč odgovarjal on, čeprav so padriška društva uredila zavarovanje. Hkrati je pred letom dni obljubljal, da bo ključe vrnil.
Pogreša pogled Pinka Tomažiča
Pinkote že dolgih 30 let vodi neutrudljiva Pia Cah. Prisilna selitev jo je posebej potrla, pevci so namreč na vrat na nos ostali brez doma, ki so si ga zgradili skozi leta. »Na Padričah je bil prostor domač in topel. Nanj smo bili posebej navezani, saj smo si ga sami prenovili in vanj vložili veliko denarja ter prostovoljnega dela,« je povedala dirigentka. Ima občutek, da so pevci na Proseku kot begunci, ki so morali zapustiti svojo domovino. »Kot bi nas iz domače in varne sobe, kjer smo se učili, zapodili v klet.« Prilagoditi se je bilo treba tudi novi akustiki.
Družabni element je za uspeh zbora ključen. Na Padričah je imel partizanski zbor družabni kotiček, sedaj se pevci po vajah razidejo in vrnejo domov. »Če ni klape, ne gre. Prej smo skupaj praznovali rojstne dneve in druge jubileje. Vsaki vaji je sledilo druženje,« se je spominjala dirigentka zbora, ki ga je leta 1972 ustanovil Oskar Kjuder, partizan prekomorec, glasbenik in zaveden Slovenec iz Lonjerja pri Trstu. »Upanje umre zadnje,« je trdno prepričana dirigentka. Najbolj si želi, da bi jo med vajo s stene dvorane spet lahko gledal Pinko Tomažič.
